Zeliščarski izlet 6.marec 2019 – članic Zeliščarskega krožka društva Lipa – Univerze za tretje življenjsko obdobje
Bil je prvi dan v tem letu, ki smo ga članice naše zeliščarske skupine lahko preživele v naravi. Izbrale smo vas Tunjice.
Predvidevale smo, da bomo med neokrnjenimi tunjiškimi griči že našle prvi regrat in čemaž in si ogledale tudi druge pomladne zdravilne rožice. Naš podvig je bil v tem delu zelo uspešen.
Le nekatere med nami so že obiskale znamenito romarsko cerkev sv. Ane, zato smo si v program zabeležile tudi ta ogled. Naša požrtvovalna kolegica Olga, ki je vaščanka Tunjic, je s svojimi zvezami in poznanstvi omogočila izvrsten voden ogled tega kraja. Gospod Ivan Nograšek nam je izčrpno, slikovito in na hudomušen način predstavil zgodovino samega kraja ter cerkve, v pomoč mu je bil g. Valentin Zabavnik, obema se za to predstavitev iskreno zahvaljujemo. Prav tako se lepo zahvaljujemo tudi ga. Marjani, ki zgledno skrbi za urejenost cerkve in njene okolice. Žal nas večina živi v mestu, zato smo tudi me že davno izgubile občutek pristnega sodelovanja in medsebojne pomoči z ljudmi, kakršnega še vedno gojijo vaščani Tunjic. Za trenutek se nam je zazdelo, kot da smo vstopile v zdavnaj pozabljene čase medsebojne človeške povezanosti in zaupanja.
Vsakokrat ko bomo v naših dnevnih sobah zagledale glinena darilca z upodobitvijo cerkve sv. Ane, ki smo jih prejele od naših prijaznih gostiteljev, se bomo spomnile tega nepozabnega popoldneva.
Zeliščarsko popotovanje k Sv. Ani
Letos se je zima poslovila,
še predno se je poslovil pust.
Na zelene, cvetoče trate nas zvabila,
veselih, nasmejanih ust.
Tako nas je Veronika v Tunjice peljala,
na travnik,
kjer trobentice, pljučnik in lapuh cveti,
da vsaka si je regrata nabrala,
da danes v kuhinji lepo diši.
Na hribčku, sredi Tunjic,
prelepa cerkvica stoji:
cerkev Sv. Ane,
ponosna,
v soncu se blešči.
Prava baročna lepotica,
da ti zastane dih.
In njena notranjost bogata, tiha,
človeku je lahko navdih.
Le koliko žena, deklet,
k Sv. Ani je prosilo,
da bi njihovo življenje sadove obrodilo.
Za vse stvari na svetu ljudje odgovore imamo,
a tistega,
na koncu,
le zvezde nad nami poznajo
Veliko zgodb o kraju in ljudeh
pa gospod Ivan pozna.
Presenečene in navdušene,
smo z veseljem poslušale ga.
Gospod je živi leksikon,
veliko takih ni,
ohranja ljudsko izročilo,
da naprej živi.
Le upamo lahko,
da se najde kdo,
ki bo zapisal vse,
kar v Ivanovi glavi skrito je.
In za piko na i
nas je še naša Olga,
kot kraljice pogostila,
nam pravi, gurmanski humus naredila.
Iz lepega popoldneva
nam je pripravila čudovit dan,
zapisan z velikimi črkami na našo srčno stran.
Marina Kopač
