Strokovna ekskurzija po Kosovelovih stopinjah (21.2.2025)

Objavljeno 26 februar 2025 .

Petek, februar, prekrasno mrzlo jutro, sonce se je že zbudilo. Sedaj je vrsta na nas, da se vsi prijavljeni zberemo in počakamo na avtobus, ki nas bo popeljal proti Sežani. V avtobusu nas je pozdravila ga. Jana Ozimek, ki je organizirala strokovno ekskurzijo po Kosovelovih stopinjah. Pozdravil nas je Predsednik Društva Lipa Marjan Ravnikar. Društvo je soorganizator vseh dogodkov tega dne.

Glavna promotorka dneva ga. Jana, nam je predstavila kratko a ustvarjalno Kosovelovo življenje. Prebrala nekaj njegovih pesmi in začrtala smernice ogledov. V Sežani smo se ustavili in izstopili na glavnem trgu, kjer nas je pričakala ga. Mateja, ki vodi obiske in skrbi za Kosovelov dom. Tu smo se razdelili na dve skupini. Bili smo preštevilčni za ogled prostorov.

Lokalna vodička nam je predstavila zgodovino Sežane. Velika pridobitev je cesta, ki je potekala med Dunajem in Trstom. Po cesti je potekal prevoz lesa

(furmanstvo). Vedno več je bilo ljudi, predvsem trgovcev, obrtnikov, ki so Sežano obogatili in širili. K večjemu razvoju je bistveno pripomogla prav železnica, povezava Dunaj -Trst, z njo so povečali pretok blaga in obseg trgovine. Velike zasluge pri gradnji je imel Karl Polley.

Zanimivo, da imajo trasirano Kosovelovo pot, ki jo obeležujemo vsako leto.

Najprej smo si ogledali konstruktivistično sobo v šoli, ki je začela nastajati v 70 letih prejšnjega stoletja po zamisli dr. Janeza Suhadolca, ing. arh.. V teh prostorih je stanovala Kosovelova družina. Ob obletnici praznovanja rojstva Srečka Kosovela se je izkazala kot priložnost o prenovi sobe. Pri prenovi je sodeloval mag. Simon Kastelic, akademski slikar. Vsestranski umetnik je sobo opremil še z videom, računalniško grafiko, inštalacijami...

V vitrinah smo si ogledali prvo pesniško zbirko Kosovelove poezije Pesmi, iz leta 1927, Kosovelov študijski zvezek ter fotografije, rokopise in kopijo razglednice z upodobitvijo Kosovela, ki jo je ruski kozmonavt Jurij Baturin 7.1.2012 ponesel v vesolje. Na stene so natisnili pesmi Srečka Kosovela. Ogledali smo si film o njem in njegovi družini. Vodička nam je prebrala nekaj verzov iz njegovega opusa. Soba je v „konstruktivističnem stilu“. V to sobo bi lahko vnesli del stavka iz pesmi Moja duša: Sobica je sama, z žarki posejana in vanjo je sladek sen zasejan.

Pot nas je vodila v Sežansko knjižnico, ki se imenuje po Srečku Kosovelu. Pričakali so nas knjižničarji in direktor knjižnice Marko. Pripravili so nam recital svojih pesmi v sobi Srečka Kosovela.

Čas nas je preganjal saj smo imeli časovnico, ki smo jo morali upoštevati.

Obisk Botaničnega vrta v Sežani, kjer nas je pričakal prijeten mladenič, ki nas je popeljal po zgodovini nastanka parka. Vrt je pripadal vili Mirasasso, kjer domuje Občina Sežana. Vse to je bilo last družine Scamaranga, kjer je zasadila prekrasen botanični vrt. To je bila njihova letna rezidenca. Družina je park uredila v drugi polovici 19. stoletja. Nastal je postopoma, s skrbnim sajenjem sadik, dreves. Podoba parka sta se v času in prostoru spreminjala. Vodeni smo bili po geometrijskem oblikovanem delu proti steklenjaku, kjer je polno renesančnih prvin, lepo oblikovan ribnik in eksotična drevesa. Veliko je grmovnic. V letu 1890 so dogradili rastlinjak, ki je pomanjšana verzija Schonbrunskega rastlinjaka na Dunaju. Uporabljali so ga za eksotične rastline, ki so bile občutljive na burjo in mraz. Tako je še danes. Na koncu smo si ogledali film: Kras v interpretacijskem centru kraške vegetacije skozi čas nastajanja.

