Pohod po južnem obrobju Planinskega polja

Objavljeno .

26. marca se je ponedeljkova pohodniška skupina odpravila na Planinsko polje, na ogled treh vodnih izvirov reke Unice, ki se po tem, ko ponikne in teče pod zemljo, na Vrhniki v Močilniku pojavi zopet na površju in teče naprej kot Ljubljanica.

Popotovanje smo začeli, po tem, ko smo zapustili avtocesto na Uncu, pri ruševinah gradu Haasberg, ki bi, če ne bi bil požgan leta 1944, bil eden naših najlepših, če ne najlepši Baročni dvorec. O njegovi veličini še vedno pričata dve, nekdaj obzidani, razgledni terasi, povezani z dvoramnim, že skoraj popolnoma uničenim, stopniščem in glavni portal dvorca, ki ga je še vedno mogoče videti in naslutiti njegovo minulo lepoto.

Grad se v virih kot Stari grad prvič omenja leta 1295 in naj bi stal na vrhu 704 m visokega hriba Haasberga. Ime naj bi hrib in grad dobila po obilici zajcev, ki so se podili tam okrog. Grad je bil močno prizadet ob potresu, ki je prizadel Furlanijo Julijsko krajino leta 1511 in ga niso obnovili. V začetku 17 stoletja so Eggenbergi ob robu Planinskega polja ob reki Unici začeli zidati nov sodoben zgodnjebaročni dvorec. V začetku 18 stoletja so prodali gospoščino krajnskemu deželnemu glavarju Janezu Gašperju Cobenzlu. Deželni stavbni mojster Martinuzzi, ki je gradil tudi ljubljansko semenišče, rotovž, uršulinsko cerkev, mestno palačo na Novem trgu 5 v Ljubljani je, po naročilu deželnega glavarja, do leta 1722/1723 spremenil stari dvorec v imeniten baročni grad. Grajska stavba se je dvigovala v dve nadstropji. Nad rustikalno klesanim kamnitim portalom vhodnega stolpa je bil plitek balkon, dostopen iz glavne dvorane v drugem nadstropju. Nad njim je bilo trikotno spredaj podrto čelo in na vogalih stavbe stolpiči, tako, da je grad še delno spominjal na obrambne srednjeveške gradove. Podobno kot zunaj je bil dvorec simetrično zasnovan tudi znotraj. Osrednja vhodna veža je segala skozi dve etaži. Triramno stopnišče je vodilo zadaj v značilno italijansko zasnovan park. V višini prvega nadstropja je grajsko vežo obdajal obhodni hodnik, skozi tri nadstropja je na južni strani segala grajska kapela posvečena Antonu Padovanskemu.

Ob gradu je bil tudi velik gospodarski kompleks s pristavo in konjušnico, shrambo za kočije, grajsko kaščo in pralnico, oskrbnikovo hišo, vrtnim paviljonom in družinsko grobnico knezov Windischgratzov, ki so bili zadnji lastniki gradu in posestev. Na lov v Javorniške gozdove in na gradu prespal je tudi mladi cesar Franc Jožef.

Par korakov od gradu je Škratovka. To je jama, a tudi predel okoli nje, kjer ob visokih vodah Cerkniškega jezera na dan privre množica malih izvirov in izbruhov podzemnih voda, z nekaj večjimi izviri in največjim iz jame Škratovke. Prišli smo ob pravem času, ko je bilo jutro sončno, vode veliko, med blazino poganjajočega čemaža pa so še rasli zvončki.

Malo desno in nad jamo je razpotje, ki kaže proti koliševki. To je proti Unški koliševki, globoki ( 124 m) in široki (150 m) udorni jami s prepadnimi stenami, ki je nastala, ko se je udrl strop vodne jame, po njenem dnu je tekla voda iz Rakovega Škocjana proti Planinskem polju. V Unški koliševki je tudi vegetacijski obrat, ker se na dnu zadržuje hladen zrak. Po prvi svetovni vojni je bilo območje ob Rapalski meji močno utrjeno in ena mejnih utrdb je bila tudi tu ob najlažje prehodnem območju s Primorske proti Ljubljani. Italijanski vojaki so izkopali in zgradili kar 15 kilometri rovov, ki so služili različnim namenom. Ostalo jih je le 1,5 km, ker so ostale kasneje zalili z vodo in zabetonirali.  Planinsko polje z jamami, vodnimi izviri in Unško koliševko sodi v krajinski park in s tem v zavarovano območje.

