V malo meglenem jutru smo se ob 8.15 uri člani Društva Lipa – Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale pričeli zbirati v Dobu, pri učnem čebelnjaku v parku pod Močilnikom, katerega je postavila KS Dob. V dogovoru s čebelarskim društvom Domžale smo se sprehodili po čebelarski poti, kjer so nam bile predstavljene čebele,čebelji pridelki, pomen čebel za zdravje človeka, čebelarjenje in njegova zgodovina v naših krajih, o katerih nam je pripovedoval predsednik čebelarskega društva Domžale g. Andrej Jus in nas popeljal po 5 km dolgi pot, ki se je zaključila v Študi, kjer smo prispeli do na novo postavljenega čebelnjaka pri Centralni čistilni napravi Domžale- Kamnik. Tu pa nam je Nika Pengal razložila pomen in zdravilne učinke APITERAPIJE. Polni novih znanj smo se nato odpravili še na ogled Centralne čistilne naprave Domžale-Kamnik, kjer nas sprejela direktorica ga. Marjetka Stražar Girandon s svojimi sodelavci. Ogledali smo si najprej kratek film in nadaljevali z ogledom čistilne naprave. Preživeli smo lep dopoldanski čas z novimi znanji, ki se je zaključil ob 13.30 uri. Kar malo utrujeni smo se potem odpravili vsak proti svojemu domu.

Lahko se pohvalimo, da smo bili člani Društva Lipa prvi, ki smo se sprehodili po čebelarski poti pod vodstvom čebelarskega društva domžale.

Hvala Andreju Jusu, Niki Pengal, za zanimivo vodenje in kvalitetno razlago o življenju čebel. Centralni čistilni napravi pa za prikaz delovanja čistilne naprave in prisrčen sprejem.

Marjan Ravnikar,
predsednik društva Lipa

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Drugo srečanje bo 12. 11. 2019 ob 16. uri v prostorih Lipe.

Na tem srečanju bomo govorili o poženščenih moških in možačastih ženskah.

Že prvo srečanje nas je pripeljalo na gornjo temo in razvnela se je debata, ki smo jo sklenile nadaljevati v novembru na našem drugem srečanju. Tema je zelo zanimiva in tudi aktualna v današnjem času in čedalje bolj zaznavna v družbi. Na eni strani velik feminizem, ki je dobesedno ženske popeljal v tekmovanje z moškimi, ki pa so čedalje bolj poženščeni in ne igrajo več svoje vloge, ki jim po naravi pripada. Po naravi naj bi bili moški lovci, ženske pa čuvarke ognja. To pomeni, da moški delujejo s svojim razumom, ženske pa s srcem, ki oplemeniti razum in tako se razum omehča in postane modrost, s katero lahko razumeta in vodita ta svet. Vendar praksa kaže, da sta oba spola skrenila globoko s svoje poti.

Feminizacija sodstva, zdravstva in šolstva?
Kvote – dvoličnost brez primere.
Kje je potreba moških, da bi se vedli kot moški?

Mojca Šrinjar: "Poženščene šole; skušajo biti kos sprevrženemu stanju."

Ameriški seksologi napovedujejo tretjo seksualno revolucijo, ki jo zaznamuje prostovoljna vzdržnost. Izraz metroseksualec je prvič pred desetimi leti uporabil Mark Simpson v britanskem Independentu, ko je opisoval novo, narcistično, medijsko prenasičeno samozavestno vrsto moškega za tretje tisočletje. To je bil moški, ki so ga ustvarili Hollywood, oglasi in revije za življenjski slog, da bi izrinili tradicionalno nerefleksivnega in "nekozmetičnega" moškega, ki ni dovolj nakupoval in je bil prepričan, da je dovolj služiti denar, ki ga bo porabljalo njegovo dekle/žena.

Anthony de Mello: Kdo vodi

Ameriško dekle, ki je hodilo k plesnim vajam v tradicionalno plesno šolo, je nenehno kazalo težnjo, da vodi svojega partnerja.

Ta je protestiral: "Hej! Kdo vodi – ti ali jaz?"

Nekega dne je bil njen plesni partner slučajno kitajski fant, ki je pet minut potem, ko se je ples začel, vljudno zašepetal: "Ali ni na splošno pri plesu bolj ugodno, če se dama izogiba vsem vnaprej ustvarjenim idejam o smeri, v katero naj se par giblje?"

Marija Dodič

Spet smo razveselili varovance v Domu upokojencev Domžale. V četrtek, 7. novembra 2019 smo jim prinesli smeh na obraze z glasbo, pesmijo in besedo. Citrarke in kitaristke - skupini Sončnice in Tempo, ki jih poučuje in vodi prof. Damjana Praprotnik, in članice literarnega krožka: Janka Jerman, Ema Novak in Zlatka Levstek, ki so brale svoje pesmi oziroma zgodbe.

