Četrtkovi pohodi izletnikov - kratek opis jesenskih pohodov

Objavljeno .

Groblje - Mengeš (5.10.2016)

Zbirno mesto v Domžalah na parkirišču nekdanjega Univerzala. Pot nas je  vodila do cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah, kjer nas je pričakal g. Brojan. Po kratkem predavanju in ogledu smo nadaljevale  pohod čez Mengeško polje. V  središču Mengša nas je zopet pričakal g. Brojan in nas popeljal v čas, ko je  bilo v Mengšu kar lepo število vplivnih bogatih družin, ki so pisale zgodovino. Na kratko smo pogledali cerkev sv. Mihaela v kateri je delo našega slovitega arhitekta Plečnika. Z  nami je bila ga. Mirjana Kavčič, tam je  preživljala svoje  otroštvo. Povedala nam je veliko zanimivega.

Pohod smo oplemenitile z počitkom v Trdinovem hramu, kjer smo se okrepčale in veselo klepetavo nadaljevale pot nazaj v Domžale.

To je bil naš otvoritveni pohod.

Murovica - Vrhpolje pri Moravčah (13.10.2016)

Ob 9.00 uri smo krenili proti Sveti trojici. Parkirali smo zraven hiške g. Ložarja, ki nas je prijazno povabil v svoj vikend. Postregel nas je z okusno ocvirkovko in preden smo se poslovili nam je deklamiral pesem iz svoje zbirke, ki opeva hrib Murovico.

Veseli in zadovoljni smo se začeli vzpenjati po poti.  Na vrhu, ki meri 743 m smo se vpisali v vpisno knjigo in pozvonili za srečo. Pri spustu v dolino smo nabrali nekaj kostanja. Pot nas je vodila do Vrhpolja pri Moravčah. Pri cerkvici sv. Petra in Pavla nas je  čakal g. Ivan Povšnar, ki vodi župnijo. Cerkev je prava zgodovinska zakladnica. Podal je zelo izčrpno razlago.

Domov smo se  odpeljali zadovoljni, da smo nekaj naredili zase in smo že snovali kam gremo naslednji četrtek.

Fotografija, ki je nastala med vzponom:

cetrtkovi pohodi 2016 1

Vače in okolica (20.10.2016)

Pot nas je vodila v središče Slovenije. Kam drugam kot v Vače. Poznamo: VAČE – GEOSS -SITULA. Bili smo kar presenečeni kaj vse se dogaja v tem kraju. Izbrali si nismo lepega vremena, ki bi oplemenitil naš izlet. Vreme je bilo prav peklensko, deževno in hladno. V samem središču nas je pričakala ga.Jurjevec , ki nas je popeljala po zgodovini njihove cerkve  sv. Andreja . V cerkvi imajo izdelan Božji grob iz samih malih stekel, ki so bila izdelana na Češkem.

Nadaljevali smo z ogledom muzejske hiše, ki jo vodi družina Kolenc. Prisluhnili smo predavanje o znanih Slovencih, ki so bili rojeni v tem kraju.

Vreme nam je tako nagajalo, da smo soglasno  zaključili pohod. Nikoli ne veš kdaj se vrneš.

Gradiško jezero (27.10.2016)

Vreme ni bilo primerno za daljši pohod. Odločili smo se,da gremo okoli Gradiškega jezera.  Jezero je umetno zajezeno v bližini kraja Gradišče v občini Lukovica. Jezero so zgradili kot mokri zadrževalnik na potoku Drtijščica, ki varuje avtocesto Ljubljana- Maribor pred hudournimi vodami.

Okoli jezera je speljana pot, ki je ravno pravšnja za enourni izlet. Pot nas je vodila do gostišča Bevc, ki ima čudovito zbirko starega kmečkega orodja. V  Lukovici je popolnoma ohranjena čevljarska delavnica mojstra Jemca iz tega izhaja kasnejše čevljarsko podjetje Mojca.

Po končani turi smo šli pogledat  Čebelarski dom, ki ima pestro ponudbo za izčrpane pohodnike.

Gora - gorska cerkvica sv. Miklavž v Tuhinjski dolini (3.11.2016)

Pohod smo začeli v deževen in meglen dan. Po kratki vožnji do Šmartna  in naprej v vasico Gradišče, kjer smo se ustavili in postali ob spomeniku , ki spominja na grozote druge svetovne vojne. Metka nam je na kratko povedala zgodovino tega kraja in kaj so doživljali prebivalci v tem kraju.

