V soboto, 11. 4. 2026 zjutraj, smo se zbrali na avtobusni postaji v Domžalah v pričakovanju druženja in dogodkov, ki so bili napovedani. Kot običajno nas je pozdravil predsednik Društva Lipa Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale. V nadaljevanju pozdrav Rožleta, našega vodiča. Peljali smo se mimo Ljubljane proti cilju-  Krasu. Seveda ni manjkala jutranja kavica in prijetno kramljanje ob njej.

Pot nas je vodila skozi Kras, ki je edinstvena pokrajina v jugozahodni Sloveniji (deloma v Italiji) med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino, znana kot zibelka krasoslovja. Poudarek na gastronomiji: pršut, vino, kamnita arhitektura (suhozidi, kraške hiše). Vožnja mimo Štanjela, kjer te očara pogled na mogočni grad in takoj pomisliš na Ferrarijev vrt, ki te osvoji za vedno. V nadaljevanju zapuščamo Komen, naselje na rahlo dvignjeni planoti. V kraju stoji cerkev sv. Jurija, baročna cerkev iz 18. stoletja s prosto stoječim zvonikom. Peljemo se do vasice Vojščica, kjer se nahaja Naturopatsko zeliščni center Rogelja. Sprejela nas je gospa Magda in nam namenila pozdravni govor in njen način zdravljenja. Magda vodi tudi vse dejavnosti družinskega podjetja. Je predana zeliščarka po poklicu medicinska sestra. Največ obiskovalcev je v pomladanskem času. Predstavila nam je nekaj skrivnosti uporabe zelišč in podala uporabne nasvete. Deležni smo bili tudi degustacije likerjev, zeliščnih žganj, slastnih namazov in hišnih piškotov. Popeljala nas je po njivi, zasajeni z zelišči in nam v tem kratkem času razložila, da za vsako bolezen raste rožica. Prijetno smo se počutili na kmetiji, kjer smo lahko kupili njihove izdelke. Odmerjen čas obiska smo prekoračili in zapustili tipično kraško vas Vojščico. Sredi vasi stoji cerkev sv. Vida.

Na avtobsu smo prijetno kramljalli in občudovali spomladansko prebujajočo naravo. Pripeljali smo se do kraške vasice Goče, ki slovi zaradi arhitekture. Predvsem je muzej kulture vinarstva na Vipavskem. Hiše imajo zaprta dvorišča „boterjače“. Na dvorišča vstopamo skozi „gase“- kamnite portale. Tako jih imenujejo domačini in naj ostane dediščina živa. V vasi je cerkev sv. Andreja. Zanimiv je pogled na cerkev Sv. Marije Snežne nad vasjo. Po sprehodu skozi vasico smo se ustavili pri družini Povh, ki od leta 1935, ko so zasadili prvo trto, pridelujejo vino. Leta 1985 so začeli tlakovati k prepoznavnosti vrhunskih vin z geografskim poreklom. Degustirali smo vina, ki so kvalitetna. Čas teče in naši obiski posebnosti krajev se bližajo koncu. Po slovesu od vasice Goče še kratek obisk Vipave in njenih znamenitosti. Ogled deltastega izvira reke Vipave. Pogled na Lanthierjevo graščino in proti domu.

V Postojni smo se ustavili na pozno kosilo, ki je prijalo po celodnevnih ogledih. Prijetno preživet dan. Mnogo videnega in še več slišanega - koristnega za naše zdravje.

Ekskurzija, ki jo samo želiš ponoviti.

Zapisala: Majda Šraj

Fotografije: Metod Letnar

…je naslov razstave, ki so jo pripravili slovenski pokrajinski muzeji in Narodni muzej Slovenije kot spremljevalno razstavo ob gostovanju Slovenije na Knjižnem sejmu v Frankfurtu. Zdaj je na ogled v Galeriji CD. Če sprašujete, zakaj smo si jo ogledale tudi etnologinje, lahko odgovorimo takole: antropologija, enakovredna in spremljajoča veda etnologije, je znanost, ki proučuje človekov telesni in duhovni razvoj, tudi ljudstva, rase…

Po razstavi nas je odlično vodila dr. Kaja Pavletič, arheologinja, ki se spozna na antične identitete – to je bilo proučevanje njenega doktorata. Fragmenti in artefakti, ki so predstavljeni na razstavi, kažejo miselni razvoj človeka in njegovih možganov (ta razvoj se ponovi v otroštvu, od malčka, ki »poje« prej kot govori, do mladostnika, ki šele do enaindvajsetega leta razvije najvišje kognitivne sposobnosti abstraktnega mišljenja). Predmeti so tako povezani

• najprej z glasbo; najbrž se je razvila prej kot govor in je skupaj z ritmom spodbudila miselni razvoj. Iz tega časa, torej pred približno 60 000 leti, je znamenita piščal iz jame Divje babe. Iz nje so izvabljali zapletene zvoke v obsegu kar dveh oktav. Podobno piščal, prav tako vrezano v medvedovo čeljust, narejeno pred 35 000 leti, so našli V Potočki zijalki pod Olševo.
• Prvi vzorci – simboli - na glinastih posodah se skozi stoletja elementarno ponavljajo pri nas in pri vseh ljudstvih v vzorcih za krašenje predmetov, vezenje, klekljanje… – ljudje so tako razvili prvo abstraktno, simbolno mišljenje. Pozneje je upodabljanje živali in rastlin prav tako pridobilo posebne simbolne pomene (Riba- Jezus; golob – sv. Duh, mir…)
• Razvoj pisave in zapisi najprej v kamnu, na papirusih… pomenijo najvišjo stopnjo kognitivnega razvoja, torej odprejo novo poglavje človeštva – nastanek knjige.

