FOTO: Enodnevni izlet po Kettejevih poteh

Objavljeno .

Udeleženci izleta smo se zbrali ob 7.00 uri na avtobusni postaji v Domžalah. Dan se je začel prijetno klepetavo, kot vedno. Pričakovanje napovednika izleta od organizatorja, vodje literarnega krožka v Lipi Domžale ga. Jane Ozimek. Seveda, pozdrav predsednika Lipe Domžale Marjana Ravnikarja, ki nam je zaželel prijeten dan.

2024 02 19 Kette 1

Vožnja je minevala ob poslušanju, gradiva pesnika Dragotina Ketteja. On je bil rdeča nit programa. Prispeli smo do naše prve napovedane točke: Ekomuzej Pivših presihajočih jezer, kateri predstavlja zgodbo o vodi na kraškem, kjer so padavine neenakomerno razporejene. Tako pride do velikega nihanja gladine kraške podtalnice. Ob visokih vodah je v dolini sedemnajst presihajočih jezer. Vpliv teh jezer vpliva na življenje domačinov v pokrajini: mokrih in suhih travnikov, gozdov in jam. Muzej nudi: spoznavanje življenja ob presihajočih jezerih, raznolikost rastlinskega in živalskega sveta ter film s čudovitimi posnetki jezer. Razlaga vodiča je bila jedernata.

2024 02 19 Kette 2

Naša literatka Jana nas je seznanila, da se je v vasici Zagorje šolal naš pesnik D. Kette. V tem kraju je poučeval njegov oče Filip Kette. Ni pomota, njegov oče je imel priimek kot je naveden. Lokalni vodič je predstavil še mnogo zanimivih stvari. Omeniti je potrebno kamnite pivške križe, na videz skromne, a dragoceni spomeniki sakralne dediščine ljudi na tem območju. Dr. Božidar Premrl je leta 2016 nadgradil turistični vodnik: Po poteh kamnitih križev na Pivki in Košanski dolini. Ura je kazala, da moramo naprej.

2024 02 19 Kette 3

Ilirska Bistrica, ogled centra mesta in Knjižnice Makse Samsa. Najprej ogled slapa Sušec. Iz središča  Ilirske Bistrice greš proti staremu delu mesta in tam po skoraj skriti stezici ob potoku, ki te pripelje do slapu. Vode je bilo dovolj, da smo slap videli v vsej njegovi veličini, ki se peni po zeleni podlagi mahu. Od tu nazaj v mesto, ki je središče občine Ilirska Bistrica, ki zajema vzhodni del Brkinov, Podgrajskega podolja, Reško dolino in gozdnato Snežniško planino. Skozi mesto teče rečica Bistrica, ki daje poseben čar mestu.

2024 02 19 Kette 7

Obisk knjižnice Makse Samsa. Zaključila je učiteljišče in v Tolminu diplomirala. Kot učiteljica je službovala v več mestih. Zaradi bolehnosti je pustila službo in se vrnila v svoj rojstni kraj v hišo ob Veliki vodi, kjer je odraščala. Vsakodnevno je zahajala v Ilirsko Bistrico. Skrajšala si je pot in bredla čez Vel’ke vode, vsakodnevno. Ko je bila obletnica rojstnega dne Srečka Kosovela je zabredla v strugo reke, da jo prečka. Verjetno zamišljena, ker je bila to ljubezen njenega življenja, mala nepazljivost in se utopila. Njene pesmi so objavljale mnoge revije in časopisi. Izšle so njene samostojne zbirke: Nekaj pesmi, Bleščeče prevare... V prijetnih prostorih knjižnice so nas sprejeli knjižničarki, ki sta predstavili njeno življenjsko pot in ogled filma, dostopen je na „You Tube“. Kratek recital in pot naprej. Kosilo na turistični kmetiji Ivankotovi. Okrepčali smo se z dobro hrano in poklepetali o dogodkih, ki so bili za nami. Odhod na Prem, rojstni kraj Dragotina Ketteja. Ogled cerkve sv. Helene, ki je naslednica stare cerkve. Zidana v psevdoromanskem slogu z izrazitimi baročnimi značilnostmi. Cerkev vredna ogleda. Poslikal jo je Tone Kralj. Stoji v bližini gradu Prem, naslednji ogled.

