Z žalostjo sporočam, da je pred dnevi umrla dolgoletna članica društva Lipa gospa Marija Gornik Kugler. Marija je bila aktivna članica, ki je s svojim prizadevnim delom tako v tajništvu društva kot članica upravnega odbora veliko prispevala k razvoju društva Lipa in privabljanju novih članov. Prizadevno je obiskovala tudi program igranja na citre. Svojcem in njenim prijateljem izrekam iskreno sožalje.
Pogreb MARIJE GORNIK KUGLER bo v četrtek 27.8.2026, ob 13,00 uri na pokopališču Žale Kamnik
Predsednik društva Lipa Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale Marjan Ravnikar
Tudi letos smo se citrarke in kitaristke Društva Lipa Domžale Univerze za tretje življenjsko obdobje, udeležile Festivala SI.IN. Na teh festivalih nastopajo najrazličnejši slovenski izvajalci ljubiteljske kulture in se dogajajo v evropskih državah. Tokrat je bil festival v Bratislavi na Slovaškem sicer v od 19. do 21. junija.
Tako kot v Sloveniji, je bilo tudi na Slovaškem te dni zelo vroče. Nastopi slovenskih skupin ljubiteljske kulture so se dogajali na dveh prizoriščih. V prijetno hladni katedrali sv. Martina so nastopili številni slovenski zbori, na precej bolj toplem odru pod gradom Bratislava pa folklorne skupine, ostale pevske skupine in citrarske in kitarske študijske skupine Društva Lipa Domžale – Sončnice, Kresničke, Tempo in Tesere. Najbolj vroče je bilo seveda folkloristom, a kljub vročini je prevladovalo prijazno, podporno in navdušujoče vzdušje. Med publiko je bilo mnogo več Slovencev kot Slovakov. Tudi nastopajoči smo se namreč preizkusili v vlogi publike in napolnili vsa pripravljena sedišča.
Sodelujoči na festivalu smo si ogledali gostujoče mesto Bratislava tudi izven prizorišč nastopa. Eno od mirnejših evropskih mest ponuja poglede in razglede na lepa pastelna pročelja v starem delu mesta in na Donavo in njene številne mostove. Na sprehodih po mestu smo lahko začenjali razumeti, zakaj Slovenijo tako pogosto zamenjujejo s Slovaško. Na Slovaškem je pravzaprav vse slovensko, na primer: slovenski tradični jedla, slovenska sporitelina, na navijaških šalih piše »Slovensko«. V enem izmed lokalov smo med drugim opazili, da med ponudbo piše tudi »Citre« Če naročiš Citre, pa pač ne dobiš citer, ampak pivo. Tega smo pili s spoštovanjem po mnogo popite vode za predhodno podlago. K sreči imajo tudi v Bratislavi pitno vodo in veliko pitnikov. Zanimivo je tudi njihovo poimenovanje Donave. Oni plujejo po Dunaji. Ob tem se ti utrne spomin na dunajski novoletni koncert in skladbo Po lepi modri Donavi in se zamisliš, kako bi bilo, če bi tudi to skladbo priredili za igranje v citrarskem orkestu. Donava s svojimi mostovi zares lahko prevzame obiskovalce. Na mostu Ufo smo se povzpeli na razgledni stolp, od koder se nam je na široko odprl pogled na mesto in reko. V teh peklensko vročih dneh so že sami pogledi na reko pomirjujoči. In taka je bila tudi vožnja z ladjo po Donavi. Srca pa so se nam poskočila ob prepevanju naših pesmi na ladji. Nekatere je odneslo celo v plesne korake. Festivali so zares lepa priložnost, da se številnih udeleženci najrazličnejših slovenskih skupin ljubiteljske kulture družimo, spoznavamo in krepimo veselje nad tovrstno dejavnostjo. Prevladovalo je zares enotno pozitivno vzdušje, brez kake delitve na leve in desne.
Za spodbudno vodenje obeh citrarsko – kitarskih skupin na nastopu in za vso organizacijo potovanja se zahvaljujemo naši Klari Levec.
Šolsko leto se zaključuje in zopet je organizirana končna ekskurzija v škorenj Italije-Apulija.
V zgodnjih jutranjih urah smo 25.5.2026 krenili proti Benetkam. Avtobus smo zasedli do zadnjega kotička. Predsednik Društva Lipa Univerza za tretje življenjsko obdobje nas je prisrčno pozdravil in napovedal postanek na Dolgem mostu, kjer so vstopili vodič Izak in še nekaj potnikov. Pred letališčem Bentke, nas je vodič Izak seznanil s protokolom, ki nas je čakal na letališču. Po uspešnem vkrcanju na letalo smo začrtali štiridnevno pot proti Apuliji s pristankom na letališču Bari.
