Med tajskimi biseri

Objavljeno .

Tajska2016Gremo na Tajsko, v tople kraje. Iz Benetk, s postankom v Dohi, po skoraj 12 urah vožnje pristanemo na bangkoškem letališču. Časovna razlika je 6 ur, temperatura zraka je 35 stopinj. Pričaka nas Oskarjev vodič Brane, predstavi se nam tudi tajski vodič Nui in peljemo se proti hotelu. V avtobusu je klima prižgana na polno in iščemo široki selotejp, da bi prekrili šobe, ki se jih ne da zapreti. Prileže se nam kratek počitek, popoldne pa smo že v akciji. Zamenjamo evre v njihove bahte in se sprehodimo po živahni ulici Khao San, polni ljudi, trgovin, ponujajo masažo, hrano. V mirni stranski ulici si privoščimo odlično kavico in kozarec hladnega piva, nekateri pa že uživajo na masaži.

Naslednje jutro se z rednim avtobusom odpeljemo v mesto. Ogledamo si ogromen kip Bude, se fotografiramo z budističnimi menihi in prižgemo svečko v spomin na umrle. Obiščemo tempelj Smaragdnega Bude in kraljevo palačo. Tempelj Smaragdnega Bude simbolizira nastanek dinastije Čakri, kip Smaragdnega Bude hranijo v stekleni vitrini visoko nad zlatim oltarjem. Kip je visok 66 cm in izdelan iz enega kosa žada in nosi eno od treh oprav, glede na letni čas; poleti krono in nakit, pozimi zlat šal, v deževnem obdobju pa pozlačeno meniško haljo in pokrivalo. Vidimo tudi kraljevo palačo, ki je bila uradna kraljeva rezidenca v letih 1782 do 1946. Sedaj je reprezentančni objekt v katerem so nastanjeni tuji visoki državniki, ko so na obisku. Z ladjo se zapeljemo po reki Chao Praya in njenih kanalih. Hiše ob kanalih so na kolih, zaradi monsunskih poplav. Le 30 km od tu se reka izlije v morje. Na bregu enega od kanalov smo opazili tudi dva varana, vodna krokodila, ki sta se sončila. Nasproti vladne palače je živahen kompleks Wat Pho, ki je zibelka tradicionalne medicine, tudi tajske masaže. Seveda pa ne moremo mimo kipa ležečega Bude, ki ga je postavil leta 1832 Rama III. in je dolg 46 m. Kip je narejen iz opeke in mavca, prevlečen z zlatom in zavzema ves paviljon. Njegova stopala so izdelana iz biserovine in predstavljajo 108 lakshan, dobronamernih znamenj pravega Bude. Do hotela se zapeljemo s tuk-tuki, vozniki med seboj tekmujejo, kdo bo hitrejši. Ne smeš pokazati navdušenja nad hitrostjo, ker potem še hitreje vozijo slalom med avtomobili in avtobusi. Večer smo izkoristili za samostojna raziskovanja in tajsko masažo.

Pred nami je nov dan. Po zajtrku se z avtobusom odpravimo v provinco Kančanaburi. Tajski vodič nam ves nasmejan pokaže različne koristi kokosovega oreha, od katerega je uporabno prav vse, od kokosove vode, mleka, olja, moke, iz njega izdelujejo okraske in torbice. Po kosilu ob reki si ogledamo plavajoče tržnice, na katerih prodajajo sadje, pecivo, kuhano hrano in nadaljujemo vožnjo do Narodnega parka Erawan. Narodni park pokriva okrog 550 m² in je znan predvsem po sedmih slapovih, kamor ljudje radi zahajajo zaradi kopanja in dobrega podnebja. Park je dobil ime po slonu Erawanu, ki naj bi imel sedem glav in sedmi slap naj bi bil podoben slonji glavi. V jezercih pod slapovi so tudi ribice in če zdržiš njihovo žgečkanje, opravijo pedikersko delo, saj pogrizejo odmrlo kožo na stopalih. Po vrnitvi v Kančanaburi si ogledamo še most na reki Kwei. Gradnja tega znamenitega mostu je terjala življenja več kot 100 000 azijskih delavcev in 12 000 zavezniških vojnih ujetnikov. Ogledamo si bližnje vojaško pokopališče, kjer je pokopanih okrog 7000 britanskih in avstralskih ujetnikov. Pravijo, da je vsak položen meter proge terjal eno človeško življenje. Zapeljemo se v Lodge Home Phutoey ob reki Kwei. Ljubke hišice z veliko hlajeno spalnico in kopalnico, obdaja zelenje in ribniki. Sem sodi še velik bazen s toplo vodo in zraven manjši z vročo vodo ter nekaj jakuzijev . Skoraj dve uri se namakamo izmenično v obeh bazenih.

