….je poveden naslov razstave v Slovenskem etnografskem muzeju, ki smo si jo etnologinje ogledale v torek, 20. 1 2026. Že pred vzponom velikih antičnih civilizacij so si ljudje nadevali maske, da bi prestrašili plen ali druge vsiljivce. Marsikje so se do danes med različnimi ljudstvi ohranile tako imenovane obredne maske, največkrat za obrede prehoda: iz otroštva v odraslost, od življenja v smrt. Starodavno maskiranje je povezovalo duhove prednikov z živečimi pripadniki skupnosti. Šamani so maske natikali, ko so želeli  pozdraviti obolelega. V zenitu starogrške kulture so iz Dionizijevih iger nastala gledališča in tudi značilne maske, ki še danes v arhitekturnem okrasju simbolizirajo novodobno gledališče. O vsem sta nam izčrpno in slikovito kot prvi vodeni skupini po tej razstavi pripovedovali kustosinji in avtorici razstave mag. Anja Jerin in mag. Adela Pukl. Slednja je proučevala dediščino maskiranja na Slovenskem na terenu in nam zaupala veliko nepozabnih doživetij in anekdot, nam razložila pomene posameznih likov, zapovedi in prepovedi v okoljih, kjer so nastali. Naj jih nekaj povzamem. Za plakat te razstave so izbrali lik cerkljanskega laufarja. To je lesena maska, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izjemoma zapustila Etnografski muzej, da so v Cerknem lahko izdelali nove maske, saj so domače med vojno pogorele.

Veliko razstavljenih mask je takih, ki sledijo letnim cerkvenim in posvetnim praznikom (Miklavž s parklji, angeli; Božiček; dedek Mraz; trikraljevski koledniki, sv. Martin, pa še uvožena noč čarovnic…). Med temi se me je najbolj dotaknila sv. Lucija – goduje 13. decembra -, ki na krožniku nosi svinjske oči in v rokah drži svečo. Po starem julijanskem koledarju je bil to praznik najkrajšega decembrskega dne in dolge, temne noči, zato se v njem zrcalijo pradavni obredi, ko so ljudje hodili z baklami iskat sonce…  

Nekatere šege zaznamujejo maske, ki so nekdaj imele zaščitno funkcijo ali pa nastopajo le za zabavo. Maskiranje je značilno predvsem za  predporočne šege kot so dekliščina in fantovščina. Na poroko v Prekmurju vabi pozvačin. Poročne šege pa so predstavljanje lažne neveste, šego vleke ploha in borovo gostüvanje… Udeleženci pa se maskirajo tudi ob šegah, ki so del srednješolskega ali  višješolskega izobraževanja (brucovanje) in ob praznovanju 50. rojstnega dne. 

Veliko pa je razstavljenih tudi pustnih mask, saj imamo pri nas starodavno tradicijo kurentov (korantov). Kakor je povedala mag. Adela Pukl, je bil korant del širše dejavne skupine oračev, šele kasneje so se kurenti oddvojili kot samostojni liki. Za to razstavo so fantje, ki so orače posodili, zahtevali, da morajo zares biti vsi liki postavljeni tako,  da tvorijo celoto. Izdelovanje mask in maskiranje je bilo največkrat skrb mladih, neporočenih fantov, ki so svoje dejavnosti skrivali in niso pustili nikogar blizu – prav o tem nam je kustosinja pripovedovala posebej doživeto. Obiskala je maskiranje v Vrbici pri Jelšanah in v Ponikvah na Dolenjskem. Vselej je v želji raziskati še kaj  naletela na zid molka in prepoved približevanja. Tudi kurenti so včasih morali biti samo moški in naglavne maske niso smeli snemati, danes pa se jim pridružujejo ženske in otroci. Današnji karnevali in pohodi so usmerjeni bolj komercialno in turistično. Bili smo zelo zadovoljni z obiskom in predstavitvijo te razstave, tako da smo glasno zaploskali, preden smo se z zahvalo poslovili od obeh kustosinj.

»Človek si želi biti kdaj pa kdaj ›nekdo drug‹.«
Niko Kuret, 1963

V drugo nadstropje SEM pa so nas zvabile tudi stare spominske knjige z umetelnimi risbami in zapisi, včasih tudi v verzih ali z akrostihom. To nas je spodbudilo, da bomo naslednjo uro v šolo prinesle svoje spominske knjige.

Manica Perdan Ocepek, animatorka pri etnologiji