Sedmo srečanje bo 9. 4. 2019 ob 16. uri v prostorih Lipe.

Za aprilsko srečanje sem pripravila nekaj Oshovih misli o religiji in kakšen vpliv ima na človeka.

Vse religije so vsiljevale idejo, da je bog ustvaril svet in da je vseveden, povsod pričujoč. Vse ve. Vsemočen je. Povsod je.
Ta ideja je preprečevala človeku, da bi karkoli storil za izboljšanje življenja in je najosnovnejši vzrok celotne tesnobe, skozi katero gre človeštvo; kot sam vidim, meni Osho, ni boga, ki ustvarja svet, ki skrbi za svet. Ne vrzite odgovornosti na nekoga, ki ne obstaja. To smo mi, ki smo tukaj, ki smo na vsak način odgovorni, da pomagamo ali zapravimo priložnost.

Trpljenje je povsem nepotrebno. Tesnoba je naša neumnost.
Človek lahko živi izredno bogato, blaženo, ekstatično življenje. Toda sprejeti mora odgovornost. Postati moramo ustvarjalci in predvsem celostni.

Ta osnovni ustroj naše človečnosti nas močno zaznamuje. Razumevanje človekove dvojnosti je prvi korak k spoznavanju samega sebe.

Religije so človeku dale izmišljotine, da živi. Sedaj so vse te izmišljotine zlomljene in človek nima ničesar več, za kar bi živel – zato je prišla tesnoba.

Tesnoba ni običajno stanje zaskrbljenosti. Zaskrbljenost je vedno osredotočena na določen problem. Tesnoba ne pozna problema kot takega. Samo to, da si, je videti jalovo in da začneš spoznavati, da se ne bo nič zgodilo. V tesnobi je prisotno samo eno: nekako priti iz tega kroga življenja.
Vendar je mogoče vse spremeniti.

Odmakniti je treba idejo, da je kdo drug odgovoren za tvojo bedo in trpljenje; odmakniti idejo, da ti lahko kdo drug osmisli življenje... , odmakniti idejo, da pride mesija in te reši...

De Mello: Semena naprodaj, ne sadovi

Neka ženska je sanjala, da je vstopila v čisto novo trgovino ob trgu in našla, na svoje veliko presenečenje, Boga za pultom.
''Kaj prodajaš tu?'' ga je vprašala.
''Vse, kar poželi tvoje srce,'' je rekel Bog.
Ženska si je komaj upala verjeti, kar je slišala in se je odločila, da bo zahtevala najboljše stvari, ki si jih človek lahko želi.
''Rada bi mir za svojo dušo in ljubezen in srečo in modrost in osvoboditev od strahu,'' je rekla. Po kratkem premisleku je dodala: ''Ne samo zame, za vse ljudi na zemlji.''
Bog se je smehljal. ''Mislim, da si me narobe razumela, draga moja,'' je rekel. ''Tu ne prodajamo sadov, samo semena.''

Marija Dodič

V letošnjem študijskem letu so članice literarnega krožka društva Lipa popestrile svoje delo s pogovori s sodobnimi slovenskimi pisatelji, katerih knjige berejo.

Tako so v sredo, 20. marca 2019, povabile medse Lenarta Zajca, saj so vse po letnem načrtu prebrale njegov najnovejši roman Američanka. Razgovor je bil prisrčen, razkril je avtorjev način pisanja iz sebe, iz izkušenj, iz poznavanja snovi, o kateri piše. Vprašanja so dobila zanimive in odkrite odgovore. Njegov roman se dogaja v Sloveniji, v Ljubljani, tukaj in zdaj in osvetli problem majhnih gledališč, pravniške stroke, odprodaje podjetij tujcem, varovanja in reševanja okolja, itd. Zelo lepo se bere, avtor obvlada opisovanje značajev in dogajanj, vložki dogodkov v bližnji preteklosti so kratki in jedrnati, stopnjuje napetost, ki pripelje bralca do razpleta. Literatke ga toplo priporočajo.

V sredo, 27. marca 2019 pa so gostile tudi mlado slovensko pisateljico Polono Glavan. Kramljanje se je od predstavitve članic krožka in pisateljice poglobilo na vtise in občutja o prebrani knjigi Gverilci. Sedem kratkih zgodb o problematičnih odnosih, pravzaprav o problemih današnje družbe, ki jih nočemo opaziti ali o njih govoriti. Vsaka posebej se te dotakne v živo. Avtorica ima namreč prefinjen občutek za pisanje in jezik, največkrat piše v prvi osebi, tako se poistoveti z glavno osebo, zgodba je doživeta in še bolj presunljiva. Pogovor je bil prisrčen in odkrit, tako za članice literarnega krožka kot za Polono Glavan izpolnjen, poučen in uspešen, poln energije in navdiha.

Hvala obema avtorjema za njun čas in odkritosrčen pogovor. Bodo pa literatke zagotovo predvidele podobna srečanja tudi za naslednja študijska leta.

Tekst: Zlatka Levstek, vodja literarnega krožka

Fotografije: Mira Smrkolj,
študentka Valerija
Lenart Zajc, Vir: Osebna stran Facebook

Štiri članice etnološkega krožka pri Lipi smo se odločile, da na večkratno vabilo le obiščemo folklorno in etnološko prireditev na Suhorju.