Lep dan je pred nami. Peljemo se v nekdanjo prestolnico Tajske, Ayutthayo. Mesto je ustanovil leta 1350 Ramathibodi I in 417 let in je bilo ena najlepših azijskih prestolnic, s stotinami svetišč. Leta 1765 so mesto zavzeli Burmanci in ga porušili. Čeprav so tudi Burmanci budisti, so kipom Bud odstranili glave in s tem pokazali svojo premoč. Eno od glav so Tajci skrili v bližnje drevo, prerasle so jo korenine in jo tako zavarovalo pred skrunitelji. Glava med koreninami je sedaj prava atrakcija, z njo se lahko fotografiraš, vendar moraš biti nižje od glave. Ayutaya je danes pod UNESCOV-o zaščito. Nočni vlak nas popelje na sever v mesto Chiang Mai. Še dobro, da nas je vodič Brane opozoril na premočno klimo na vlaku in smo se toplo oblekli za spanje.

Jutro je prijetno sveže in najprej gremo v hotel na kratko osvežitev in počitek. Potem pa na oglede, spali bomo doma. Segrelo se je na 30 stopinj in čaka nas vzpon na višino preko 1700 m. K sreči se večino poti peljemo z avtobusom in nato peš po 304 stopnicah do templja Doi Suthep. Začetki templja segajo v 14. Stoletje, velja pa za enega najsvetejših krajev na Tajskem. Tempelj je res mogočen in vse se blešči od pozlate. Pogled na mesto nam zakriva smog. Počasi sestopimo do avtobusa in se zapeljemo do Kraljestva tigrov. Bengalski tigri so eni najlepših, žal jih je v naravi še zelo malo. Le trije se ojunačimo in gremo v kletko k trem tigrom. Seveda so zraven čuvaji in nam pokažejo, kako se tigrom približamo, da jih lahko pobožamo. Tigri so stari približno leto in pol in še dolgo nam bo v prstih ostal občutek njihove dlake, ko smo jih božali in čohali. Pravo adrenalinsko doživetje. Še ogled nočne tržnice in poizkušanje hrane. Pečenih gosenic, kobilic in črvov se nismo dotaknili, zato pa so se toliko bolj prilegli sokovi iz stisnjenega sadja.

Pred nami je še en dan, poln doživetij. Čakali so nas sloni. Ti ogromni dobrodušneži so nas nosili na hrbtu in se sladkali s sladkornim trsom in bananami. Potem pa so nam priredili še predstavo, kjer so se igrali z žogo, plesali, hodili po prvih in zadnjih nogah in slikali. Da, prav res so slikali in njihove slike niso bile navadne packe ampak prava umetniška dela, nekatera celo s podpisom. Še posebej prijazno so stegovali rilce in čakali na priboljšek ali denar, ki so ga izročili svojim krotiteljem. Resnično prava predstava. Peljali smo se z volovsko vprego in se vozili z bambusovimi splavi po reki. Naše potepanje po severu Tajske smo zaključili z ogledom parka orhidej in s prihodom na železniško postajo. Vlak je proti Bangkoku odpeljal ob 17h in vsi smo bili v enem spalniku. Vzdušje je bilo temu primerno, preventivno smo praznili zaloge domačega žganja, da nas ponoči ne bi zeblo, saj je bila klima zopet nastavljena na polno. Zajtrk nas je prebudil zgodaj, vodič Nui nas je pričakal v Bangkoku in nas z avtobusom odpeljal do hotela. No, pa preizkušenj še ni bilo konec. Peš se odpravimo v eno od tajskih kuharskih šol. Sami bomo pripravili obroke tajske hrane in vse tudi pojedli. Najprej smo na tržnici nabavil vse potrebne sestavine in kuharsko izobraževanje se je začelo. Tajska hrana je res odlična, mi smo bili dobri učenci in nihče ni ostal lačen.

Odidemo še na zadnje nakupe, drugi v masažne salone ali kar tako malo po mestu. Bangkok nas je presenetil po tem, da je res veliko deset milijonsko mesto, z urejenim cestnim prometom, ob tem pa skoraj ne slišiš hupanja. In mesto je presenetljivo čisto. Na glavnih ulicah so postavljeni veliki panoji, ki prikazujejo kraljevo družino. Svojega 88 let starega kralja imajo zelo radi. Žal je zelo bolan in zadnje mesece je v bolnici.

Videli smo ogromno tajskih biserov, spomini so shranjeni tudi na fotografijah, kdaj drugič pa si mogoče ogledamo še turističen južni obalni del in otoke z lepimi plažami.

Besedilo: Aleksander Čičerov,
Fotografije: Biserka Čičerov


webstat admin