S koliševke smo se spustili do roba Planinskega polja ob reki Malenščici, ki teče od izvirov v Malnih skoraj do gradu Haasberg, kjer se zlije v Unico. Številni izviri vode v Malnih, ki prinašajo vodo iz Rakovega Škocjana ob visokih vodah skoraj v celoti in skoraj samo globoke podzemne vode iz Javornikov ob nizkih vodah, so postali glavno zajetje za preskrbo s pitno vodo za Postojno in del Krasa. Ime zaselka Malni je ostalo od šestih mlinov in žag, ki so bili tam in vpisani v zemljiški kataster leta 1861. Zadnji mlin Spodnjega Milavca je mlel do leta 1976. Iz Malnov smo ob robu polja, po cesti, ki jo ob poplavah kaj hitro zalije voda, zavili levo v Nart, kjer je na vrhu vodno črpališče. Od tam ni daleč do sto meterskega prepada, ki na njegovem dnu teče reka Unica, po tem, ko priteče iz Planinske jame. Z vrha skalnega prepada je tudi lep razgled na Ravbarjev stolp, vas Planino in preko Planinskega polja na njegov vzhodni rob Ravnik, kjer tečeta železnica in avtocesta. Nasprotovanje vaščanov, da bi južna železnica iz Dunaja v Trst, “železna cesta”, tekla po zahodnem robu Planinskega polja, ker so se bali, da bodo ob dober zaslužek, ki jim ga je prinašalo tovorjenje iz the dvah mest, je bilo usodno za trg Planina, ker niso ostali le brez železnice, ampak jim je ta pobrala tudi zaslužek. Tovorjenje je prenehalo in gostilne ter prenočišča, ki so bili postaja in počitek pred naporno vožnjo čez “Kačje ride” preko Postojnskih vrat naprej, so ostali brez obiska. Boljši časi so za vaščane nastopili med prvo in drugo vojno, ker je tik ob vasi tekla meja med Italijo in Kraljevino SHS, zaradi “kontrabanta”. Po tem je vas zopet zaspala. Šele po letu 1980, ko so dokončno opustili namero, da bi Planinsko polje zajezerili, da bi služilo kot akumulacijsko jezero za hidroelektrarno pri Verdu in kot rezerva vode za JE Krško, je kraj začel zopet oživljati.

Ozka steza vodi ob levem robu udora in preko travnika navzdol do kažipota k Planinski jami. Za pohod smo izbrali pravi čas, ko je voda kar strašljivo bruhala iz temne jame in tudi tok Unice je bil veličasten. V Planinski jami, ki je dolga 6,2 km, njeni glavni trije rokavi so lahko tudi širši in višji od deset metrov je znamenito podzemno sotočje dveh rek: Raka iz Rakovega Škocjana in Pivke iz Postojnske jame. V jami domujejo tudi človeške ribice in netopirji. V notranjosti nekaj metrov od vhoda so na poti železna vrata in naprej je mogoče iti samo z vodnikom.

Streljaj od vhoda v jamo stoji Ravbarjev stolp, ostanek gradu, ki je svoj razcvet doživel pod Nikolajem Ravbarjem in njegovo ženo Dorotejo, hčerko Nikolaja Luegerja Jamskega. Rodbini sta bili druga drugi trn v peti in Gašper Ravbar, gospod na Malem gradu, nečak Nikolaja Ravbarja, je kljub sorodstvenim vezem, na ukaz cesarja oblega Predjamski grad in svojega svaka Erazma Luegerja, zadnjega roparskega viteza na Kranjskem, po izdaji leta 1484, ubil. Razvaline Malega gradu so danes eden najlepših primerov poznogotske arhitekture na Slovenskem. Danes pred vhodom v Ravbarjev stolp vidimo vodnjak z grbom knezov Windischgradtzov, vodnjak, ki je stal pred gradom Haasberg in dva kozoroga na stebrih spodaj pod stolpom, sta bila skupaj z vodnjakom prenešena izpred gradu Haasberg.

Literatura: Bavdek A, Debevec D, Dolinar FM, Jakopin P, Jenko M, Juteršek M, Kadunc F, Matičič Hostnik H, Perko F, Polak S, Prestor J, Prestor N, Skoberne P, Šušteršič f, Trobič M, Žigon T. Planinska dolina; ljudje in kraji ob Unici. Župnija Planina pri Rakeku 2009. Druga Dopolnjena izdaja.

Jožica Šelb Šemerl

Fotografije Stanka Kekec

Spoznajmo se, praznujmo skupaj

Objavljeno .

