Med 19. in 29. majem 2026 lepo vabljeni v avlo centra Ivana Hribarja v Trzinu na razstavo ustvarjalnih študijskih skupin Društva Lipa Domžale.

Razstavljajo: slikarke, kljekljarice, restauratorji in mozaicisti. Obenem bodo razstavljene tudi Unicefove punčke.

Lepo vabljeni

V tednu ledenih mož se je točno v sredo 13. maja razjasnilo za končni izlet glasbenih študijskih skupin Društva Lipa Domžale – Univerze za III. življenjsko obdobje. Citrarke iz skupin Sončnice in Kresničke, kitaristke iz skupin Tesere, Tempo in Brenkci in del pevskega zbora, smo se odpeljali na obalo v Piran in Izolo, kjer smo imele tudi nastop.

Na vožnji z avtobusom smo pomislile na mladostna leta, ko smo hodile na končne izlete in veselo in zabavno vzdušje se je obnovilo v nas. Veselo razpoloženje se je nadaljevalo tudi v Piranu, kjer smo obiskale pomorski muzej in se ob sprehodu po sončnem mestu naužile morskih dišav in božajočih sončnih žarkov.  V Izoli so nas v Srednji šoli za gastronomijo in turizem pričakali z zelo okusnim kosilom. Pred šolo, ki stoji ob obali, smo izvedle nastop vseh naših glasbenih skupin. Po nastopu sta nas dva prijazna in obetajoča dijaka za turistično vodenje, popeljala po mestu in nam pokazala najzanimivejše predele in predstavila zgodovinske zanimivosti.

Za izlet in celoletno potrpežljivo vodenje glasbenih skupin se zahvaljujemo našima mentoricama Klari Levec in Ireni Kokalj, za dobro organizacijo izleta pa tudi naši kolegici Anici Justinek.

Besedilo in foto:

Mia Jerman

Tudi letos se nismo izneverili zdaj že stalni  navadi, da eno uro posvetimo avtentičnemu pouku in jo preživimo zunaj učilnice. Do zdaj smo gostovali na nemškem veleposlaništvu, v Goethe-Institutu in Frančiškanski knjižnici, letos pa smo se ponovno odpravili v našo prestolnico in se tokrat odločili za ogled starega mestnega jedra v spremstvu vodnika, seveda v nemškem jeziku.

Kljub njegovemu hitremu govorjenju je večina slušateljev lahko sledila zanimivim zgodbam o Ljubljani in Ljubljančanih. Bila  je dragocena nova izkušnja, ki bi jo veljalo ponoviti, in ki je slušateljem dala nov zagon za nadaljnje delo v učilnici.

Besedilo in slika: Vilma Šabec, mentorica nemškega jezika

…niti naliv s točo ne! Etnologinje smo se zbrale pri gradu Tuštanj in počakale, da je gospod Pirnat, lastnik, upravitelj gradu in naš vodič najprej pometel grajsko dvorišče toče in odmašil odtoke meteorne vode.

Grad Tuštanj (prvotno ime Tuffstein) je dobil ime po nemškem izrazu za kamnino lehnjak (Tuffstein). Prvi zapisi povedo, da naj bi dvorec gradili že leta 1490. Današnja podoba ima tipično renesančno kastelno pravokotno tlorisno zasnovo z značilnimi arkadnimi hodniki, ki oklepajo štirikotno dvorišče, in z vogalnimi stolpi. Lastniki so bili Lichtenbergi, leta 1800 pa je bil grad prodan Ignacu Schariji – Škarji. Grofica Maksimilijana se je zaljubila v vrtnarja Luko Pirnata. S poroko je grad tako leta 1854 prešel v last družine Pirnat in tako je še danes. Grad ima dve nadstropji. V zgornjem so na ogled bivalni prostori z originalno opremo. Gospod Pirnat, pravnuk Luke Pirnata, nas je vodil od sobe do sobe in nam pripovedoval grajske zgodbe. V prvi stoji klavir s kladivci, na katerega nam je gospod Pirnat za dobrodošlico zaigral krajšo melodijo. V vsaki sobi je drugačna, lepo okrašena lončena peč, vzidana omara s porcelanom, beneška ogledala, starinsko pohištvo, zelo stari portreti prvotnih lastnikov in mnogo drugega inventarja. Lastniki so v devetdesetih obnovili arkade, tudi nekatere čudovite parkete z vzorcem, narejenem iz orehovega in jesenovega lesa. V gradu hranijo nekaj zelo dragocenih knjig, npr. Valvasorjevo Topografijo Vojvodinje Kranjske. V gradu so lastniki zasnovali tudi apartma, dvorano za poroke in koncerte.

Pogovarjali smo se o vzdrževanju  te dragocene grajske dediščine, kar zahteva zelo veliko vlaganja. Dokler je grad kulturni spomenik lokalnega pomena, je teže priti do sredstev, zato si prizadevajo pridobiti status spomenika državnega pomena. Po vsem videnem si grad Tuštanj to zagotovo zasluži.

Na koncu smo pod dežniki stopili še v baročno grajsko kapelo, posvečeno »feminističnemu« svetniku Janezu Nepomuku, praškem nadškofu. Zaščitil je kraljico in kralju ni hotel povedati vsebino njene spovedi, zato so ga mučili in vrgli v reko Vltavo. Zgodbe iz življenja tega svetnika z vso simboliko je umetelno naslikal umetnik freskant Franc Jelovšek.

Manica Perdan Ocepek, animatorka pri študijski skupini etnologija