Zjutraj smo se zbrali na avtobusni postaji v Domžalah. Novo študijsko leto, pričakovanja in doživetja. Najprej nas je pozdravil predsednik Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale Marjan Ravnikar in že smo prispeli do Kranja, kjer nas je čakal vodič Venčeslav, in nas seznanil, kam nas bo peljala začrtana pot. Po poteh koroške zgodovine, narave in umetnosti.

Prvo postajališče smo imeli na Jezerskem, kjer smo se okrepčali z jutranjo kavico. Skok do izvira mineralne vode „Jezerska slatina“. Sonce je posrkalo meglo in sonce nas je začelo prijetno greti. Prečili smo slovenko-avstrijsko mejo in se peljali mimo skale na kateri je upodobljen sv. Krištof. Vodič nas je seznanil z zgodovino Koroške, ki se prepleta z zgodovino slovenskega naroda. Nagrajeni smo bili s krasnimi pogledi na hribe. Vožnja je hitro minila in  prispeli smo do prvega cilja Male vasi, kjer se nahaja grad Globasnica (Elberstein). To je zasebni grad, ki ga je zgradil „novodobni graščak“ Elbe Johann. Graditelj gradu je mizar, rezbar in umetnik. To ni zgodovinska stavba, temveč življenjsko delo človeka. Notranjost gradu je v celoti opremljena in dokončana. V veliki meri mu pomaga žena. Z eno besedo lahko rečemo, da ima vse kar gradove naredi zanimive.

Nadaljnja pot nas je vodila do Pliberka, kjer smo se sprehodili skozi glavno ulico in od daleč videli srednjeveški grad, ki stoji na lahki vzpetini. Pliberk je še vedno trdnjava slovenstva. Ima zadrugo in kulturni dom. Spoštovati ga moramo tudi iz zgodovinskega vidika. Zanimiv je prostor okoli župnijske cerkev sv. Petra in Pavla. V tlakovce so položeni simboli vseh članic Evropske unije ter Švice. Izdelal jih je slovenski slikar Helmut Blažej. Cerkev je zgrajena v gotskem slogu.

Iz Pliberka smo se peljali nazaj do Žitne  vasi in dalje proti Borovljam, kraj je znan po orožarski industriji že iz 16. stoletja. Tradicionalna orožarska in puškarska obrt je bila leta 2010 uradno sprejeta na Unescov seznam, zaradi visoko kakovostnega ročnega lovskega orožja. Celotno zgodovino kovaštva in puškarstva si lahko ogledamo v muzeju na gradu Borovlje. Sledil je ogled glavne cerkve sv. Martina. Nahaja se malce dvignjeno nad glavnim trgom. Bogoslužje v tej cerkvi poteka dvojezično (v slovenščini in nemščini). V cerkvi so trije baročni oltarji, krasijo pa jo prekrasni vitraži.

Naš program se je končal in ura je kazala, da je čas povratka proti slovenski meji. Vračali smo se čez prelaz Ljubelj. Za nami je bil velik krog. Poskrbljeno je bilo, da smo videli  zanimive stvari, ki so blizu nas, a nismo vedeli zanje.

Končali smo na poznem kosilu v Tržiču in strnili naše dnevne občutke.

Zapisala: Majda Šraj
Foto: Metod Letnar

…. ki ga praznujemo v letošnjem šolskem letu, je bilo lahkotudi današnje praznovanje jubileja dolgoletne članice Ane Jelenec.

Pridružila se nam je že pred sedemindvajsetimi leti in v njeni članski izkaznici je članarina zapisana še v tolarjih. Bila je slušateljica angleščine, članica skupine likovnih ustvarjalcev, pozneje restavratorjev, najdlje pa je članica naše študijske skupine etnologija. Naši jubilantki je  prvi voščil predsednik društva gospod Marjan Ravnikar, pridružile smo se mu vse slušateljice z voščilno pesmijo in napitnico.

Ana nam je pripravila razkošno praznovanje z izbranim pogrinjkom, njena soimenjakinja pa ji je podarila doma pripravljeno torto. Naša skupina etnologinj je srčno povezana, zato so naša praznovanja vesela in polna dobrih želja, vsaka članica pa poskrbi še kakšno osebno voščilo, darilo ali dobro misel. Praznovanje smo nadaljevale ob kavi, kjer si povemo veliko lepih in žalostnih doživetij – saj takšno je življenje in vsak dan je dar.

Vse najboljše, Ana!

Etnologinje in animatorka Manica PO.

Preverite plan dogodkov v mesecu oktobru 2026. Lepo vabljeni in se vidimo.

