Etnologinje poslušamo zanimiva predavanja, si ogledujemo razstave
Naša mentorica Ana je »odšla v Rim« in »peč se je lepo podrla«, - kakor so rekli včasih, - povila je zdravo punčko Saro. ISKRENE ČESTITKE!
Zato pa smo me v odsotnosti naše mentorice sledile že prej dogovorjenemu in lepo zastavljenemu programu. Najprej smo imele zelo zanimivo predavanje konservatorke Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije/Kranj gospe Saše Roškar: predstavila nam je, kako varujejo, ohranjajo in obnavljajo nepremično dediščino, zlasti na Gorenjskem. Na Jezerskem in na bohinjskem koncu so se ohranila naselbinska jedra, posebej na pašnih planinah. Zelo zanimivo je bilo odstiranje arhitekturnih elementov več kot štiristo let stare domačije Šenkovih z Jezerskega. Tam imajo domačini pozitiven odnos do dediščine in so pripravljeni slediti nasvetom konservatorjev. Zagotovo pa so ti posegi zelo dragi in na splošno je dostikrat treba pretehtati, kaj je vredno ohraniti in kako pridobiti sredstva za obnovo.
Naslednji torek, 16. 4., pa smo se odpravile v Slamnikarski muzej. Ana Cajhen nam predstavila najprej zgodovinski razvoj šivanja slamnikov na domžalskem koncu: legenda pravi, da je že pred tristo petdesetimi leti vojak iz Firenc znanje prinesel v Ihan kot vračilo za prenočišče. Različice te zgodbe so znane tudi v Stobu in Mengšu, kjer v starih krstnih knjigah najdemo priimek Slamnik. Pred prvo svetovno vojno se je s slamnikarstvom ukvarjalo okrog dvanajst tisoč ljudi, še leta 1964 v Univerzale izdelali do 300 000 slamnikov. Z njimi je povezano tudi izseljevanje po svetu. Za slamnike je potrebno izdelati kite iz slame: danes ni več take vrste pšenice z dolgimi stebli, zato sejejo piro, ki ji je najbolj podobna. Mera za dolžino kite je bila komolec: za en slamnik je bilo treba najprej splesti potem pa zašiti 48 komolcev kite, kar znese približno 24 m, za to pa so porabili približno 24 ur dela. Slamnikarski muzej hrani različne šivalne stroje kot pomembno tehniško dediščino in tudi naša sošolka Ruša se je preizkusila v šivanju kite.
Včeraj, 23. 4., pa nam je sekira padla v med, saj smo obiskale Slovenski etnografski muzej in razstavo Kjer so čebele doma. Slovani smo zelo znani po čebelarjenju. Ukrajinci še danes v gozdovih s sekirami lomijo satje z dreves…od tod prej omenjeno reklo. O čebelarjenju v naših krajih je pisal že Valvasor. Čudovito je, da smo s kranjsko sivko, prvim učiteljem čebelarstva Antonom Janšo, in z vsemi ljudskimi umetniki, ki so krasili panjske končnice v čebelnjakih – ulnjakih (tako so čebele laže prezimile in se ohranile) prodrli v svet in dosegli, da je 20. maj, Janšev rojstni dan, postal svetovni dan čebel. Čebelo smo cenili od nekdaj, saj smo po njej poimenovali knjižno zbirko za otroke, čebelica je v Župančičevi pesmi vzgajala Cicibana…ja, in v slovenščini čebela umre. Mladi umetniki so pripravili instalacijo, navdihnjeno s čebeljim satovjem in njihovo zgodbo. Čebelji proizvodi so od nekdaj središče domače lekarne. S čebelarstvom je povezano tudi svečarstvo in lectarstvo, ki ga na razstavi predstavlja Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica s Trubarjeve ceste v Ljubljani.
Manica Perdan Ocepek
