Osmo srečanje bo 21.5. 2019 ob 16. uri v prostorih Lipe.

Na zadnjem srečanju bomo govorili o ljubezni.

Kaj razumemo pod besedo ljubezen? Če pozorno opazujemo naše telo in dogajanje v njem, lahko ugotovimo, kateri organ in katero čustvo reagirata na to besedo in tudi kako. Površno, ravnodušno, ali pa zamahnemo z roko in si rečemo, da to sploh ne obstaja. Ali pa postanemo nostalgični in se spominjamo naših ''ljubezni'' z veseljem, mirom in smo veseli, da smo jih doživeli.

Ljubezen je samo beseda, dokler ji nekdo ne da pomena, je rekel nekdo in kako prav je imel. Mi smo tisti, ki ji damo pomen.

Vendar kaj je ljubezen? Samo čustvo ali kaj več?

V razpravi o ljubezni mislim na ljubezen, ki ne postavlja pogojev, temveč preprosto ljubi in ne na ljubezen, ki pravi: ljubim te, če.... znaš dobro kuhati, .....če si tak/a kot si želim....

Ljubezen je razumevanje samega sebe, drugih in sveta. Ko v polnosti razumemo samega sebe, spoznamo vse svoje slabosti in tudi prednosti, imamo sami sebe radi takšne kot smo, lahko ljubimo in razumemo druge in jim pustimo, da so takšni, kot so.

Ljubezen vsebuje spoštovanje, sprejema drugačnost, ne popravlja, se ne opravičuje, ne ločuje, razume in se ne trudi, enostavno je.

Ko vključimo svoj um, to ni več ljubezen.

Ljubezen je najmočnejša sila v človeku in najbrž tudi v vesolju.

Iz knjige: Prerok, Kahlila Gilbrana, kjer govori o zakonu in sožitju med moškim iz žensko:

Ljubita drug drugega, toda iz ljubezni ne delajta spon: naj med obalama vajinih duš raje valuje morje.
Napolnjujta čašo drugega, toda ne pijta iz iste čaše. Delita si kruh, toda ne jejta od istega hleba.
Pojta in plešita skupaj in veselita se, toda vsak naj ostane sam, podobno kot je vsaka struna na lutnji sama, pa vendar skupaj odzvanjajo isti napev.
Podarita si srci, toda ne izročajta jih drug drugemu v posest.
Kajti le roka Življenja zmore zaobseči vajini srci.
In bodita skupaj, pa le ne pretesno: kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču in hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug drugega.

Marija Dodič