Zadnji in najpomembnejši del našega dela strokovne ekskurzije.

Sedaj pa k zgodovini Srečka Kosovela in njegovih družinskih članih. Srečko se je rodil v Sežani očetu učitelju Antonu Kosovelu ter materi Katarini (rojeni Stres), ki je bila guvernanta pri družini Scamaranga. Srečko je imel brata Staneta ter sestre Tončko Karmelo in Anico. Oče je služboval v šoli, stal je za svojimi načeli, predvsem slovenski govor, zato niso bili v skladu s takratno oblastjo in so morali zapusti Sežano in se preseliti v Pliskovico na Dolenjem Krasu, tam niso ostali dolgo. Leta 1908 so se naselili v Tomaju. Stanovali so v šoli. Kmalu so kupili zemljišče in sezidali hišo, ki ni tipična za to okolje. Srečko je tu obiskoval osnovno šolo, kot 11-leten otrok je že objavil v reviji Zvonček opis Trsta, kot nam je povedala vodička je imel v njegovem srcu posebno mesto. Pri Kosovelovih je bilo za umetnost splošno (koncerti, gledališče). Po opravljeni osnovni šoli se je vpisal na realko v Ljubljani. Sodeloval je v literarnem krožku, dijaških glasilih, izdajati je začel dijaški list Lepa Vida, ki je bil kmalu ukinjen zaradi dolgov. Leta 1922 je maturiral in se odločil za študij slavistike, romanistike in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Organiziral je krožek predavanja in literarne večere v Ljubljani in pred delavci v Zagorju. Prevzel je tudi urejanje revije Mladina. Žal njegova zbirka Zlati čoln ni izšla.

Tam precej govori o družbenih krivicah o mračni usodi Evrope (Ekstaza smrti), revolucionarne preobrazbe sveta (Rdeči atom). Velik opus predstavljajo njegove konstruktivistične pesmi v zbirki Integrali in so bile najmodernejši tip slovenske poezije.

Februarja 1926, so imeli s kolegi literarni večer v Zagorju kjer je prišlo pri debati do prerekanja. Kosovel se je odpravil na železniško postajo, kjer se je močno prehladil in zbolel. Odpotoval je domov v Tomaj, kjer je v hudih mukah 27. maja 1927 umrl star komaj 22 let. Pokopan je na pokopališču v Tomaju. Na nagrobni plošči je napisana vsa družina Kosovel. Žal vsega slišanega in doživetega ne moremo opisati.

Obiskali smo hišo Josipa Ostija, ki je od leta 1990 živel v Sloveniji, zadnjih deset let v Tomaju, kot svobodni umetnik, kakor pravi od ljubezni in tistega, kar napiše in prevede.

Prejel je nagrado za delo Trebinjskih večerov poezije za najboljši pesniški prvenec v Bosni in Hercegovini leta 1971.

Še zadnji kamenček v dogajanju današnjega dne, pozno kosilo v gostišču Muha.

Zahvala gre Jani Ozimek, ki je predlagala in sestavila precej zahteven program in vsem sodelujočim v tej Strokovni ekskurziji.

Zapisala: Majda Šraj

Fotografija: Metod Letnar

VIDEO: Potovanje v magični svet poezije

Objavljeno 19 februar 2025 .

Nastop Literarnega študijskega krožka Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale ter članice in člani študijskih krožkov tujih jezikov Društva Lipa angleščine, nemščine, italijanščine in španščine so obiskovalce popeljali na Potovanje v magični svet poezije. Proslava je potekala ob nedavnem kulturnem prazniku, ki je bil 8. 2. Organizator dogodka sta bila Društvo Lipa, Univerza za tretje življenjsko obdobje in Knjižnica Domžale, Potovanje v magični svet poezije pa so izvedli v četrtek, 13. 2. 2025 v prostorih Knjižnice Domžale.

Razmišljanje o poeziji in prevodih v tuje jezike, recitacije slovenskih pesnikov in recitacije istih pesmi v tujih jezikih nemščini, angleščini, španščini, italijanščini ter tujih avtorjev v izvirnem jeziku ter slovenskim prevodom je na svoja ramena prevzela prof. Jana Ozimek. Pavzo med vrsto odličnih recitacij so zapolnile Citrarke Kresničke in kitaristke Tesere Društva Lipa Domžale. Dogodka sta se udeležila tudi gostja Veronika Banko, predsednica Sveta KS Simona Jenka ter Marjan Ravnikar, predsednik Društva LIPA, Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale.