Težko je pisati o toliko izjemnih predmetih. Prelom v človekovem razvoju je pomenila stalna naselitev, udomačevanje živali, torej poljedelstvo in živinoreja. Danes se arheologi povezujejo z naravoslovci. V notranjosti keramičnih posod so odkrili ostanke mlečnih maščob. To pomeni, da so ljudje prehranjevali otroke z mlečnimi kašicami in se je zato njihova možnost preživetja zelo povečala.

Koliščarji z Barja niso dolbli le deblakov, ampak so izdelali tudi amulete, čolniče in keramično ropotuljico kot igrače za otroke. Gotovo so bile okolijsko bolj sprejemljive kot današnje plastične.

Izkopavanja ob starodavni poteh od juga proti severu in nazaj odkrivajo bogastvo ljudi, ki so jih s pridatki pokopavali v gomilah. Danes lahko z natančnostjo do dvajsetih let ugotovijo starost fibul – zaponk, tkanin, upognjenega orožja kot simbola pokojnega bojevnika…Izkazalo se je, da je bilo v teh časih trgovanje razvejano od oddaljenega Egipta do Hallstatta in drugih severnih pokrajin. Simbol ženske je obesek in utež statev z lastovičjim repom – žene so predle in tkale, kar poznamo tudi iz epa o Odiseju in njegovi ženi Penelopi. Snubce je odganjala tako, da je ponoči parala tkanino, ki jo je stkala čez dan, tako da delo ni bilo nikoli končano…Postala je simbol vztrajnosti in potrpežljivosti. Moški simbol je bil oven iz stekla v jagodni zapestnici. S Šentviške gore prihaja srebrna ploščica z vdelanimi luninimi menami – mogoče simbolom ženskega cikla.

Na razstavi je tudi nekaj pomembnih predmetov iz rimske dobe: boginja Equrna je izvirala v Emoni še iz keltskih časov, slonokoščene ploščice, najdene pri Ptuju, so bile prevlečene z voskom, tako da so nanje lahko pisali. Iz pozne rimske dobe je mozaik, ki z napisom razkriva, da je Justinijan, očitno bogat človek, plačal za 120 stopal/čevljev (296 mm) mozaika (to znese 35,5 m). Predstavlja neskončen vzorec, običajen za tisti čas, simbole krščanstva, dva goloba, kelih…

Zadnji sklop razstavljenih predmetov predstavlja kranjsko grobišče iz 6. stoletja n. št. Kranj, stisnjen na ploščad med Kokro in Savo je bil multietnična naselbina, v njej je prevladoval germanski značaj. Ženske zaponke so bile prinesene iz Indije, Šrilanke. Moške so kot bojevnike pokopavali v nasprotju s preteklimi obdobji z orožjem in glavniki - nosili so namreč dolge lase Na enem je upodobljen boj dveh bojevnikov. Poraženca so potem ostrigli na tonzuro.  Slovani so se k nam preselili pozneje, v Kranju pa odkrivajo grobišča v neprekinjenem obdobju od 8. do 18. stoletja. Med izkopavanji so našli tudi školjke, simbole romarjev, s katerimi so lahko prenočevali in bili postreženi, če so potrkali na vrata.

Veliko opisov bi lahko še nanizala, a vas raje v imenu etnologinj povabim na to res povedno in čudovito razstavo.

Manica Perdan Ocepek, animatorka etnologije

Preverite plan dogodkov za mesec april 2026. Lepo vabljeni in se vidimo.

Citrarke študijske skupine Sončnice in kitaristke študijske skupine Tempo, vse iz Društva Lipa Domžale – Univerze za tretje življenjsko obdobje, so 24. 3. 2026 razveseljevale stanovalce enote Doma počitka Mengeš v Trzinu.

S pesmima Mamica je kakor zarja in Lep spomin je nate mati, ki so ju citrarke in kitaristke ne le zaigrale, ampak tudi zapele, so se spomnile Materinskega dne, ki je sledil naslednji dan. S poskočnimi ritmi Sestavljene polke in skladbe Na avtocesti se je vzdušje razvnelo. Z znanimi pesmimi kot so: Kam le čas beži, Kjer je sonce, Tam, kjer murke cveto, Tri planike, Pod to goro zeleno, Drežniška, Na planincah, Mi se imamo radi, pa so se nastopajoči in stanovalci še bolj povezali, saj so bili tudi stanovalci povabljeni, da zapojejo skupaj z nastopajočimi. V Trzinu se seveda ne sme pozabiti na Trzinko. In ni se pozabilo. Tudi ta je bila zapeta skupaj s stanovalci.

Po številnih nastopih citrarsko – kitarskih skupin po domovih upokojencev, citrarke in kitaristke ugotavljamo, da imajo stanovalci najraje znane pesmi, pri katerih lahko tudi sami zapojejo.

Koncert so tudi tokrat popestrile Lipine članice litararne študijske skupine z lepimi pesmimi in toplim nagovorom in povezovanjem.

Po odzivih stanovalcev sodeč – njihovih nasmehih, žarečih očeh in skupnemu prepevanju je prevladovalo prepričanje, da se je zgodilo prijetno torkovo dopoldne.

Mija Jerman