Učenje nikoli ni bilo, oziroma ne bi smelo biti, le kopičenje podatkov, dejstev in podobnih znanj; torej samo sebi namen. Služilo naj bi obogatitvi življenja, spodbudi za duhovno in telesno rast. Malo je ljudi, ki bi se lahko pohvalili, da jim je uspelo doživeti "tretje življenjsko obdobje" brez hujših pretresov; že upokojitev sama lahko pomeni večjo ali manjšo krizo.

Že nekaj kratkih spisov, nastalih kot domače naloge pri učenju angleškega in nemškega jezika, kaže, da učenje tujih jezikov ne služi nujno le nabiranju jezikovnega znanja (čeprav tudi to ni zanemarljivo, sicer sestavkov sploh ne bi bilo), ampak je njegov smisel tudi v uživanju radosti, pogovoru, druženju, "treniranju možganov" in spomina, samodokazovanju. Veselje, smeh in čudenje naj bi bili sestavni del pouka, ali ne? Tisti, ki bo prebral te domače naloge, bo lahko kaj hitro opazil, da so polne dobronamernega spontanega humorja, razmišljanja. Če bi odmislili, da obiskujejo slušatelji/ce univerzo za tretje življenjsko obdobje, bi bilo kaj težko določiti njih starost (razen, ko govorijo o vnukih), kar dokazuje, da je človek star le toliko, kolikor je star po duhu.

In kaj je lepšega kot dokazati sebi in drugim, da smo zmožni izraziti svoje misli in čustva v tujem jeziku, še posebej, če smo se ga začeli učiti šele po petdesetem letu!

Meta Kompoš, prof. nem. in angl.


webstat admin