… je Maksim Gaspari, ki  v avtoportretu pokaže, kje je njegov rojstni kraj, namreč v Selščku pri Cerknici, na Notranjskem, kjer je bilo/je doma polharjenje. Kot sirota ni imel veliko možnosti za šolanje, a ga je v Kamniku, kjer je v izložbo trgovca kot reklamo razstavil risbo slanika, prepoznal Josip Nikolaj Sadnikar. Postal je njegov mecen za formalno šolanje v Ljubljani, na Dunaju in v Münchnu, pa tudi prijatelj za vse življenje. Na Dunaju je s kolegi študenti najprej slikal v secesijskem slogu, potem ustanovil Vesno, združenje slovenskih in hrvaških študentov, ki so za svoje geslo izbrali načelo »iz naroda za narod«. Deloval je kot učitelj risanja, najdlje pa kot restavrator, najprej pred drugo vojno v Kraljevem etnografskem muzeju, prav tako pa tudi po drugi svetovni vojni v SEM. (O njem je mogoče najti zelo veliko podatkov v spletni Slovenski biografiji, v spletni predstavitvi SAZU, katere član je bil…). Prav Slovenski etnografski muzej je svojemu znanemu sodelavcu iz lastnih in privatnih zbirk letos pripravil obsežno razstavo. Zato smo jo etnologinje obiskale ob prvi priložnosti.

Razstava je razdeljena v več sklopov, in sicer glede na motive: slovenska mitologija, slovenska Marija z Jezusom, običaji letnih časov, običaji ob praznikih, krstu, porokah…Izdelal je veliko knjižnih ilustracij, mecen Sadnikar pa mu je založil razglednice, ki so jih ljudje pošiljali kot praznične voščilnice. Svojim prijateljem je pošiljal razglednice, naslikane z osebno noto naslovnika, včasih je priloženo  šegavo besedilo… Na razstavi je tudi kopija slike Mati Slovenija, naslikana 1924 za slovenske izseljence v Clevelandu. Na njej je na »prestolu« upodobljena Slovenka v narodni noši, obdajajo pa jo kmetje, meščani v pražnjih nošah, velmožje Cankar, Tavčar, Prešeren,…pomembni duhovniki tistega časa…

Na prošnjo Zveze prijateljev mladine je Gaspari leta 1952 zasnoval različico ruskega deda Moroza, slovenskega dedka Mraza s polhovko, okrašeno s trakovi v narodnih barvah (bela, modra, rdeča), ovčjim kožuhom, okrašenim z ornamenti in kranjskim cekarjem, na katerem je napis IHS zamenjal z rdečo peterokrako zvezdo.

Gaspari je izoblikoval lasten slikarski slog. Prikazuje slovensko folkloro in jo podaja z etnološkimi detajli (noša, orodje, butarice, košare, nevestina bala) stare hiše, čebelnjaki, itd.) in smislom za doživljanje kmečke psihe in ljudskih običajev. »Prav zato je smiselno gledati na njegovo delo ne kot na zgodovinsko zanesljiv etnološki vir ali dokument, marveč predvsem kot na izrazito idealizirano, prisrčno stilizirano  umetnikovo osebno predstavo o ljudskem življenju na slovenskih tleh. To življenje skozi Gasparijeve romantične oči ugledamo v njegovi družbeni neproblemskosti in v favorizirani ljudski noši, torej v največkrat razigrani in pražnje domačni nedeljsko praznični podobi.« (Milček Komelj, SAZU). Zato je Gasparijevo slikarstvo zelo popularno.  

Bliža se december in prihajajo trije dobri možje. Podobe Miklavža in parkljev poznamo; rdečega Coca-Cola Božička, ki je v naših krajih nadomestil prejšnjega darovalca Jezuščka (nem Christkind), smo potrošniško posvojili in ga trgovci z novci tlačijo vsepovsod…Mogoče pa je Gasparijev ponarodeli dedek Mraz s sivo kučmo in belo brado le nekaj bolj »našega«, slovenskega.

