Naša mentorica nam je pokazala fotografije izdelkov železarne in livarne v Dvoru pri Žužemberku z neke priložnostne razstave …me pa smo pograbile idejo in se odločile za ekskurzijo v Suho krajino. Povabile smo še dva gospoda, ki sta s humorjem in vožnjo dodala naši poti svojevrsten čar.  Ko nas cesta vodi mimo Muljave v dolino Krke, pridemo na čudovit, sončen dan med griče in vasi, ki jih še krasi kak pristen kozolec z rezljanimi stranicami. Majsko mlado zelenje, mehka polja, travniki in pogled na zeleno reko nam ponudijo obet lepih doživetij. Ko se skozi Žužemberk spustimo po serpentinah bliže reki, kmalu pridemo do Dvora. Reko prečkamo čez most, kjer se nam v enkraten pogled ponujajo lehnjakove brzice in naravni jezovi. Takoj za mostom je desno najprej visoka peč, na levo Železarsko - livarski muzej in galerija. Že v starem veku, v času Keltov in Rimljanov, je bilo na Dolenjskem razvito pridobivanje kovin, prav tako kot tudi širše na slovenskem ozemlju. Izvažali so ga daleč proti severu, v Norik. Povsod, kjer imamo danes ime Fužina/e, je nekdaj šlo v teh krajih za topilnice, zlasti železa, tako tudi v okolici Žužemberka. Železo, oziroma sivo litino so v Dvoru (1796 – 1891) pridobivali z lesnim ogljem – domačini so ga pridobivali v kopah -  na način, da so izdelki še danes odporni proti koroziji. Za to so dokaz do dvesto let stari, zelo obstojni strešniki. Leta 1822 je železarno prevzel nov nadzornik Ignacij von Panz, ki je dal povečati obrate, tako da je železolivarna postala največje podjetje južno od Alp in 1834 dobila naziv »Cesarsko – kraljeva privilegirana tovarna za litoželezno in kovano blago kneza Auersperga«. Izdelovali so predmete za vsakdanjo rabo: kotle, žeblje, likalnike, možnarje, okvirje za slike, okrasne krožnike, ograje, cerkveno okrasje, križe za pokopališča…Izdelki tega kraja so tudi vodnjak v Višnji gori, most čez Grubarjev kanal, Zoisov spomenik na Žalah (tudi on je bil lastnik fužin na Gorenjskem). Pravijo, da so v Fužini, malo više gor vodno, izdelovali žeblje za Benetke, ker so manj rjaveli; v dokumentarcu o Eifflovem stolpu pa je bilo sporočeno, da so prišli žeblji in zakovice ravno iz teh krajev ob zeleni Krki…Slovenci moramo biti zelo ponosni na našo tehniško dediščino, posebej metalurško, saj se je znanje prenašalo skozi stoletja do danes. Prav zato so naše jeklarne, ki izdelujejo posebna, v svetu zelo cenjena jekla, z vtkanim starim znanjem in izkušnjami, še vedno zelo konkurenčne. Zaloge železa so se praznile,  železnico so speljali drugod in železolivarna v Dvoru je počasi ugasnila…, danes pa je na tem mestu v stari, obnovljeni stavbi čudovit muzej, ki nam ga je pokazal g. Novinc. On in njegova družina nadaljujejo tradicijo obdelave kovin za okovje stavbnega pohištva. V sosednjem prostoru je galerija in predstavitev pesnika ekspresionistične poetike Mirana Jarca,  ki je avgusta 1942 v roški ofenzivi  pri Pugledu padel kot partizan.

Na drugi strani ceste, prav tako v bivših prostorih livarne, so lani s pomočjo evropskih kohezijskih sredstev in Ministrstva za kulturo uredili Muzej natura 2000, kjer se lahko stari in mladi za dolgo izgubimo v opazovanju in igranju. Gre za prikaz življenja ob reki Krki od izvira do izliva: vasi, mlini, rastline, živali… vse je predstavljeno interaktivno. Na ekranih odpremo in najdemo npr. sovo, plavčka, vodomca, ki ujame ribo, detla, ki izpod lubja izdolbe hrano, bobra, vidro, zaščitenega raka koščaka, črno štorkljo, belega močerila…Otrokom v veselje pa so razstavljene  tudi različne sestavljanke in maketa livarne. Zanimiv je velik hrošč rogač, po katerem so livarji izbrali model in izdelali nastavek za sezuvanje škornjev. Okenske mreže obeh muzejev z rudarskimi kladivci so iz stare livarne, ki so jih prav tako  prenovili.

Po vseh teh izzivih in ogledih je bil čas za kosilo pod Žužemberkom na drugi strani Krke s pogledom na Grad Žužemberk, ki je bil nekoč prav tako v lasti družine Auersperg. Ana je prejšnjo sredo praznovala rojstni dan, zato nismo mogli izpustiti niti voščila niti pesmi. Še gasilska fotografija ob Krki, vzpon po vijugasti cesti do Žužemberka in kratek sprehod med stolpi in trdnjavo, katere začetki segajo v leto 1000, ko jo je postavil mož sv. Eme. Leta 1538 pa ga je cesar Ferdinand kot deželnoknežjo posest prodal rodbini Auerspergov (Turjačanom). Kupila sta ga brata Wolf Engelbert in Jurij. V 16. stoletju so zgradili obrambne stolpe in mogočni bastiji.  Grad je znan po bogati zgodovini in legendah. Med drugo svetovno vojno je bila v njem nastanjena italijanska garnizija, po italijanski kapitulaciji pa so ga za kratek čas zavzeli partizani. Leta 1944 se je v gradu nastanila domobranska posadka, zaradi česar so ga leta 1945 bombardirala zavezniška letala, tako da je ostal le še skelet zidovja. Postopna obnova gradu se je začela v 1960-ih, od leta 1996 pa v poletnem času v njem potekajo t. i. »srednjeveški dnevi« in druge kulturne prireditve.

Nad zeleno reko pečina
in na pečini grad.
Vsepovsod na njem zgodovina,
Rast, razcvet in propad.

Tone Pavček, Suhokranjski zbornik, 2000.

Vračali smo se zadovoljni, polni vtisov in podob zelene dolenjske pokrajine. Priporočamo!

Besedilo in fotografije: Manica Perdan Ocepek