Ustavili smo se pri njenem vikendu. Okrepčani smo odšli na hrib Gora (750m), z gotsko cerkvico sv. Miklavž.  Zvonik stoji ločeno od cerkve. Obdaja jo protiturško obzidje  s obrambnim stolpom.

Od tu je krasen razgled, a nam je megla zakrivala vse lepote.

Dobre volje smo prišli do vikenda. Malicali smo dobroto za ta letni čas, odlično pripravljen segedin. Kljub grdemu turobnemu vremenu se je dan prijetno zaključil.

Dobeno - Rašica (10.11.2016)

Na Dobeno smo prispeli iz smeri Loke  pri Mengšu. Pohod smo nadaljevali po asfaltirani cesti, ki se rahlo vzpenja. Smerokaz nas usmeri v gozd na kolovozno cesto.  Pot nadaljujemo po vzpetini proti Domu na Rašici. Spotoma pogledujemo v dolino, krasen razgled.

V koči spijemo pravi domači čaj in se spustimo po isti poti do Blaža. Končnega druženja ne izpustimo.

Rudnik pri Radomljah – Pr Čeh (kmečki turizem) (17.11.2016)

Zbirno mesto pri golfu v Volčjem potoku. Pot smo nadaljevali do spomenika na Rudniku pri Radomljah. Spomenik je postavljen žrtvam NOB , ki so bili izdani leta 1945. Izbrali smo pot skozi gozd. Na poti smo videvali prava naravna tihožitja, ki jih je narava sama ustvarila: mah in gobe.  Dokumentirano na fotografijah. Ko smo prispeli iz gozda, nas je pričakala pasja družina, ki nam je dala vedeti, kdo je gospodar.

Po kratkem postanku smo se podali na pot v dolino. Sklenili smo, da nas bo pot še zanesla v to smer. Ogledali si bomo Lukovo bolnico na Kolovcu. Uradno se je imenovala Triglav. To naj ostane za prihodnjič.

cetrtkovi pohodi 2016 2 cetrtkovi pohodi 2016 3

Golčaj - 690 m visok hrib, ki se dviga južno od Blagovice (27.11.2016)

Zbrali smo se na parkirnem prostoru. Pot nas je vodila proti Moravčam, kjer smo zavili proti Hrastniku in še malo naprej. Parkirali smo  na parkirišču, ki je označeno za pohod  na Golčaj. Veselo smo zastavile  korak in začele hoditi proti Golčaju. Pot je prijetna, ker je posuta z raznovrstnimi listi  listavcev. Kot bi hodil po preprogi. Ob poti so ciklame in resje. Srečali smo nekaj pohodnikov, ki so se vračali iz  Golčaja.

Pred nami še zadnja vzpetina na  kateri stoji spomenik borcem Radomeljske čete, ki so padli leta 1941 in šestim padlim aktivistom. Pri spomeniku je skrinjica z žigom. Ustavili smo se pri cerkvi sv. Neže, ki je najstarejša cerkev v Črnem grabnu. Po kratkem ogledu okolice smo se spustili po isti poti  do parkirišča. Sklenili smo , da se zapeljemo do Limbarske gore in naredimo kratek postanek. Bil je že čas, da se obrnemo proti domu.  Ustavili smo se v kmečki gostilni in ob dobri kmečki pojedini zasnovali naslednji pohod… 

Kaj počne Lipov cvet

Objavljeno .

Že nekaj časa se pohodniki, ki se dobivamo ob ponedeljkih, nismo oglasili. Uživamo v naravi in v druženju ter osvajamo nižje pa tudi malo višje vrhove. Štiri, morda pet, le redko več ur se potepamo, nabiramo kondicijo, praznujemo rojstne dneve, globoko dihamo in se imamo radi. Zaenkrat se dobivamo še ob sedmih pred bivšo tovarno Univerzale. Razdelimo se po avtomobilih in se odpeljemo do izhodišča naše ture. Potem pa pot pod noge.

Pa še nekaj slik za skomine.

lipovcvet 2016 1

V dežju na Primoža…

lipovcvet 2016 2

V megli pa na Golico…..
lipovcvet 2016 3

Za rojstne dneve tudi zapojemo:
Smo prijetna klapica, radi te imamo,
naj piha sreče sapica še dolgo ti čez ramo.
Naj sonce sije ti na pot, naj zvezdice žarijo,
naj sreča spremlja te povsod, prijatli ti želimo.

lipovcvet 2016 4

lipovcvet 2016 5

Tudi sneg nas ne ustavi.

Pa lep pozdrav
Pohodniki Lipovega cveta

Pohodniška skupina Lipov cvet - že 15 let

Objavljeno .