Vsako leto se nas v okviru organizacije društva Lipa Domžale zbere okrog 50 članov, ki se z navdušenjem udeležujemo  jesenskega enotedenskega  letovanja. Obiskali smo že večino najjužnejših otokov od Korčule, Brača, Hvara, pred dvema letoma smo bili v Omišu prav na kraju, kjer je letos divjal hud požar.  Tokrat smo letovali v Srednjem Jadranu; za teden dni smo se nastanili v Vodicah v bližini Šibenika.

Naša druščina je več ali manj stalna, uigrana, vsi se poznamo, se dobro razumemo in imamo večinoma iste cilje in želje - preživeti sproščen teden dni ob morju, v prijetni in zabavni družbi, spoznati kraj, v katerem bivamo in se tudi kaj novega naučiti. Seveda imamo kot »člani« tretjega življenjskega obdobja to prednost, da lahko to uživamo v septembru, ko v obmorskih mestih ni več gneče, ni previsokih temperatur, sonce še vedno prijetno boža in je morje prijetno toplo za plavanje.

Letos smo se še prav posebej razvajali, saj smo imeli poleg toplega morja in lepega vremena nastanitev v luksuznem hotelu z vsemi možnimi ugodnostmi, lepimi sobami in zelo dobro hrano. V okviru našega hotelskega sklopa se je dvigoval tudi hotel Olimpiya skay z desetimi nadstropji, ki je grajen v obliki ladje - križarke in je arhitekturni simbol Vodic. Seveda nismo imeli prav nič proti udobju, ki nam ga je ponujal hotel (razen preveč klimatizirane jedilnice), vendar pa se nas je večina  pridružila tudi aktivnemu raziskovanju in spoznavanju kraja in okolice.

Tako smo imeli voden ogled mesta Vodice, ki je več ali manj turistično mesto z lepimi plažami in borovimi gozdički. Vodice se v starih zapisih prvič omenjajo leta 1402. V 16. stoletju je bilo okoli naselja zgrajeno obrambno obzidje z več obrambnimi stolpi, od katerih se je ohranil samo eden. Zanimiv je izvor imena kraja saj so Vodice dobile ime po mnogih izvirih sladke vode na tem območju in že v srednjem veku so prebivalci Vodic zgradili  več vodnjakov  ter prodajali  pitno vodo mornarjem na ladjah, ki so se tukaj ustavljale, da so napolnili svoje posode  s pitno vodo.

Drug zanimiv enodnevni izlet je bil obisk Šibenika. Geografska lega Šibenika je nedaleč od izliva reke Krke v Šibeniški zaliv. Mesto se razprostira okrog pristanišča in na vzpetinah nad pristaniščem. Prvič je bilo omenjeno leta 1066  in se imenuje tudi "Krešimirjevo mesto". Do pandemije kuge v 17. stoletju je bil Šibenik največje mesto na celotni vzhodni obali Jadrana. Najpomembnejša arhitekturna spomenika Šibenika sta Stolnica sv. Jakoba in  trdnjava sv. Nikolaja, ki se bohoti nad mestom. Obe stavbi sta uvrščena na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO.

Po ogledu mesta Šibenik smo se napotili še v njegovo zaledje, na pokušino več vrst vin in sirov ter spoznali, da ljudje tudi iz kamnite obmorske zemlje lahko pridelajo zelo okusne in kvalitetne pridelke- grozdje, ki ga lahko predelajo v vrhunsko vino, oljke, ki dajejo edinstveno oljčno olje, kar pa ni obdelanega pa popasejo ovce in iz njihovega mleka izdelujejo okusen sir. Bogatosti te zemlje se tudi mladi Hrvati vedno bolj zavedajo in ko smo se vozili nekoliko bolj po notranjosti, smo lahko opazili obsežne brezhibno obdelane vinograde in tudi oljčne nasade.

Večini najbolj zanimiv dan je bil seveda izlet z ladijco na otok Krapanj in Zlarin. Šibenik ima zelo bogat arhipelag otočkov in mi smo si za obisk izbrali dva zanimiva, na katerih smo spoznali  res prav poseben način nekdanjega preživljanja prebivalstva.

