Strokovna ekskurzija po Kosovelovih stopinjah (21.2.2025)

Petek, februar, prekrasno mrzlo jutro, sonce se je že zbudilo. Sedaj je vrsta na nas, da se vsi prijavljeni zberemo in počakamo na avtobus, ki nas bo popeljal proti Sežani. V avtobusu nas je pozdravila ga. Jana Ozimek, ki je organizirala strokovno ekskurzijo po Kosovelovih stopinjah. Pozdravil nas je Predsednik Društva Lipa Marjan Ravnikar. Društvo je soorganizator vseh dogodkov tega dne.

Glavna promotorka dneva ga. Jana, nam je predstavila kratko a ustvarjalno Kosovelovo življenje. Prebrala nekaj njegovih pesmi in začrtala smernice ogledov. V Sežani smo se ustavili in izstopili na glavnem trgu, kjer nas je pričakala ga. Mateja, ki vodi obiske in skrbi za Kosovelov dom. Tu smo se razdelili na dve skupini. Bili smo preštevilčni za ogled prostorov. 

Lokalna vodička nam je predstavila zgodovino Sežane. Velika pridobitev je cesta, ki je potekala med Dunajem in Trstom. Po cesti je potekal prevoz lesa

(furmanstvo). Vedno več je bilo ljudi, predvsem trgovcev, obrtnikov, ki so Sežano obogatili in širili. K večjemu razvoju je bistveno pripomogla prav železnica, povezava Dunaj -Trst, z njo so povečali pretok blaga in obseg trgovine. Velike zasluge pri gradnji je imel Karl Polley. 

Zanimivo, da imajo trasirano Kosovelovo pot, ki jo obeležujemo vsako leto. 

Najprej smo si ogledali konstruktivistično sobo v šoli, ki je začela nastajati v 70 letih prejšnjega stoletja po zamisli dr. Janeza Suhadolca, ing. arh.. V teh prostorih je stanovala Kosovelova družina. Ob obletnici praznovanja rojstva Srečka Kosovela se je izkazala kot priložnost o prenovi sobe. Pri prenovi je sodeloval mag. Simon Kastelic, akademski slikar. Vsestranski umetnik je sobo opremil še z videom, računalniško grafiko, inštalacijami...

V vitrinah smo si ogledali prvo pesniško zbirko Kosovelove poezije Pesmi, iz leta 1927, Kosovelov študijski zvezek ter fotografije, rokopise in kopijo razglednice z upodobitvijo Kosovela, ki jo je ruski kozmonavt Jurij Baturin 7.1.2012 ponesel v vesolje. Na stene so natisnili pesmi Srečka Kosovela. Ogledali smo si film o njem in njegovi družini. Vodička nam je prebrala nekaj verzov iz njegovega opusa. Soba je v „konstruktivističnem stilu“. V to sobo bi lahko vnesli del stavka iz pesmi Moja duša: Sobica je sama, z žarki posejana in vanjo je sladek sen zasejan.

Pot nas je vodila v Sežansko knjižnico, ki se imenuje po Srečku Kosovelu. Pričakali so nas knjižničarji in direktor knjižnice Marko. Pripravili so nam recital svojih pesmi v sobi Srečka Kosovela.

Čas nas je preganjal saj smo imeli časovnico, ki smo jo morali upoštevati.

Obisk Botaničnega vrta v Sežani, kjer nas je pričakal prijeten mladenič, ki nas je popeljal po zgodovini nastanka parka. Vrt je pripadal vili Mirasasso, kjer domuje Občina Sežana. Vse to je bilo last družine Scamaranga, kjer je zasadila prekrasen botanični vrt. To je bila njihova letna rezidenca. Družina je park uredila v drugi polovici 19. stoletja. Nastal je postopoma, s skrbnim sajenjem sadik, dreves. Podoba parka sta se v času in prostoru spreminjala. Vodeni smo bili po geometrijskem oblikovanem delu proti steklenjaku, kjer je polno renesančnih prvin, lepo oblikovan ribnik in eksotična drevesa. Veliko je grmovnic. V letu 1890 so dogradili rastlinjak, ki je pomanjšana verzija Schonbrunskega rastlinjaka na Dunaju. Uporabljali so ga za eksotične rastline, ki so bile občutljive na burjo in mraz. Tako je še danes. Na koncu smo si ogledali film: Kras v interpretacijskem centru kraške vegetacije skozi čas nastajanja.

Zadnji in najpomembnejši del našega dela strokovne ekskurzije.

Sedaj pa k zgodovini Srečka Kosovela in njegovih družinskih članih. Srečko se je rodil v Sežani očetu učitelju Antonu Kosovelu ter materi Katarini (rojeni Stres), ki je bila guvernanta pri družini Scamaranga. Srečko je imel brata Staneta ter sestre Tončko Karmelo in Anico. Oče je služboval v šoli, stal je za svojimi načeli, predvsem slovenski govor, zato niso bili v skladu s takratno oblastjo in so morali zapusti Sežano in se preseliti v Pliskovico na Dolenjem Krasu, tam niso ostali dolgo. Leta 1908 so se naselili v Tomaju. Stanovali so v šoli. Kmalu so kupili zemljišče in sezidali hišo, ki ni tipična za to okolje. Srečko je tu obiskoval osnovno šolo, kot 11-leten otrok je že objavil v reviji Zvonček opis Trsta, kot nam je povedala vodička je imel v njegovem srcu posebno mesto. Pri Kosovelovih je bilo za umetnost splošno (koncerti, gledališče). Po opravljeni osnovni šoli se je vpisal na realko v Ljubljani. Sodeloval je v literarnem krožku, dijaških glasilih, izdajati je začel dijaški list Lepa Vida, ki je bil kmalu ukinjen zaradi dolgov. Leta 1922 je maturiral in se odločil za študij slavistike, romanistike in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Organiziral je krožek predavanja in literarne večere v Ljubljani in pred delavci v Zagorju. Prevzel je tudi urejanje revije Mladina. Žal njegova zbirka Zlati čoln ni izšla. 

Tam precej govori o družbenih krivicah o mračni usodi Evrope (Ekstaza smrti), revolucionarne preobrazbe sveta (Rdeči atom). Velik opus predstavljajo njegove konstruktivistične pesmi v zbirki Integrali in so bile najmodernejši tip slovenske poezije.

Februarja 1926, so imeli s kolegi literarni večer v Zagorju kjer je prišlo pri debati do prerekanja. Kosovel se je odpravil na železniško postajo, kjer se je močno prehladil in zbolel. Odpotoval je domov v Tomaj, kjer je v hudih mukah 27. maja 1927 umrl star komaj 22 let. Pokopan je na pokopališču v Tomaju. Na nagrobni plošči je napisana vsa družina Kosovel. Žal vsega slišanega in doživetega ne moremo opisati. 

Obiskali smo hišo Josipa Ostija, ki je od leta 1990 živel v Sloveniji, zadnjih deset let v Tomaju, kot svobodni umetnik, kakor pravi od ljubezni in tistega, kar napiše in prevede.

Prejel je nagrado za delo Trebinjskih večerov poezije za najboljši pesniški prvenec v Bosni in Hercegovini leta 1971.

Še zadnji kamenček v dogajanju današnjega dne, pozno kosilo v gostišču Muha. 

Zahvala gre Jani Ozimek, ki je predlagala in sestavila precej zahteven program in vsem sodelujočim v tej Strokovni ekskurziji.

Zapisala: Majda Šraj

Fotografija: Metod Letnar