Lipovcvet 2014Še vedno smo aktivni. Še vedno se dobivamo ob ponedeljkih na parkirišču pred nekdanjo tovarno Univerzale, zaenkrat še ob osmih, od maja pa se bomo zbirali ob 7. uri. Še vedno ubiramo  hribovske in gorske poti, še vedno se imamo lepo in uživamo v naravi. Posebno svečano je, ko ob rojstnih dnevih slavljencem, ki nas pogostijo z odličnimi piškoti in pijačo, ob ta okroglih pa še s čim, zapojemo našo rojstnodnevno pesem:

Smo prijetna klapica,
radi te imamo,
naj piha sreče sapica
še dolgo ti čez ramo.

Naj sonce sije ti na pot,
naj zvezdice žarijo,
naj zdravje spremlja te povsod,
prijatli ti želimo.

Letos mineva petnajst let od prvega pohoda. 19. marca 1999 smo se zbrali pri bistriški brvi v Domžalah in jo mahnili na Šumberk.Bilo nas je osem, sedaj pa se nas nabere okrog 25, včasih tudi več.Če bo vse po sreči, bo luč sveta ugledal zbornik, ki bo obeležil naše potepanje skozi čas. Načrtujemo tudi tridnevni tabor. Jeseni bomo na pohod povabili vse člane Lipe, ki se nam bodo želeli pridružiti.

Za ilustracijo naših pohodov pa še nekaj slik.

Janka Jerman

Kaj je novega pri pohodniški skupini "Lipov cvet"?

Objavljeno .

Pravzaprav nič. Vse gre po starem. Vsak ponedeljek, že od marca 1999 dalje, se zberemo, pozimi ob 8., od maja naprej po ob 7.uri, po pravilu: Kdor pride, pride.

Porazdelimo se po avtomobilih in odpeljemo na izhodišče ture. Potem pa v hrib. 4 do pet ur trajajo naši pohodi. Tudi slabo vreme nas ne ustavi. Gremo pa na Primoža ali okrog Gradiškega jezera. Takrat nas je malo manj, drugače pa se nas zbere med 20 in 30.

Letno spravimo pod streho več kot 60 pohodov, ker jo včasih mahnemo na lepše tudi v sobotah, več kot 30 km v višino in skupaj preživimo več kot 300 ur. Uživamo v zmerni hoji, klepetu in druženju.

Zvesti smo svoji himni:  Smo vesela klapica, všeč nam je narava, ko zapiha sapica, družba se zabava ...

Vse, ki radi preživite nekaj ur v naravi, z njenim pripevom vabimo, da se nam pridružite : Hitro pridite med nas, če vas mika, mika špas ...

Janka Jerman

Rudijevi pohodniki in Željnske jame (7. marec 2012)

Objavljeno .

Željnske jame so prvič popisali in narisali pred 250 leti. To je storil Jožef Anton Nagel, katerega je leta 1748 cesar Franc I. poklical na Štajersko in Kranjsko, da bi tam preučil naravne znamenitosti in potem poročal o rezultatih svojih raziskav. Svoja spoznanja je opisal v delu z naslovom »Opis naravnih redkosti v Vojvodini kranjski, ki je nastal po ukazu njihovega rimsko cesarskega in kraljevega veličanstva Franca I.« Delo je še vedno v rokopisni obliki in se sedaj nahaja v varstvu Avstrijske nacionalne knjižnice. V njem najdemo tudi opis Željnskih jam.

Prebivalci pa so jame poznali že stoletja in tisočletja. To nam pričajo tudi arheološki ostanki iz paleolitika ali stare kamene dobe, katerega začetek označuje najstarejše zavestno narejeno orodje pred 2 miljonoma let, konec pa iztek ledene dobe (pred 10.000 leti).

Izkopavanja v Željnskih jamah so potekala v začetku sedemdesetih let tega stoletja. Pa prisluhnimo, kako se tega obdobja spominja arheolog Mitja Brodar.
»Že leta 1961, pri prvem ogledu Željnskih jam, ki se nahajajo blizu Kočevja, na robu vasi Željne, nas je velik, lepo obokan, proti zahodu odprt vhod Ciganske jame takoj prepričal, da bi bilo tukaj koristno izvesti poskusno izkopavanje. Do tega je prišlo dve leti pozneje. Sondiranje, to je vpogled v podzemne sloje skozi tanko luknjico, je izpolnilo pričakovanja, ugotovljena je bila paleolitska postaja. Kljub temu, da je šlo za obetavno novo postajo in da je bila odkrita v razmeroma velikem, takrat še praznem prostoru, je minila vrsta let, preden je bilo mogoče začeti sistematično izkopavanje. Šele leta 1971 je delo steklo in se nadaljevalo (vsako leto približno po mesec dni() do vključno leta 1976.