Prtljaga in vkrcanje na naš avtobus. Prvi dan smo začeli z ogledom gradu Castel del Monte, ki stoji na majhnem griču, blizu je samostan Santa Maria del Monte. Grad je dal zgraditi Friderik II.. Grad je eden izmed številnih gradov v Apuliji. Njegova gradnja je osmerokotna prizma z osmerokotnim stolpom na vsakem vogalu. Njegov glavni vhod je okrašen. Malo spominja na grško-rimsko arhitekturo. Po burni zgodovini je leta 1996 UNESCO razglasil za svetovno dediščino (edinstvena mojstrovina srednjeveške vojaške arhitekture).
Sledil je naslednji obisk simpatičnega obmorskega mesteca Polignano a Maro. Pogled na pečine, ki se dvigujejo nad morjem, labirint malih uličic in že se znajdemo na razgledni terasi, na kateri stoji kip Domenica Modugna znanega po pesmi “Volare“. Postanek za osvežitev in nadaljevanje vožnje do hotela. Nastanitev v hotelu sredi nasada oljk, kar idilično, nočitev.
Po zajtrku smo se odpravili v mestece Alberobello. Vodič Izak nam je do dobra opisal pravljično mestece, ki slovi po edinstvenih tullo stavbah. Hiške, ki imajo obliko stožca, so zgrajene iz apnenčastih kamnov brez malte, debelimi stenami in stožčasto streho. Na strehah so magični simboli za zaščito ali srečo. Hiško so lahko hitro razstavili in izigrali davčne oblasti. Mesto ima svojo cerkev sv. Antona Padovanskega. Cerkev je v obliki trulla, ki je zgrajena iz apnenca, tloris grškega križa. Malo odmora, sonce nas je do dobra ogrelo.
Nadaljevali smo do mesteca Locorotondo, ki je izjemno lepo ohranjeno. Majhne uličice, trgi in pobeljene hiške, ki jih krasijo korita cvetočih rož. Na glavnem trgu so male butične trgovinice. Mestece se nahaja na naravni terasi.
Nadaljevanje vožnje do mesteca Ostuni-belo mesto, ki kraljuje nad nasadi oljk in dobrim razgledom. Ostuni je staro mesto, ki nosi svojo preteklost z lahkotnostjo. Večkrat porušeno in novo zgrajeno. Največje znamenitosti v metu so stolnica in škofovska palača in palače znamenitih italijanskih družin. Mesto je zano po pekovski tradiciji kruha in ostalih sladkih dobrotah. Potrebno se je posloviti in zaključiti dan, vožnja do hotela.
Zjutraj smo se odpravili v sosednjo regijo Bazilikato. Obisk mesta Matera, ki slovi po zanimivih starodavnih bivališčih, v skalo vkopane cerkve. Matera je eno najstarejših naseljenih mest. Skalnato vzpetino je razdelila reka Gravina na Gravina di Matera in Gravina di Picciano. Mesto je razdeljeno na dva dela. V teh predelih so zgrajene hiše, cerkve, kamnite ulice z eno besedo zapleten labirint naselbin. Ogledali smo si tipično jamsko hišo, ki je opremljena s pohištvom, orodjem tistega časa. Prostor so si delili s svojimi živalmi in vsem svojim imetjem. Pogled na hrib, poleg jamskih stanovanj, imenovanih sassi. Ogled skalne cerkve v Materi, ki jih je kar lepo število ohranjenih s freskami. Cerkve so vklesane v tuf. Ogledali smo si cerkev Santa Lucia. Sv. Lucijo prepoznamo po kelihu z dvema očesoma svetnice. Po krajši vzpetini smo prišli nazaj na trg. Omeniti je potrebno, da so leta 1993 bili Sassi razglašeni za UNESCOVO svetovno dediščino. Leta 2019 je bila Matera evropska prestolnica kulture. Nismo še končali, zapeljali smo se do mesteca Altamua (mesto kruha). Mesto leži na griču planote Murge. V stari center smo vstopili skozi Porta Matera, starodavnih mestnih vrat in prispeli do romanske stolnice iz 12. stoletja. Omeniti moramo,da je mesto znano po posebni kakovosti kruha, imenovanega Pane di Altamura. Končali smo z ogledi in se napotili proti hotelu.
