Spoštovani nastopajoči, spoštovani gostitelji in soorganizatorji festivala,

dovolite, da vsem skupaj še enkrat izrečem toplo in srčno zahvalo za vaše sodelovanje na 5. mednarodnem festivalu znanja in kulture starejših 25. aprila 2019 v Domžalah.

Četudi je izvedba festivala odvisna od dobrega načrtovanja, priprav in obilo organizacijskih zadev, ki smo jih sodelavci UTŽO Domžale in UTŽO Ljubljana skupaj vodili v ozadju, pa festival sloni predvsem na vsebini vaših nastopov. Bili ste izjemni; navdušili ste nas z nastopi poezije, s predstavijo delovanja UTŽO v svojih krajih, sodelovanja v mednarodnih projektih in povezovanja z Zamejskimi Slovenci, Češminke z živahnim folklornim nastopom, likovniki z razstavo na odru … . Obilo novega smo izvedeli, videli, slišali, se naučili. Hvala nastopajočim za ves trud, ki ste ga vložili v pripravo in izvedbo nastopa.

Še posebej se za udeležbo in sodelovanje na festivalu zahvaljujemo Jasni Čurin iz Sveućilišta za treću životnu dob Zagreb, Silvii Dabo-Cruz iz Frankfurta, našim dragim gostom iz Terske doline za čudovito odpete pesmi in Godbi ljubljanskih veteranov za bogato popestritev opoldanskega dela festivala. Navdušujoča zahvala Ani Vipotnik in Igorju Leonardiju za uvodni glasbeni nastop in Ivu Banu za doživete interpretacije poezije.

Velika in iskrena zahvala tudi vsem ostalim, ki ste pripravljali festival in sodelovali pri njegovi izvedbi: posebej hvala predsedniku UTŽO Domžale Marjanu Ravnikarju in njegovi ekipi za vsa prizadevanja za uspešno izvedbo festivala, Tjaši Jeraj za izborno povezovanje programa ter vsem ostalim vključenim v izvedbo festivala in spremljajoče dejavnosti.

Povezal nas je doživljajsko bogat in kakovosten dogodek in vse lepo pozdravljam v želji, da nam naš skupni festival ostane v dolgotrajnem in lepem spominu.

Alijana Šantej,
Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje

FOTOGRAFIJE S FESTIVALA SI LAHKO OGLEDATE NA SPLETNI POVEZAVI:

https://mega.nz/#F!IlVzCKDJ!kivFWsw67Ky-IbVwOt5XRw

Avtor fotografij: Janez Platiše

Naša mentorica Ana je »odšla v Rim« in »peč se je lepo podrla«, - kakor so rekli včasih, - povila je zdravo punčko Saro. ISKRENE ČESTITKE!

Zato pa smo me v odsotnosti naše mentorice sledile že prej dogovorjenemu in lepo zastavljenemu programu. Najprej smo imele zelo zanimivo predavanje konservatorke Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije/Kranj gospe Saše Roškar: predstavila nam je, kako varujejo, ohranjajo in obnavljajo nepremično dediščino, zlasti na Gorenjskem. Na Jezerskem in na bohinjskem koncu so se ohranila naselbinska jedra, posebej na pašnih planinah. Zelo zanimivo je bilo odstiranje arhitekturnih elementov več kot štiristo let stare domačije Šenkovih z Jezerskega. Tam imajo domačini pozitiven odnos do dediščine in so pripravljeni slediti nasvetom konservatorjev. Zagotovo pa so ti posegi zelo dragi in na splošno je dostikrat treba pretehtati, kaj je vredno ohraniti in kako pridobiti sredstva za obnovo.

Naslednji torek, 16. 4., pa smo se odpravile v Slamnikarski muzej. Ana Cajhen nam predstavila najprej zgodovinski razvoj šivanja slamnikov na domžalskem koncu: legenda pravi, da je že pred tristo petdesetimi leti vojak iz Firenc znanje prinesel v Ihan kot vračilo za prenočišče. Različice te zgodbe so znane tudi v Stobu in Mengšu, kjer v starih krstnih knjigah najdemo priimek Slamnik. Pred prvo svetovno vojno se je s slamnikarstvom ukvarjalo okrog dvanajst tisoč ljudi, še leta 1964 v Univerzale izdelali do 300 000 slamnikov. Z njimi je povezano tudi izseljevanje po svetu. Za slamnike je potrebno izdelati kite iz slame: danes ni več take vrste pšenice z dolgimi stebli, zato sejejo piro, ki ji je najbolj podobna. Mera za dolžino kite je bila komolec: za en slamnik je bilo treba najprej splesti potem pa zašiti 48 komolcev kite, kar znese približno 24 m, za to pa so porabili približno 24 ur dela. Slamnikarski muzej hrani različne šivalne stroje kot pomembno tehniško dediščino in tudi naša sošolka Ruša se je preizkusila v šivanju kite.

