Obiskali ste arhivsko verzijo spletišča Lipa Domžale. Za novejšo verzijo kliknite tukaj,
za arhiv novic iz let 2008 do 2010 tukaj, za arhiv pohodov pa tukaj in tukaj

Učimo se špansko

La guitarra

Empieza el llanto
de la guitarra. 
Se rompen las copas 
de la madrugada. 
Empieza el llanto 
de la guitarra. 
Es inútil callarla. 
Es imposible callarla. 
Llora monótona 
como el agua, 
como llora el viento 
sobre la nevada. 
Llora por cosas lejanas. 
Arena del Sur caliente 
que pide camelias blancas. 
Llora flecha sin blanco, 
la tarde sin manana, 
y el primer pájaro muerto 
sobre la rama. 
!Oh guitarra!
Corazón malherido 
por cinco espadas.

F. García Lorca

Kitara

Zajokala je kitara
Razbijajo se čase  
zarje jutranje
Zajokala je kitara
Utišati jo,
to nada je prazna,
ker utišati ne da se.
Njen jok monoton je
kot vode curljanje,
kot vetra ihtenje,
čez snežne poljane.
Utišati jo,
to nada je prazna. 
Po tistem se joče,
kar je daleč.
Po pesku žarečega juga,
ki po belih kamelijah tarna.
Po večeru brez jutri,
po puščici brez tarče
O kitara!
Srce, ki ranilo
ga je mečev petero.

Zvoki kitare nas v mislih nehote popeljejo v Andaluzijo, pokrajino, ki leži na jugu Španije, od koder prihaja tudi avtor zgornjih vrstic, pesnik Federico García Lorca.

Vendar pa Španija ni le vroča Andaluzija, niti niso to le podobe črnih bikov posejanih na prostranih ravnicah, Španija ni le dežela oljčnega olja in sangrije, popoldanske sieste, bikoborb in flamenka. 
Je mnogo več. In to vemo vsi tisti, ki nas druži ljubezen do španskega jezika, ki ga pravilno imenujemo kastiljščina, po eni največjih pokrajin v Španiji, Kastilji oziroma Castilla la Mancha, pokrajini, ki ji je že Cervantes namenil simboličen pomen v svojem Don Kihotu.

V društvu Lipa Domžale se to jesen že četrto leto družimo na tečaju španskega jezika in tako smo se pridružili množici okoli 400 milijonov oseb, ki govorijo špansko širom po svetu. Seveda, španščina se ne govori le v Španiji, pač pa tudi v večini držav Latinske Amerike, vedno bolj pa je razširjena tudi v Severni Ameriki.

S prvo skupino "Špancev" smo začeli jeseni leta 2004 in osem jih vztraja še danes. V lanskem letu pa smo že malce "zrasli", saj se je zaradi večjega zanimanja oblikovala še ena, začetna skupina, v kateri je zaenkrat le pet udeleženk. Dejstvo, da sta skupini tako majhni, je vsekakor velika prednost, saj je delo lažje in bolj poglobljeno, učenje pa bolj enostavno, saj se nihče ne more izmuzniti, da bi ne prišel na vrsto, ko je treba kaj povedati.

Na uvodnih srečanjih začnemo z osnovami, nato pa prek dialogov in slovničnih vaj nadgrajujemo naše znanje. Usvajanje jezika je postopno, prilagojeno željam in sposobnostim, običajne ure pa popestrimo z različnimi zabavnimi igrami, petjem pesmi v španščini, ogledamo si kak španski film ali preprosto prebiramo spise posameznih udeležencev tečaja o vtisih z različnih dogodkov ali potovanj. Vedno je poučno, trudimo se, da tudi zabavno, vsekakor pa vedno kar prehitro mine tista ura in pol druženja na teden.

Prepričana sem, da učenje jezika ni zgolj spoznavanje besed in slovnice, pač pa je neobhodno povezano s kulturo in civilizacijo, zato se kot predavateljica trudim, da naše ure popestrimo tudi s civilizacijskimi elementi. Tako spoznavamo  način življenja v špansko govorečih deželah, njihove običaje in kulturo, literaturo in zgodovino. Ne le da znamo zapeti v španščini, tudi kuhali (in seveda potem tudi pojedli) smo že tipične španske jedi, tako vsakdanje kot tiste, s katerimi si Španci sladkajo praznične dni.

In mnogo veselja nas čaka tudi na naši skupni poti v prihodnje. Odkrili smo, da tudi pri nas lahko prebiramo časopise, revije in knjige v španščini, da je vse to dosegljivo v knjižnicah, zato si tudi med počitnicami lahko privoščimo skok med platnice, da ne izgubimo stika z jezikom.

Če tudi vas mika spevnost španskega jezika, bomo veseli, če se nam boste pridružili na naših srečanjih. No, najbolje pa je, da se kar odpravimo v Španijo iskat mline na veter. Greste z nami?

Bienvenidos!

Irena Grmek

Na sliki: Cervantesova junaka Sančo Pansa in Don Kihot