V Češminovem parku v Domžalah, ob presenetljivo lepem vremenu za ta čas, je v sredo, 18. Aprila 2018, potekalo največje osrednje praznovanje ob občinskem 66-letnem rojstnem dnevu.

Praznovanje "Spoznajmo se, praznujmo skupaj", ki je v Domžalah postalo že tradicija, je medgeneracijski dogodek, s katerim želijo praznik Občine Domžale praznovati z našimi občankami in občani.

Letos je sodelovalo rekordno število, kar 59 društev, organizacij, šol in vrtcev iz Občine Domžale. Med njimi, kot stalnica, tudi Društvo LIPA U3ŽO Domžale. Obiskovalci so lahko videli in slišali, kaj vse lahko počnejo v naši občini. Lahko so se preizkusili v različnih športih, od košarke, plezanja, jahanja, teka, boksa, ameriškega nogometa, smučarskih skokov, se vključili v številne ustvarjalne in miselne delavnice itd.

Program sta povezovala Pija Štamcar in Aljaž Praznik iz OŠ Venclja Perka in poskrbela, da so bili obiskovalci podrobno seznanjeni z dogajanjem na prizorišču.

Zbrane sta pozdravila župan Toni Dragar in podžupanja mag. Renata Kosec. Namesto razreza torte, so tokrat ob zvokih fanfar Godbe Domžale v nebo spustili 66 rumenih in modrih balonov ter se posladkali s torticami na palčkah.

Bilo je zanimivo in lepo.

Avtor in foto: Mirjana Kavčič

Pričetek kolesarske sezone v šol. l 2017/2018

Objavljeno .

Kolesarjenje ob četrtkih

Lipini kolesarji so danes 19.4.2018 pričeli s kolesarsko sezono. Kolesarjenje je vsak četrtek v tednu s pričetkom ob 8.15. Zbor je pri brvi čez kamniško Bistrico na Viru. Vabljeni tudi ostali člani društva Lipa – U3ŽO Domžale. Informacije dobite v tajništvu društva.

Marjan Ravnikar,

predsednik društva Lipa-U3ŽO Domžale

Razstava na ogled v Galerji Ekonomske fakultete v Ljubljani

Objavljeno .

Skodelica kaveOb pogledu na keramične Skodelice brez kave, duhovitih zgodbicah oblikovalcev keramike pod mentorstvom Lučke Šićarov pomislimo morda na Cankarjev odnos do njegove matere. Le da je tokrat njegovo delo nadgrajeno na likovno oblikovan način. Izvrstno poznavanje gline kot materiala nam tako omogoča interpretacijo na zelo oseben, pripoveden način, ki tako opazovalca popelje v domišljijski svet neslutenih razsežnosti...

Predstavljene, ročno izdelane , uporabne skodelice so delo začetnikov in ustvarjalcev, ki (neketeri že desetletje) obiskujejo družabno izobraževanje v Ljubljani in Domžalah. Skozi njihova dela je prepoznaven odnos do narave in okolja, ki jih motivira za ustvarjanje.

Skodelice in krožniki soizdelani iz različnih vrst gline, engobirane in glazirane na temperaturi 1000 stopinj Celzija. Vabljeni k ogledu razstave do konca aprila 2018.

Mentorica Lučka Šićarov

Zeliščarji na terenu po primorski

Objavljeno .

Zeliščarji na terenuZeliščarji Društva Lipa- univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale smo se v soboto 7.4.2018 odpravili na potepanje po primorski, kjer smo izpeljali terensko delo in znanje katerega smo pridobivali skozi vso šolsko leto prenesli tudi v prakso. Pod skrbnim vodstvom Veronike Gjurin smo praktično spoznali zdravilne rastline, ki so se pojavile ravno ob pravem času in družba nas vseh, ki ne bi mogla biti bolj prijetna. Spoznali in nabrali smo dren, brinove jagode, trobentice, šparglje na Socerbu, oljčne liste v oljčniku našega prijaznega g. Škofa nad Ankaranom, ki je poskrbel tudi za to, da smo lahko obirali liste z nikoli škropljene oljke. Na naši prvi postaji pred Divačo pa smo bili nagrajeni z redko in zaščiteno travniško kosmatinko - velikonočnico. Da je bilo vzdušje enkratno, nam je šlo na roke tudi vreme.

Hvala vsem za prijetno druženje!

Metka Ravnikar

Foto: Veronika Gjurin, Metka Ravnikar


webstat admin