2024 02 19 Kette 10

Grad Prem je povezoval dolini Pivke in Reke z notranjostjo Istre. Stoji na rimski utrdbi. V pisnih dokumentih je omenjen že v 12.stoletju. V svojem obdobju je menjal več lastnikov. Precej zanemarjenega, je leta 1927 kupil tržaški zdravnik, ljubitelj starin Bruno Zuccolini. Grad je obnovil in ga uporabljal za svojo počitniško rezidenco. Sedaj upravlja grad TIC Ilirska Bistrica. Vodenje po gradu je bilo zanimivo.

2024 02 19 Kette 12

Nadaljnja pot nas je vodila k ogledu šole, kjer je živel D. Kette v prvih letih življenja in njegovo ustvarjanje v kratkem ciklu življenja. Rojen v Premu pri Ilirski Bistrici 19.1.1876 - 26.4.1899 umrl v Ljubljani. V zgodnji mladosti je izgubil mamo. Na očeta ga vežejo prijetni spomini, predvsem se spominja igranja klavirja. Pri petnajstih letih izgubi očeta, skrbništvo prevzame stric Janez Valenčič. Preživi nekaj burnih let. Vrne se v gimnazijo v tretji razred. Postane član in tajnik literarnega dijaškega društva Zadruga. V tem društvu so bili tudi: Josip Muren, Oton Župančič in Ivan Cankar. Bil je nadarjen in razgledan predaval je v drugih jezikih, poučeval je ruščino. Iz šole so ga izključili, ker ni plačeval šolnine. Preživljal se je z inštrukcijami in novinarstvom.

2024 02 19 Kette 13

Omenimo nekaj njegovih srečnih dni, ko je živel v Novem mestu, kot najlepši čas. Imel je ugled pravega pesnika. Zahajal je v čitalnico, gostilno in plesne vaje, radoživi veseljak je bil povsod priljubljen. Zaljubil se je v 16. letno hčerko sodnega svetnika Ano Smolo. Z njo ni bil nikoli v zvezi. Maturiral je leta 1898 in odšel v Trst, tu so ga potrdili za služenje vojaškega roka. Kmalu je zbolel za tuberkulozo, odpuščen iz vojske. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je umrl pri prijatelju Josipu Murnu v Cukrarni. Pisal je kratko impresionistično prozo ter dela za otroke: basni, pravljice, otroške pesmi in povesti. Njegova najbolj znana pravljica je Šivilja in škarjice. Mladinska dela so prevedena v tuje jezike. V času svojega življena ni ničesar izdal v knjižni obliki. Njegove pesmi je uredil Anton Aškerc. Izšle so pod naslovom Poezije. Ostalo poezijo, pesmi in prozo za otroke pisma v obliki Zbranega dela je uredil France Koblar, leta 1940. Omeniti je potrebno, da so nekatere pesmi tudi uglasbene. Kako kratko življenje in ogromna zapuščina, neprecenljivo bogastvo. Kaj vse nosi njegovo ime. Za časa življenja ni bil cenjen in večji del brez sredstev. Tako je življenje. Kaj vse bi še lahko napisal, a moraš končati.

2024 02 19 Kette 15

Zahvala gre ga. Jani Ozimek, ki je predlagala in vodila ekskurzijo, katero smo zaključili polni vtisov, od ogledov do recitala Kettejeve poezije. Lipi, ki je podprla in speljala izlet. Smo v pričakovanju v novem šolskem letu, da bo na programu še podoben izlet.

2024 02 19 Kette 14

Avtor: Majda Šraj; Foto: Arhiv društva Lipa

Pust pri etnologinjah

Objavljeno .

2024 02 13 Pust pri etnologinjah 1Zadnja tri leta so se skrčila, za spomine je treba pobrskati po pisnih in računalniških arhivih in izkaže se, da pusta praznujemo morda šele letos malo bolj brez skrbi….Nekatere sošolke so v toplicah, pri zdravniku, ali pa zaradi bolezni grejejo posteljo. Pust naj nam torej prežene vse tegobe in težave! Vseeno se nas je v učilnici zbralo kar nekaj. V prvem delu smo se pogovarjale o pomenu štiridesetih dni, to je čas, ko novorojenček dobi dušo…Štirideset dni pa pomeni tudi več prelomnic v krščanskem izročilu. Štirideset dni po pustu bo namreč velika noč. Letošnji pust ne odganja zime, saj v Šumberku in po vrtovih že poganjajo zvončki. Slavica je naši mentorici prinesla šopek v dar.