V uvodu so Citrarke Kresničke in kitaristke Tesere zaigrale Slovensko Himno, zatem pa je prof. Jana Ozimek povedala nekaj pozdravnih besed ter kako si je zamislila Potovanje v magični svet poezije.

»Poezija ima več življenj. Prvo in najbolj pravo v jeziku, v katerem je bila napisana. A poezija živi tudi v prevodih. Najbrž se sprašujete, kaj delajo tuje pesmi na Prešernovi proslavi. Na koncu boste slišali seveda pesmi v italijanščini, španščini, angleščini, nemščini. Mislim, da se premalo zavedamo, da je Prešeren pisal tudi v nemščini, da je prevajal tuje pesnike. Premalo se zavedamo, da je Prešeren eden redkih slovenskih pesnikov, o katerem govorijo v vseh evropskih šolah. Če ne bi bilo prevodov v tuje jezike, Prešerna svet ne bi poznal. Torej so prevodi zelo pomembna stvar za širjenje in oplajanje književnosti. Res pa je, da brati prevod ni enako, kot brati izvirnik. O tem so bile napisane cele polemike. Vemo, da so pri Slovencih povečini prevajali pesmi pesniki, ki so dovolj dobro znali tuji jezik, ali pa so uporabili bolj svojo pesniško svobodo in so pesmi prepesnili«, je dejala v uvodu prof. Jana Ozimek. To dilemo, izvesti proslavo v slovenskem in še štirih tujih jezikih so imele tudi članice literarnega krožka v Društvu Lipa. Namen tokratne proslave so vseeno izvedli v vseh petih jezikih, ki je odlično uspela.

Ob koncu se je vsem nastopajočim z nageljni zahvalil Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa Domžale, ga pa žalosti, da se je kljub veliko poslanih vabil na današnjo proslavo le te udeležila le Veronika Banko, predsednica Sveta Krajevne skupnosti Simona Jenka. Društvo Lipa res dela s polno paro, vsi se trudijo po najboljših močeh, na proslavah in drugih dogodkih dajo vse od sebe, da dogodek kar najbolje uspe, in škoda se jim zdi, da ni na njihovih nastopih več pomembnejših gostov, čeprav jih pisno povabijo.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Vabilo: Potovanje v magični svet poezije (13.2. ob 12.00)

Objavljeno 10 februar 2025 .

Lepo vabljeni na dogodek Potovanje v magični svet poezije - Proslava ob kulturnem prazniku, ki bo v četrtek, 13. februarja 2025 ob 12.00 v Knjižnici Domžale

Razmišljanje o poeziji in prevodih v tuje jezike (Jana Ozimek), recitacije slovenskih pesnikov in recitacije istih pesmi v tujih jezikih (nemščini, angleščini, španščini, italijanščini) ter tujih avtorjev v izvirnem jeziku ter slovenskim prevodom

Nastopajo: Literarni študijski krožek Društva Lipa, Univerze za tretje življensjko obdobje ter članice študijskih krožkov tujih jezikov Društva Lipa (ang. nem., it., španščina), Citrarke Kresničke in kitaristke Tesere Društva Lipa

Organizatorji: Društvo Lipa, Univerza za tretje življenjsko obdobje, Knjižnica Domžale

Fotografija: Prešernove Poezije, Minatti: Nekoga moraš imeti rad, Mila Kačič

Prešernov dan 2025

Objavljeno 10 februar 2025 .

…me je letos spodbudil k posebnemu premišljevanju. Že od nekdaj, od mladosti naprej, sem vsako leto spremljala proslavo in podelitev nagrad na predvečer 8. februarja, ki je pravzaprav Prešernov smrtni dan. Proslave so bile včasih patetično arhaične, včasih zelo provokativne, dostikrat moderne za vsako ceno… Velikokrat so govorci_ke prisolili zaušnico politiki, potem pa je do prihodnjega leta vsakdan zasenčil umetnike_ice in ustvarjalce_ke. Po časopisih, ko še ni bilo družbenih omrežij, so polemizirali o nagradah in zavračali avtorje_ice. Ko pa je preteklo dovolj vode, pa so nekateri lahko stopili na slovenski panteon.