Zbrane je pozdravil predsednik Društva Lipa, Domžale, Marjan Ravnikar. Glasbeni program je ponudil ljudske in narodno zabavne pesmi ter znane popevke, večino z ubranim petjem, ki so se mu pridružili tudi skoraj vsi varovanci, ki so napolnili pripravljen prostor. Navdušila jih je tudi njihova sostanovalka Mici Jenc, ki je bila šestnajst let članica našega literarnega krožka, ki je še zelo strumno prebrala, kljub visoki starosti, dve pesmi iz ene svoje samostojne knjige poezije – izdala jih je namreč šest.

Zadovoljnemu aplavzu varovancev so glasbenice dodale še en venček narodnih in tako zaokrožile uspelo prireditev.

Tekst: Zlatka Levstek
Fotografije: Marjan Franc Levstek

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Najprej smo obiskale Slovenski etnografski muzej in si ogledale razstavo Šamanizem ljudstev Sibirije. Na razstavi je bilo predstavljenih osemdeset redkih etnografskih predmetov in štirideset arhivskih fotografij iz zbirk Ruskega etnografskega muzeja, ki odstira duhovno kulturo 15 (od 45) avtohtonih sibirskih ljudstev iz poznega 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja, zlasti Evenkov, Čukčev in Udehov. Območja, ki so jih naseljevala sibirska ljudstva (tundra, gore, jezera, tajga, stepe), so bila okolje, v katerem se je izoblikovala njihova predstava o modelu sveta. Ta model in skrivnost šamanizma je posebno pojmovanje zgradbe sveta, sestavljenega iz treh delov – zgornjega, to je neba, kjer prebivajo bogovi, srednjega, to je zemlje, kjer živijo ljudje, in spodnjega, to je podzemlja umrlih. Ti svetovi so med seboj povezani z osrednjo osjo (axis mundi). Simbol te svete navpičnice je drevo sveta, iz katerega si je šaman izdelal svoj boben.

Šaman je veljal za »osebo, izbrano od duhov«, saj je zmogel vzpostaviti stik z duhovnimi bitji vseh treh svetov. V obredu, imenovanem »kamlanie«, je dosegel stanje zamaknjenosti in tako posredoval med človekom, naravo in svetim svetom, naseljenim z duhovi. Stremel je k harmoniji med naravo in človeštvom. Bil je skrbnik redkih znanj in tradicij in je imel bistveno vlogo v življenju skupnosti kot izvedenec za ekstazo in vrač, torej zdravilec, pomočnik pri lovu, varuh skupnosti in čred, vodnik, spremljevalec duš, v nekaterih družbah tudi učenjak in pesnik. V ritualnih obredih so šamana spremljali predniki in njegovi duhovni pomočniki.

Naslednji torek, 22. 10. 2019, ko imamo sicer učne ure etnologije, pa smo si ogledale razstavo ob stoletnici rojstva Franceta Ahčina v Menačenkovi domačiji, njegovi rojstni hiši. Vodila nas je kustosinja Katarina Rus Krušelj in predstavila mejnike njegove življenjske poti, ki jih na razstavi vidimo kot slikovno in snovno gradivo. France Ahčin je bil 1943 vpisan na Umetniško akademijo v Firencah, od tod pa ga je pot preko Rima vodila v Argentino, kjer je deloval kot kipar, ukvarjal pa se je tudi z lončarsko obrtjo. Zelo si je želel, da bi njegova dela pripotovala v domovino in s stalno zbirko na domačiji na v KD F. Bernika se mu je želja izpolnila.

V lanskem šolskem letu smo etnologinje zbirale gradivo v Občinskem poročevalcu o tovarni TOKO, prispevale pa smo tudi torbice za razstavo, ki je na ogled v Slamnikarskem muzeju in bo odprta do konca tega leta. Ko je slamnikarstvo zamrlo, je pred drugo vojno Zorn kupil prostore in začel z usnjeno galanterijo. Tudi brata Okršlar ta prav tako začela s svojim obratom. Po drugi svetovni vojni je bila to tovarna, ki je dajala kruh več kot tisoč delavcem. Zgodbe o torbicah, ki smo jih tudi me povedale avtorici razstave Katarini Rus Krušelj, so natisnjene tudi v več člankih v Slamniku. Tako je na tej razstavi osvetljena industrijska dediščina, ki je zelo zaznamovala Domžale.

Zapisala animatorka Manica P. Ocepek

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•