Včeraj, 23. 4., pa nam je sekira padla v med, saj smo obiskale Slovenski etnografski muzej in razstavo Kjer so čebele doma. Slovani smo zelo znani po čebelarjenju. Ukrajinci še danes v gozdovih s sekirami lomijo satje z dreves…od tod prej omenjeno reklo. O čebelarjenju v naših krajih je pisal že Valvasor. Čudovito je, da smo s kranjsko sivko, prvim učiteljem čebelarstva Antonom Janšo, in z vsemi ljudskimi umetniki, ki so krasili panjske končnice v čebelnjakih – ulnjakih (tako so čebele laže prezimile in se ohranile) prodrli v svet in dosegli, da je 20. maj, Janšev rojstni dan, postal svetovni dan čebel. Čebelo smo cenili od nekdaj, saj smo po njej poimenovali knjižno zbirko za otroke, čebelica je v Župančičevi pesmi vzgajala Cicibana…ja, in v slovenščini čebela umre. Mladi umetniki so pripravili instalacijo, navdihnjeno s čebeljim satovjem in njihovo zgodbo. Čebelji proizvodi so od nekdaj središče domače lekarne. S čebelarstvom je povezano tudi svečarstvo in lectarstvo, ki ga na razstavi predstavlja Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica s Trubarjeve ceste v Ljubljani.

Manica Perdan Ocepek

Občina Domžale praznuje svoj 67. rojstni dan

V sredo, 17.4.2019, je bila v Češminovem parku prireditev "Spoznajmo se, praznujmo skupaj". Začetna ideja, da se ob prazniku naše Občine organizira medgeneracijsko srečanje in druženje, v tem lepem okolju sredi mesta, se je obrestovala - postala je tradicija. Zbralo se je rekordno število, 55 društev, organizacij, šol, vrtcev, gostincev, ki so prikazali pestrost svojih dejavnosti. Med njimi smo vedno tudi Lipovci.
Razveseljivo je tudi to, da je vsako leto večje zanimanje in obisk občank in občanov Domžal vseh starosti. Letos je svoj prispevek dodalo tudi vreme, bil je prekrasen, sončen pomladni dan. Vsa letošnja vodila praznovanja: "Lepa beseda, lepo mesto najde", "Dober dan življenje" in "Spoznajmo se, praznujmo skupaj", so se osmislila. Zbrane sta pozdravila župan Toni Dragar in podžupanja mag. Renata Kosec. Praznovanje je bilo okronano s slastno torto.

Avtor: Mirjana Kavčič

Foto: Metka Paternoster

Nekaj utrinkov v foto galeriji:

Piše se leto 1999. 19. marec. Rojstni dan pohodniške skupine LIPOV CVET. Tako ime smo si izbrali člani Lipe, ki smo se odločili, da bomo ponedeljke preživeli na pohodih. Na prvem srečanju nas je bilo le osem, danes se nas zbere vsak ponedeljek nekaj čez dvajset, včasih tudi več, šteje pa naša družba nekaj čez trideset članov. Občasno se pomladimo, saj hodijo z nami tudi naši vnuki.

Desetletnico smo obeležili s pohodom na Triglav in zgibanko, ob petnajstletnici smo izdali almanah z naslovom Čez drn in strn, potepali pa smo se po Pohorju, na dvajsetletnico pa nas bo spominjala nova zgibanka in še kaj bomo uganili.

Na leto se nabere čez petdeset pohodov. Občasno se udeležujemo tudi organiziranih pohodov po Sloveniji ob sobotah. Uživamo v naravi in druženju, razvijamo tovarištvo in pravilen odnos do narave, spoznavamo lepe kotičke naše domovine. V teh dvajsetih letih smo se povzpeli 600 km v višino, kar pomeni, da bi oseminšestdesetkrat osvojili Mont Everest, v naravi pa smo preživeli okrog 1100 dni.

Imamo svojo himno, ob rojstnih dnevih objeti v krogu zapojemo slavljencem našo rojstnodnevno pesem. Povezani smo tudi s starejšimi člani, ki ne zmorejo več naših poti, radi pa pridejo na naša novoletna druženja. Na žalost pa smo se od nekaterih tudi za vedno poslovili. Se jih pa radi in večkrat spominjamo.

Hitro pridite med nas, če vas mika špas. Naša vrata so vedno odprta.

Janka Jerman