Morda se kdo sprašuje, zakaj v zapisu poudarjam tudi žensko obliko besed. To je zato, ker so bile umetnice in ustvarjalke v preteklosti komaj kdaj pripuščene kot enakovredne ustvarjalke svojim moškim vrstnikom. Še konec 19. stoletja se niso mogle izobraževati na umetnostnih akademijah. Prav zato sem danes želela pozorno pogledati dela slikark na razstavi Odmaknjen pogled – realizem in nova stvarnost 1920 – 1935 v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Ta čudovito obnovljeni samostan je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začel s Formo vivo, tako da se je ob samostanu do danes nabralo sto skulptur. Me njimi je tudi T- element letošnje nagrajenke za življenjsko delo Dragice Čadež. Kakšna ustvarjalna, pa tudi nujna fizična moč iz lesa izdolbsti pomen: torzo, močni človek, križani, trpeči, pogled na vse strani?! Tudi ena izmed sob galerije je prav zdaj posebej posvečena nagrajenki in njenim delom.

Omenjena razstava poleg slovenskih predstavlja umetnike in ustvarjalce iz srednje Evrope, od Chemnitza, Gradca, Zagreba, Reke, Budimpešte, Sofije… in nam bogato oriše čas po koncu prve svetovne vojne in epidemiji španske gripe. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je srednja Evropa obtičala v obdobju burnih političnih, družbenih in kulturnih preobratov. Meščani so postali cinični, resignirani, delavstvo pa pavperizirano, socialna nasprotja vse večja. Družbeno-politično je situacija vodila k novi vojni, kar se odraža tudi v delih umetnikov, čeprav so včasih želeli ujeti kanček stabilnosti in upanja. Novi realizmi predstavljajo angažirano umetniško gibanje, ki se kaže tudi v izbiri tehnik, zlasti grafike. Fotografija, tisk, revije, plakati, reklame…umetnost se obrača tudi k oblikovanju. Kaj sem videla danes? Kaj sem se ob tem vprašala? Zakaj je Tone Kralj družino naslikal v tako temnih barvah? Mogoče zaradi slutnje prihajajočega hudega?! Mara Kralj pa vlije optimizem s prijateljema. Tihožitje namesto cvetja in sadja pokaže rudarsko orodje in svetilke. Deklica z grlico pa je umeščena v industrijsko okolje. Mujadžićev Kolporter je še otrok, ki se v današnjem času ne bi smel potikati po cestah s časopisi pod pazduho. Slikarka naslika mukotrpno delo perice, v predmestju neseta k počitku mrtvega otroka le dva pogrebca, mati in oče. Hinko Smrekar se posmehuje na svoj, prepoznaven način. Fotografije kažejo dele luči, ali pa delavca, ki praznuje leta 1931 prvi maj. Uporabna je za reklamo za čevlje, vse fotografije pa so narejene na star način, s srebrovim bromidom, ki reagira na svetlobo.

Pravi čas se je treba vrniti domov, saj se dan še ne zaključi! Še veliko pomembnega je danes. Nekaj posebnega: na slovenski kulturni praznik v Novi Gorici odprejo Evropsko prestolnico kulture. Mlada Nova Gorica je povabila svojo sosedo, Gorico in pripravila čezmejno avanturo za sobivanje, medsebojno prijateljstvo, sodelovanje, mir, spravo…Čudovita, spodbudna, sodelovalna, optimistična prireditev! Oni dan je na programu ARS sodeloval v intervjuju Andrea Bellavite, (teolog, publicist, popotnik, direktor Fundacije Socoba, ki upravlja s starodavno oglejsko baziliko) o svoji knjigi Gorica-Nova Gorica, povezani mesti. Govoril je v lepi slovenščini…»Ima dvojino, zato lahko rečemo povezani mesti…« Pripovedoval je, da je spoznal zgodbo Ljubke Šorli in Lojza Bratuža. Tako bosta mogoče oba naroda bolje razumela težko zgodovino teh krajev in vijugasto mejo, ki so ju med vasi, mesta in ljudi večkrat zakoličili véliki in je razdvojila družine, prijatelje, ne nazadnje sodelavce in posle. Kakšen napredek in podvig je bilo zgraditi Novo Gorico, kakšno veselje danes, na kulturni dan, videti preseganje meja in nasprotij!