Zelo imenitno je, če lahko obenem voščimo Marjani tudi za rojstni dan, ki je bil sicer že konec januarja. Vedno moramo namreč paziti, da ne voščimo vnaprej, to ne prinaša sreče…Etnologinje slavljenki vedno zapojemo in tudi tokrat je bilo tako: »Kolk'r kapljic, tol'ko let…« smo poplaknile le s sokom, pustu na čast pa smo se mastile s krofi.

Nesnovna dediščina so tudi vremenski pregovori ob pustu. Izberite si tistega, ki vam je najbolj všeč:

Če pust na soncu greje, se letina med dobre šteje.

Pustna nedelja pod oknom, velika noč za pečjo.

Pust na soncu, velika noč na peči.

Pust zjutraj oblačen, kmet bo ajde jeseni lačen.

Če ima o pustu sonce moč, mrzla bo velika noč.

 

Napisala: Manica Perdan Ocepek, animatorka pri etnologiji

2024 02 13 Pust pri etnologinjah 32024 02 13 Pust pri etnologinjah 4

FOTO/VIDEO: Poezija Prešernovih nagrajenk v Knjižnici Domžale

Objavljeno .

Društvo Lipa – Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale in Knjižnica Domžale, sta v Knjižnici Domžale, 7. februarja 2024, organizirala prireditev ob Prešernovem dnevu - slovenskem kulturnem prazniku, z naslovom Praznik slovenskih pesnic.

2024 02 07 Lipa 0

Predstavili so Prešernovo nagrajenko za življenjsko delo Eriko Vouk in nagrajenko Prešernovega sklada Miljano Cunta. V kulturnem dogodku so poezijo obeh Prešernovih nagrajenk  recitirale članice literarnega študijskega programa Društva Lipa Domžale, na koncu pa so recitirale tudi svoje pesmi in obiskovalcem kulturnega dogodka pokazale svojo ustvarjalnost. Kulturnega dogodka sta se poleg obiskovalcev udeležili tudi direktorica Knjižnice Domžale mag. Barbara Zupanc Oberwalder te predsednica Sveta krajevne skupnosti Simona Jenka, Vera Banko.  Z glasbenimi vložki sta sodelovali učenki 4. razreda citer iz Glasbene šole Domžale, Manca Zrimšek in Manca Udovč, ter mentorica prof. Neli Zidar Kos, ki poučuje citre v Glasbeni šoli Domžale.

Vse zbrane je v uvodu pozdravil predsednik Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale Marjan Ravnikar, zatem pa je prof. Jana Ozimek, mentorica literarne študijske skupine društva Lipa, povedala nekaj besed o pesništvu in pisateljevanju v slovenski kulturni sceni ter o Prešernovih nagrajenkah Eriki Vouk in Miljani Cunta.

Erika Vouk je izjemna in posebna pesnica, pisala je v srednji šoli in pozneje še leta, preden je izšla njena prva pesniška zbirka. Pisala je iz lastne potrebe, predano in zavzeto, kot bi jo bralke in bralci že ves čas čakali. Pisanje pesmi je bilo zanjo od vsega začetka voda in kruh. Ne smisel bivanja, ampak bivanje samo. Erika Vouk je pesnica in prevajalka, ki živi in dela v Mariboru. Za svoje literarno delo je leta 1997 prejela Glazerjevo listino, nagrado mesta Maribor za kulturne dosežke. Za njo je bogat pesniški opus, ki ga sestavlja sedem pesniških zbirk: Do leta 2018 je objavila 11 pesniških zbirk in zanje prejela več prestižnih pesniških priznanj. Pesniške zbirke: Bela Evridika, DZS, 1984, Anima, DZS, 1990, Belo drevo, Založba Obzorja, 2000, Opis slike, Založba Litera, 2002, Album, Mladinska knjiga, 2003, Jenkova nagrada, Valovanje, Založba Litera, 2003 Veronikina nagrada, Nespančki, Locutio, 2003 , Z zamahom ptice neka roka slika, Založba Pivec, 2007, Rubin, Založba Pivec, 2008, Lasa pur dir, Založba Pivec, 2013, Ta dan: balade, Založba Pivec, 2019. Je avtorica številnih prevodov, še posebej dramskih (Wedekind, Goethe, Müller) za potrebe SNG Maribor. Med prevodi izstopa prevod drugega dela, Goethejevega Fausta. Njena poezija in prevodi mladinske književnosti so bili objavljeni v več revijah in časopisih. Za pesniško zbirko Opis slike je leta 2002 prejela Jenkovo nagrado, leta 2003 pa še Veronikino. Leta 2002 je postala vitezinja poezije na Pesniškem turnirju. Je tudi dobitnica Jenkove, Veronikine, Glazerjeve, Prešernove nagrade.