Na otoku Krapanj smo obiskali Potapljaški muzej, kjer so nam predstavili, kako so se ljudje trudili na vse načine, da bi preživeli in prehranili velike družine. Tako so se moški začeli potapljati in nabirati morske spužve, ki so jih prodajali v medicinske in kozmetične namene. Začelo se je pred približno 300 leti. Tega je domačine naučil frančiškan Antun, Grk, ki je prišel s Krete in je deloval v frančiškanskem samostanu na Krapanju.  Na otoku  Krapanj včasih skoraj ni bilo človeka, ki se ne bi ukvarjal s potapljanjem ali spužvarstvom. Pravzaprav bi lahko skoraj vsaka hiša na otoku imela podoben muzej. Žal večina družin stare opreme ni ohranila, kot je to uspelo družini Roka Tanfara, ki je še danes aktivni spužvar in njegova družina tudi vodi muzej. Dolgo so spužve lovili z ostmi iz čolnov. Leta 1893 je na otok prišla težka potapljaška oprema, ki jo je priskrbela takratna avstro-ogrska oblast in domačini so se začeli potapljati v težki potapljaški obleki, ki je tehtala več kot 85 kg. Ob našem obisku smo imeli res srečo, da smo to potapljanje na nek način lahko sodoživljali, saj je ravno takrat slovaška televizija snemala dokumentarni film o potapljanju nekoč in nabiranju spužev. Tako smo imeli priliko videti, kako so enega od igralcev oblekli v 85 kg težko potapljaško obleko, ga obtežili s težkimi kamni, mu dali v roko vrv za komuniciranje in ga spustili v vodo, dva otočana pa sta mu z obale s posebno napravo dobavljala kisik. Pravi spužvarji so se v tej opremi potopili tudi več kot 100 metrov v globino. Opazovala sem igralca,ki se je odločil, da bo igral potapljača in prav evidentno in iskreno je pokazal, kako ga je strah, preden so mu nadeli težko čelado in ga usmerili v vodo. Samo ena mala napaka je potapljača včasih stala življenje. Mnogi otočani so v morju izgubili življenje, tudi eden le 27 let star član družine, ki ima danes v lasti muzej. No, naš starodavni TV potapljač se je srečno vrnil iz globin morja s polno mrežo spužev, seveda pa so ga ob tem ves čas spremljali moderno oblečeni potapljači v današnjih lahkih, oprijetih neoprenskih oblekah, z vrhunsko tehniko, ki je spremljala vsak potapljačev gib in ga tudi snemala. Res zanimiv dogodek, morda nas bodo celo gledali  na slovaški TV!

Drugi otok Zlarin je znan po rdečih koralah. Otok Zlarin meri samo okoli 8 kvadratnih kilometrov, na njem ni avtomobilov, vse hiše so lično obnovljene. Kljub svoji majhnosti ima bogato zgodovino in kulturno dediščino. Antična legenda pravi, da so korale nastale, ko je grški junak Perzej odsekal glavo meduzi in jo vrgel v morje. S krvjo prelito odsekano meduzino glavo so prekrile alge, ki so nato okamnele in postale korale. Otok Zlarin je dolga stoletja čuval korale, svojo dragoceno dediščino, ki so tudi njegova največja posebnost. Prve pisne sledi o Zlarinačnih kot najbolj znanih lovcih na korale segajo namreč že v 15. stoletje. In jih nabirajo še danes. Obiskali smo trgovino z izdelki iz koral, predvsem ogrlic, ki so narejene iz različnih kvalitet koral in so različno obdelane. Najbolj dragocena ogrlica v vitrini je imela ceno preko 6500 eur.  

Zanimiv je bil tudi izlet v mesto Sinj in v Muzej Sinjske alke. Sinj je center Cetinske krajine, od Splita je oddaljen slabih 40 kilometrov. Mesto je svetovno prepoznavno po sinjski alki, tradicionalni viteški igri, ki slavi zmago nad Turki in se odvija vsako leto okrog 15 avgusta. Takrat slavijo veliko zmago nad Turki in tudi Sveto mater božjo »Gospo Sinjsko«, ki naj bi jim po verovanju pomagala pri zmagi. Obred Sinjske alke je svečana in tradicionalna prireditev, v katero je vključeno celotno mesto. Vključuje slavnostni sprevod alkarjev na konjih, glasbo, tradicionalna oblačila in različne obrede, s katerimi ohranjajo spomin na zgodovino Sinja in tradicijo alke. Kaj pa je alka? To je kovinski obroč, ki ga tekmovalci poskušajo zadeti s sulico med jahanjem na konju. Vse to smo imeli priložnost spoznati v modernem in prenovljenem muzeju Sinjske alke.

Seveda pa smo Sinj in tudi vse ostale kraje podoživeli tudi na kavici, s krajšimi sprehodi in nakupom kakšnega spominka.

Naš vodič nam je hudomušno dejal, da bo naš zadnji izlet najdaljši: to je izlet domov. Res smo se po tednu dni vračali vsi zadovoljni, polni vtisov, tudi z novim znanjem in še boljšim razumevanjem zgodovine teh krajev. Seveda pa smo pridobili tudi malo rjavega tena in plavalne kondicije, ter se na poti domov soočali z dejstvom, da tega večera za večerjo ne bo več vsaj štirih vrst okusnih rib: ne bo več na izbiro med škampi, hobotnico, sipino rižoto in skoraj verjetno ne bomo jedli tune ali brancina  na žaru,  pač pa se vračamo zopet  v »naš vsak dan…«

Besedilo: Maksimiljana Mali
Fotografiji: Maksimiljana Mali, Marjan Ravnikar