Sistem Željnskih jam je v pretežnem delu še danes vodno aktiven. Načrt celega sistema so izdelali člani speleološke sekcije Planinskega društva Železničar iz Ljubljane. Morfološko, to je po oblikah zemeljskega površja, se Ciganske jame razlikujejo od drugih danes še aktivnih rovov, ki so razmeroma ozki in nizki. Pri izkopavanju v globini pod 6 metrov še vedno nismo naleteli na živo skalno dno, torej je jama bila pred nabiranjem usedlin še znatno večja kot danes, vodni pretok pa je moral biti bistveno močnejši, kot pa je danes. Morda je v takratni fazi ta požiralnik odvajal vso vodo Kočevske kotline. Ko se je Rinža pretočila v neko drugo, morda že sedanjo strugo, sta si oba potočka, ki sta ostala, izbrala novo pot in nadaljevala zakrasevanje v mnogo manjšem obsegu.

Izkopavanje se je začelo na levi strani jame, ob naravnem mostu v širini 9 metrov. V isti širini smo kopali dalje meter za metrom, tako da je dno izkopa ostalo vodoravno. Ker je jamski prostor zelo velik, smo že leta 1971 globlje v jami izkopali dve sodni (2X2m), da bi dobili nekaj podatkov o velikosti najdišča. Prvo sondo smo izkopali takoj za nasipnim stožcem drugega okna, kjer je bilo v času poselitve v stari kameni dobi že skoraj popolnoma temno. V tej sondi ni bilo znakov človekove navzočnosti. Drugo sondo smo izkopali približno 20 metrov za vhodom. Tukaj je bil rezultat pozitiven. Odločili smo se izkop razširiti za tri metre. Leta 1974 smo nadaljevali izkopavanje zgornje plasti, obenem pa začeli večja izkopavanja spodnjih plasti. Tudi v tej plasti nismo prišli do skalnega jamskega dna, zato smo zadnje leto 1976 izkopali še eno globinsko sondo. Do dna nismo prišli, pač pa na globini 6 m do talne vode.
Na osnovi analize talnega profila smo ugotovili, da je kulturna postaja pračloveka mlajša od tiste v Potočki zijalki in bi jo bilo časovno mogoče uvrstiti v obdobje tik pred koncem zadnje poledenitve. Kako stara je dejansko najdba človeške naselitve Željnskih jam na osnovi izkopanega profila ni mogoče trditi z gotovostjo.

Že pri sondiranju so bili najdeni kostni ostanki. Teh je bilo v začetku izkopavanj razmeroma veliko, kasneje pa vse manj. Ugotovljenih je bilo 11 različnih vrst, in sicer alpski svizec, severni jelen, los, natančneje nedoločena vrsta rogarjev, rjavi medved, volk, kuna, konj, svinja in bober. Najpogostejši je bil alpski svizec in severni jelen. Tudi ostanki oglja, ki po večini pripadajo vrstam bora, pričajo o tem, da je takrat vladalo bistveno hladnejše podnebje od današnjega.

Najstarejšo navzočnost človeka dokazuje drobec ožgane kosti, ki je bil odkrit malo pod današnjim nivojem talne vode. Sistematična raziskovanja zaradi talne vode v tej globini niso mogoča, zato se moramo zadovoljiti z ugotovitvijo da je človek že v tem času jamo obiskoval. Značilnost najdb iz tega obdobja je nastopanje svetlosivega marmoriranega kresilnika, ki so ga uporabljali za izdelovanje orodij. Najdbe iz Željnskih jam pa so po večini vse iz slabših vrst kremena, kot so roženci, tufi, razni silikati in podobno.
Močno prevladuje temna, skoraj črna barva. V spodnji kulturni plasti je bilo odkritih skupno 114 predmetov, od katerih pa je večina le neobdelanih odbitkov ali razbitin, ki so nastale pri izdelavi orodja. V zgornji kulturni plasti je bilo izkopanih 1394 predmetov. Velika razlika v uporabljenih materialih med spodnjo in zgornjo kulturno plastjo pomeni, da obe kulturi nista bili neposredno povezani med seboj, oziroma da sta živeli v določenem časovnem presledku….

Iz izsledkov je mogoče sklepati, da Ciganske jame niso bile stalno bivališče.«


webstat admin