Suhorje je vas na severozahodnem slemenu Brkinov, nad Vremsko dolino oziroma dolino reke Reke. Valovita pokrajina se je že odela v pomladne barve, pogled pa je razodel še zimsko podobo vrha Snežnika. Brkini so znani po sadjarstvu, živinoreji, zlasti ovčereji, predvsem pa po bogati z dediščino: poznajo tepežkanje, škoromate, na Suhorju pa v spomin na učitelja, pesnika, narodnega buditelja in rodoljuba Jožeta Volka (1842 – 1922), - mimogrede, v vasi je mnogo družin s tem priimkom, razlikujejo pa se po domačih, hišnih imenih - prirejajo jožefovo. Narodna zavest Suhorcev se je ohranila skozi vso, tudi tragično zgodovino. Takoj ko je kraj z rapalsko mejo pripadel Italijanom, so izselili učiteljico na jug Italije, med vojno pa so pobili domače fante in požigali domačije…

V stari Stanetovi domačiji, kjer je živela Antonija Krebelj, so najprej pripravili delavnico, na kateri so s praskanjem krasili pirhe. Ob trinajstih so izpeljali čudovito kulturno in folklorno prireditev, na kateri so nastopali domači pevci in recitatorji Vaškega društva Suhorje, ki so povabili izvrstne harmonikarje, pevce iz bližnjega Ostrožnega Brda in Prema. Jože Volk je bil zelo naklonjen povezovanju slovanskih narodov, zato so domačini povabili tudi plesalce srbskega folklornega društva iz Postojne. Želja po učenju novih ljudskih pesmi je povezala Suhorce z vaščani Preloke iz Bele krajine, ki so prišli s tamburicami, pevko in njihovimi ljudskimi vižami.

Prireditev in domačine je pozdravila tudi gospa Marija Merljak, ki je že predstavljala Suhorje, zlasti njegovo kulinarično dediščino, v oddaji Dobro Jutro. Najstarejšo vaščanko je obdarila s knjigo o kruhu.

V vaškem domu so Suhorci na ogled postavili razstavo ročno pripravljenih dobrot, ki spadajo k velikonočnemu praznovanju, ali pa so del tako imenovanega »žegna«. Obenem so predstavili tudi miniaturno ureditev kalov, zajetij vode, kjer so včasih napajali živino.

Po prireditvi so gostoljubni domačini postregli z »vovčjo župo« (ovčjo juho), kvašenimi štruklji, domačim pršutom…, s potico in z veliko drobnega peciva. Vsak udeleženec je v dar prejel značilno vrečko s suhim sadjem, zavezano s trobojnico in listkom in napisom ene izmed modrosti v verzih Jožeta Volka. »Etnologinje« iz Domžal pa smo bile še posebej počaščene s »počüšino« (pokušino) za s sabo: kosom potice, parom suhe klobase in pirhom.

S hvaležnostjo Janezu, Kristini Volk in Tinki Volk Dekleva z družino, po domače Ulčerjevim, zapisala: Manica Perdan Ocepek, žena Aleksandra Perdana, katerega mama izvira kot Amalija Volk s Suhorja, po domače pri Jagodnikovih.

Povezani članki:
Suhorci so letos pripravili razstavo o svojem izročilu v kar dveh objektih
Brkinski pirhi iz rok Antonije Krebelj, Suhorje, 1995
Slovenci in abesinska vojna, Jana Krebelj, Diplomsko delo

Manica Perdan Ocepek

Danes je prvi pomladni dan, dan poezije, dan gozda in Downovega sindroma… in članice literarnega krožka pri Lipi U3ŽO so se odločile, da bodo brale poezijo. Pa ne kjerkoli! Zbrale so se v francoskem delu parka v Arboretumu, na terasi, že obkroženi s prvim pomladnim cvetjem. Recital je pričela vodja krožka ga. Zlatka Levstek: »Besede so med, sladka brv prijateljstva, spletene črke, most odkritosti, majava, a trdna vez, ki povezuje in boža«. Poudarila je, da so izdali že petnajst zbornikov poezije, ki združujejo tudi ustvarjalce iz drugih slovenskih krajev, letos pa pripravljajo že šestnajstega.

Predstavile so se avtorice: Mira Dodič, Janka Jerman, Zlatka Levstek, Helena Ogorelec, Iva Rejc, Mira Smerkolj in Mimi Vresovnik. Prebrale pa so še pesmi tistih članic in avtoric, ki se branja v parku niso mogle udeležiti, in sicer: Milenke T. Geiser, Anice Kvas, Nade Lomovšek in Silve Mizerit. Starosta Lipe Metka Zupanek je izmed poslušalcev prijazno povabila Manico P. Ocepek, ki je prebrala dve pesmi svoje že pokojne mame Silve Ocepek.

Pesmi, prepletene s ptičjim žgolenjem, so segale od pomladnih razpoloženj, pesmic za otroke, preko iskrivih haikujev, do ljubezenskih in globoko razmišljujočih pesmi, ki so odsevale pozna in bivanjska razpoloženja. Janka Jerman je poudarila tudi dan Downovega sindroma in kot znak pokazala dve različni nogavici, ki jih je obula za to priložnost: »Tako poudarimo, da smo na svetu različni ljudje, in prav je, da se spoštujemo…«

Metka Zupanek se je na koncu zahvalila poslušalcem in gostiteljem Arboretuma in poudarila, kako dragocena je ustvarjalnost literatk pri Lipi. Za konec smo slišali še pesem najstarejše članice tega krožka Mici Jenc, enaindevetdesetletne neutrudne ljudske pesnice, ki jesen življenja preživlja v Domu starejših občanov in še vedno piše.

Manica Perdan Ocepek