Zapisala: Manica Perdan Ocepek

…je gotovo tudi Pšata, ki izvira pod Krvavcem v vasi Pšata in se izliva v Kamniško Bistrico pri vasi z enakim imenom. V zgornjem toku je še posebej čista. Ko pa se razbesnijo nevihte, pa ima pravi hudourniški značaj. Zato je v zgodovini, lani pa še posebej, hudo poplavljala, čeprav je bil zgrajen razbremenitveni kanal. To je samo izhodišče za zelo lepo predstavitev filma Branke Urbanija z naslovom Ukročena trmoglavka - življenje ob Pšati. Bila je gostja skupine etnologija, pridružili pa so se še drugi člani Univerze za tretje življenjsko obdobje Društva Lipa, Domžale.

Dragoceno je, da se v filmu zlasti starejši domačini spominjajo, kako so živeli ob tej reki, ki se vije skozi pet občin. Opisujejo jo kot nepredvidljivo, a hkrati kot vodo, ki je gonila mlinska kolesa, čuvala Mengeš, prastaro naselje, pred turškimi vpadi, saj je bila del obrambnega sistema. Ob Pšati so se zbirale perice. Pozimi so lomili led, imenovan kore, za mesarije. Tak led je v podzemnih ledenicah dolgo zdržal. Danes je ob Pšati le še en  blizu izliva delujoč mlin, imenovan Feliks.

Pšata je bila ob okljukih z globljo vodo tudi raj za otroke, ki so se v njej kopali, gugali na spletnih viticah z brega na breg, pozimi pa tudi drsali. Voda in njene skrivnosti burijo domišljijo in pletejo stare pripovedi: kje se skrivajo vile, škrati, katero deklico je ugrabil povodni mož. »Ta stari« pa so priredili celo vaterpolsko tekmo Suhadole – Vrhpolje…

Povodje Pšate je bil  čudovit naravni rezervat živali in rastlin, voda pa ribjega življa in rakov. Z onesnaženjem je teh živali manj. Z izsuševanjem razlivnih polj, regulacijo in pozidavo so se skrčila mokrišča, vendar v trzinski gmajni še najdemo močvirski tulipan, več vrst rosik, pravijo pa, da tudi lepi čeveljc. V Loki pri Mengšu pa raste star topol, ki ima vrhnji obseg kar pet metrov.

Udeleženci smo bili zelo veseli te predstavitve in smo avtorico nagradili z aplavzom.

Manica Perdan Ocepek, animatorka skupine etnologija

Petek, 15. november 2024

Odhod avtobusa iz Domžal ob 8.00 uri, prikladno. Kot vedno smo se kar hitro posedli in pripravili na doživetja. Pozdravil nas je predsednik Društva Lipa Domžale, Marjan Ravnikar in delil uvodne besede o dogajanju ekskurzije. Hitro smo prispeli do Celja, kjer nas je čakal vodič Mirko Bertoncelj. Hitro smo se osvežili, popili jutranjo kavico v gostišču Medved, kjer smo imeli kasneje tudi pozno kosilo.

V avtobusu nam je vodič do potankosti opisal plan našega potovanja in obiska krajev. Med vožnjo smo posušali o Rogaški Slatini. Leži na severovzhodu Zgornjesotelskega gričevja, pod obronki Boča in blizu Hrvaške meje. Znana je predvsem kot zdraviliško središče, na račun zdravilnih vrelcev (mineralnih vod). Zanimivo, da so prve analize poznane že iz 16. stoletja. Večja prepoznavnost sledi v 17. stoletju po ozdravitvi hrvaškega bana, Petra Zrinskega. Do sredine 19. stoletja je Rogaška Slatina postala zbirališče bogatih avstroogrskih elitnih stanov. Danes pa po zdraveliškem kompleksu. Ni odveč, če omenimo krilatatega konja Pegaza iz grške mitologije, ki je nekako kriv za nastanek vrelcev, ob svoji raziganosti je udaril s kopitiom ob tla in na dan je pritekla zdravilna voda.