2024 02 07 Lipa 1

Sledilo branje pesmi nagrajene pesnice Erike Vouk. Recitacije pesmi Erike Vouk so izvedle članice Literarnega krožka Društva Lipa Domžale.

Erika Vouk: Praznujem življenje (Lili Jaševec), Erika Vouk: Diptih (Mira Smrkolj), Erika Vouk: Ne dotikaj se pesmi (Lidija Marinič), Erika Vouk: Pokrajina, ki v njej živiš (Milojka Lunar) , Erika Vouk: Opis slike 4 (Milena Šuštar), Erika Vouk: Ptica (Mira Smrkolj), Erika Vouk: Neizrekljivo (Marija Dodič), Erika Vouk: Poezija (Janka Jerman).

Miljana Cunta, nagrajenka Prešernovega sklada, je rojena je v Šempetru pri Gorici, od leta 1995 živi v Ljubljani. Študirala je primerjalno književnost in angleški jezik. Pesnica, prevajalka, esejistka. Objavila je tri pesniške zbirke: Za pol neba, Pesmi dneva in Svetloba od zunaj. Njena poezija je bila prevedena v več jezikov in nominirana za osrednje pesniške nagrade v Sloveniji. Piše tudi publicistična besedila in razmišljanja o poeziji. Iz angleščine in italijanščine je prevedla pesmi Christine Rossetti, Denise Levertov, Alde Merini in Patrizie Cavalli. Bila je programska vodja festivalov Vilenica in Fabula, koordinatorka projekta Živa coprnija ter mentorica literarnih delavnic v okviru pobude ''Vključujemo in aktiviramo!''. Študirala je primerjalno književnost in literarno teorijo ter angleški jezik in književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je magistrirala z nalogo Sodobni kritiški pogledi na viktorijansko poezijo. Prejela je nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, sedaj se vračamo.

2024 02 07 Lipa 2

Pesniške zbirke Miljane Cunta; Za pol neba, Beletrina, 2010, Pesmi dneva (s fotografijami Dušana Šarotarja), KUD Logos, 2014, Svetloba od zunaj, Mladinska knjiga, 2018, Nekajkrat smo zašli, sedaj se vračamo, Slovenska matica, 2023

Recitacije njenih pesmi so izvedle: Miljana Cunta: Solze (Mija Stupica) , Miljana Cunta: Kamni (Anka Zdovc) , Miljana Cunta: Svetloba v avgustu (Mija Jerman) , Miljana Cunta: Jezik (Jana Ozimek).

Po recitacijah obeh Prešernovih nagrajenk so članice Literarnega krožka Društva Lipa Domžale zrecitirale svoje avtorske poezije literarne študijske skupine Društva Lipa; Milojka Lunar: Le ti to veš, Janka Jerman: Zapoj z menoj, Mija Stupica: Pesem, Mira Smrkolj: Haiku, Marija Dodič: Morda bom nekoč.

2024 02 07 Lipa 3

Po prebrani poeziji je Neli Zidar Kos, prof. citer, mentorica učenk Glasbene šole Domžale zaigrala na citre ter zraven zapela  pesem Gorazda Čepina (priredba Neli Zidar Kos), avtorja besedila Ferija Lainščka: Ne bodi kot drugi.

Ob koncu je Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa Domžale podelil recitatorkam ter glasbenicam nageljne, s tem pa je izzvenel lep kulturni program ob našem pesniku Francetu Prešernu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Praznik Slovenskih pesnic

Objavljeno .

Društvo Lipa in Knjižnica Domžale organizirata prireditev ob Prešernovem dnevu - slovenskem kulturnem prazniku, z naslovom: Praznik slovenskih pesnic.

Lepo vabljeni v sredo, 7.2.2024, ob 10. uri v Knjižnico Domžale.

2024 02 03 Praznik slovenskih pesnic