Obiskali ste arhivsko verzijo spletišča Lipa Domžale. Za novejšo verzijo kliknite tukaj,
za arhiv novic iz let 2008 do 2010 tukaj, za arhiv pohodov pa tukaj in tukaj

Učimo se rusko

Ruščina - jezik, ki skoraj ne pozna pojma imeti; u menja drug - dobesedno pri meni je prijatelj, ne imam prijatelja. Kje pri meni ali ob meni, ob rami, v duši? Da, prijatelj ni in ne more biti nikogaršnja lastnina.

Le zakaj smo se slušatelji Univerze za tretje življenjsko obdobje odločili, da se učimo rusko? Morda zaradi nostalgije po mladosti, ko je bila ruščina še prvi uradni tuji jezik in so marsikomu ostali v spominu le verzi:
" Čižek, čižek, gdje ti bil?
Na fontane vodu pil."
Smo morda v svojem tako imenovanem tretjem življenjskem obdobju  začeli z rusko azbuko zato, da bi nekoč v originalu brali slavna dela ruskih klasikov? Komaj verjetno. Še precej se bo treba učiti, da se bomo lahko zadovoljivo prebili vsaj skozi Puškinovo Pravljico o carju Saltanu.
Da bi potovali po mestih in širnih prostranstvih Rusije, se srečevali z ljudmi in spoznavali >rusko dušo<, morda kar z nahrbtniki brez turističnih posrednikov? No ja, vse je mogoče.
Da bi z rusko govorečim znancem ali prijateljem lahko nazdravili kot se ob ruski vodki spodobi? Tudi zato!
Ni bilo lahko najti predavatelja. Kljub brezštevilnim obveznostim je k nam prišla mlada Lea. Začela je nadebudnim ukaželjnim tetkam in stričkom, babicam in dedkom vtepavati v ne več tako sveže glave skrivnosti ruskega jezika - od abecede do slovnice in besedišča. Kje so še romani Dostojevskega in Tolstoja, pesnitve Puškina, Lermontova, da na možnost lastne ustvarjalnosti v ruskem jeziku sploh ne pomislimo.

A Katjušo ali Kalinko že znamo zapeti!

Meta Kompoš

                                                                                                                              

rušćina Lipa
Ali je kontrolka? izgleda, da ni lahko.
Ob zaključku je vedno veselo