Naša pot:

- Obisk Stolpa Kristal, ki je bil zgrajen v letu 2024 in je najvišji stolp v Sloveniji. Visok 106 m, ko prideš na vrh stolpa ti je vse kristalno jasno. Stolp stoji ob vznožju Tržaškega hriba. V pritličju je urejena trgovina s spominki. Stolp ima tri ravni. Tik pod vrhom je kavarna, kjer smo uživali ob izjemnem razgledu na vse strani Rogaške Slatine z okolico. Posebnost v kavarni so steklena tla, kjer zbiraš pogum za prehod. Do vrha vodijo stopnice, kjer je razgled na odprtem. Dvigalo nas je z veliko hitrostjo pripeljalo do pritličja, kjer nas je čakal avtobus za nadaljnjo vožno.

- Obisk Steklarne Rogaška, kjer smo se razdelili v tri skupine in čakali na vodičko, ki nas je popeljala čez proces izdelave izdelkov.

Steklarski obrat je bil zgrajen na močvirnatem terenu v Tržišču pri Rogaški Slatinini in ustanovna letnica 1927, ko so prižgali prvo talilno peč. Steklarna je imela vse pogoje, Tržaški potok, ki je steklarno oskrboval z vodo, v bližini je bilo nahajališče kremenčevega peska, ene osnovnih komponent izdelave stekla. Ogled se prične z ogledom osnovne ročne proizvodnje, avtomatske proizvodnje. Ob ogledu na mojstre, ki iz ognjenih kepic ustvarjajo prekrasne unikatne steklene izdelke. Kljub vročini in ropotu ostajajo mirni in zbrani. Del proizvodnje je še vedno kot nekoč, leseni kalupi iz lesa hruške, namočene v vodi, da ne zagorijo. Končen izdelek pride v roke brusilcem, ki dokončno izoblikujejo izdelek. Toliko je še zanimivega, a končamo v njihovem muzeju. Na ogled imajo postavljene pokale in še veliko prečudovitih izdelkov. Lahko rečemo narejeno v Sloveniji.

- Zadnji del ogleda je bilo mesto Ptuj. Pot nas je vodila mimo Rogatca, ki je polen zanimive zgodovine, naprej v Majšperk in mimo Ptujske Gore, ki ima svojstveno zgodovino in naprej do najstarešega mesta v Sloveniji, Ptuja. Vodič Mirko nas je dobesedno preselil v zgodovino Ptuja. Za časa Rimljanov je imela sedeš legija Augusta in legija Germina. V času cesarja Hadrijana, je bil zgrajen kamnit most preko Drave. Omenimo lahko Orfejev spomenik Sredi drugea stoletja mostavijo 1. mitrej. V 3. stoletju je bil največje rimsko mesto na Slovenskem. Pomembno vlogo ma Viktorin Ptujski, ki je bil prvi komentator Svetega pisma mučen in preganjan od cesarja Dioklecijana, ki je bil na Ptuju mučen in je tam tudi umrl.

Mimo Ptuja pride vojska Sulejmana 1.Veličastnega, ki mesto ne napade. Po koncu turške nevarnosti se mesto prične ponovno razvijati. V 14. stol. dobijo zaključeno obzidje in obrambne stolpe. Mesto krasi stolp sv. Florjana.

Ptuj se vseskozi razvija leta 1907 je bila zgrajena mestna hiša, ki je poleg gradu razpoznavni del Ptuja.

Med drugo svetovno vojno je bil sedež okupacijske vojske na Ptuju. Po vojni so dobili nov železobetonski most čez reko Dravo in še nekaj mostov. Odkrili so termalno vodo, ki je podlaga za razvoj termalnega kopališča.

Po končanem ogledu smo se zapeljali do gostišča Medved, kjer so nas pričakali s poznim kosilom.

Na avtobusu proti domu smo izmenjali vtise, ki so bili samo pozitivni. Dobro pripravljena in izpeljana ekskurzija.

Prijetno utrujeni smo se pripeljali z nočjo v Domžale.

Zapisala: Majda Šraj

V knižnici Franceta Balantiča v Kamniku, od 15.11. do 9.12.2024, poteka razstava izdelkov ustvarjalnih študijskih programov Društva Lipa Domžale.

Lepo vabljeni