Jožefovo na Suhorju, Brkini – etnološka prireditev

Večkrat sem že pisala o tem lepem običaju, s katerim me povezuje moje družinsko izročilo in že lahko rečem tudi prijateljstvo s tamkajšnjimi domačini. Vsako leto sem s seboj pripeljala nekaj sošolk »etnologinj«, letos pa nas je iz Društva Lipa, Domžale to lepo vas, gručo hiš na slemenu v Brkinih, okrašeno s svetlo zelenimi brsti, pisanim pomladnim cvetjem, in vaško prireditev obiskalo zelo veliko.

V vasi živi le štiriinšestdeset prebivalcev, ki pa vestno gojijo stare običaje, praskajo pirhe, kar je vpisano kot posebna veščina v seznam nesnovne dediščine, ki se prenaša iz roda v rod.

Zato uvod v praznovanje pomeni delavnica, ki jo vodi Kristina Volk, ki je svoje znanje prejela od matere, Marije Krebelj. Suhorci ohranjajo spomin na rojaka, Jožeta Volka. V drugi polovici 19. stoletja je bil učitelj in je primorske rojake spodbujal k lepi besedi, domoljubju in narodno zavedno deloval. Pisal je pesmi, med njimi so nekatere uglasbene. S pesmijo o Vremski dolini so pevci Vaškega društva Suhorje začeli to lepo in dobro obiskano prireditev. Volkove pesmi so recitirali tudi domači otroci in se posebej izkazali. Eden izmed njih pa je s ponarodelo pesmijo raztegnil meh na harmoniki.

Na Suhorje pridejo v goste pevci in glasbeniki tudi od drugod: ŽPZ Prem, MePZ Sežana, pianistki sestri Savič, ŽPZ Zarja iz Lokavca.  V Lokavcu so ponosni tudi na učitelja, narodnega buditelja Čibeja, Jože Volk pa je prav tako služboval tam. Domačinka, pesnica Dora Hrvatič, je prebrala dve svoji pesmi. Pevska solistka Ksenija Belcer Žnidaršič je nastopila z narodnima pesmima.

Društvo Lipa Domžale je prvič aktivno sodelovalo na tej prireditvi. Podpisana je nagovorila navzoče in jim predala tudi pozdrave našega predsednika Marjana Ravnikarja, ki se prireditve ni mogel udeležiti. Citrarska skupina Sončnice in kitarska skupina Tempo sta za zaključek prireditve zaigrali Cvetje v jeseni in venček živahnih narodnih, ki smo jim s petjem vsi z veseljem pritegnili. Vse skupine nastopajočih so v zahvalo prejele potičko, praskanko in majhen šopek rožmarina, oljčne vejice in listič z drobnim zapisom enega Volkovih iskrivih izrekov. Vsak šopek je povezan s slovensko trobojnico. Si lahko zamislite, koliko vloženega dela je bilo to?! Ti šopki so bili namreč tudi na razstavi in so jih lahko obiskovalci vzeli. Vaško društvo Suhorje z neverjetno domiselnostjo, ustvarjalnostjo in pridnostjo vsako leto pripravi razstavo v Vaškem domu. V vsaki  hiši napečejo velikonočne dobrote, pripravijo praskanke - pirhe, pecivo, razstavijo ročna dela…Po končani prireditvi gostoljubni domačini povabijo vse obiskovalce na druženje ob ovčji juhi, joti, domačem pršutu in drugih mesninah iz doma vzrejenih pujskov, potici, drobnem pecivu...Med druženjem so nekateri naturalizirani Kranjci ugotovili, da imajo skupne sorodnike, da so skratka po starih mamah »v žlahti« z Brkinci. Etnologinje smo se sprehodile še po vasi, si ogledale značilno gradnjo hiš iz peščenjaka, obnovljen kal, vaško cerkev, pokopališče in Gospodov studenec. Sonce je počasi začelo metati dolge sence, zato smo se polni čudovitih vtisov in dobre volje odpeljali proti domu.

Avtorica: Manica Perdan Ocepek, animatorka pri etnologiji