Vsega je enkrat konec, naš zadnji dan še malo raziskovanja in ogledov po mestu Bari.
Mesto je umeščeno Jadranskim morjem in apulijskimi griči. Bari je pristaniško mestece, kjer so doma južnoitalijanske tradicije. Znan po ročno izdelanih testeninah, katerim se nimo odrekli. V mestu stoji normansko-švabski grad Fiderika II., ki ga je razširil, odkriva mešanico normanskega in švabskega arhitekturnega sloga. Mogočni stolpi in obsežni jarek, ki ga je napajalo morje. Pohod po sterem Bariju, zasnova iz bizantinske dobe ustvarja zapleten labirint srednjeveških ulic. Ustavili smo se pri baziliki sv. Nikolaja, ki je ena najlepših romarskih cerkva v Italiji. Barijska bazilika San Nicola je srce mesta, pozlačen baročni strop in kripta v kateri hranijo relikvije sv. Nikolaja, ki jih častijo katoličani in pravoslavci. Zadnji postanek na najpomembnejšem trgu Piazza Maggiore, kjer je glavna stavba mestne oblasti Palazzo di Citta. Na trgu ob osvežilnih napitkih in zadnjih fotografijah čakajoč avtobus, da nas odpelje na letališšče Bari. Pristanek na letališču v Benetkah, kjer nas je čakal avtobus, da nas odpelje proti Domžalam.
V imenu vseh udeležencev se iskereno zahvaljujemo predsedniku Društvo Lipa Univerza za tretje življenjsko obdobje in vodiču za odlično organizacijo izleta. S svojim delom, zavzetostjo in odgovornostjo sta omogočila, da je izlet potekal varno in v prijetnem vzdušju. Veselimo se že nasledjih skupnih dogodivščin.
V študijskem letu 2025/26 smo v skupini GEOGRAFIJA imeli rdečo nit Evropa. Po božično novoletnih počitnicah smo se odločili, da bomo obiskali Čedad in Oglej.
Oba kraja ležita v Italiji. Natančneje v deželi Furlanija Julijska krajina. Ta dežela ena od dvajsetih dežel v Republiki Italiji in ena od petih dežel s posebnim statusom. Dežela obsega cca 800 km², kjer živi okoli 1,2 milijona prebivalcev. Na severu meji s Karnijskimi Alpami na Avstrijo, na vzhodu s Slovenijo in na zahodu na deželo Benečijo. Na jugu se Furlanska nižina na široko odpre k Jadranskemu morju. Goriška, Pordenone, Videmska in Tržaška pokrajina so štiri večje upravne enote Furlanije Julijske krajine.
Relief dežele je zelo raznolik. Na severu je pravo gorsko območje alpskega in predalpskega sveta, na jugu imamo obale lagunskega tipa, ki so jih izoblikovale reke in morski tokovi. Vmes se razširi Furlanska nižina, ki je nastala zaradi naplavin reke Tilment in tudi drugih rek, ki tečejo po tej deželi in se posredno ali neposredno izlivajo v Jadransko morje.
Podnebne značilnosti sledijo reliefnim oblikam. Tako je na severu pravo gorsko podnebje, ob Jadranskem morju je sredozemsko podnebje, vmes je značilno celinsko podnebje.
Te naravne danosti pogojujejo tudi razvoj prsti in rastja.
Dežela Furlanija Julijska krajina ima pestro zgodovine že od antičnih časov naprej. Vse to je pustilo pečat na življene danes.
Iz Domžal smo se odpravili v sredo, 6. junija, ob 7. uri zjutraj.
Naš prvi cilj sta bila obisk mesta Čedad, posebno pozornost smo namenili Arheološkemu muzeju v Čedadu, ki je v čudoviti Pretorski palači. Ustavili smo se pri posameznih znamenitostih mesta (Hudičev most, Katedrala svete Marije Vnebozete, Mestna hiša, Licej P. Diakona in nekdanji rimski forum). Reka Nadiža je običajno smaragdno zelena, a je bila tokrat rjave barve. Padavine preko cele noči so naredile svoje.
Hudičev most v Čedadu
Naslednji postanek je bil v Ogleju. Tu smo si ogledali oglejsko baziliko in še nekaj drugih zanimiv objektov v bližini bazilike. Bazilika je ena od najstarejših krščanskih cerkva. Začetki segajo v 4. stoletje. Bazilika je »prava zakladnica zgodovinskega spomina in tradicij«, je zapisal goriški škof. In ne samo bazilika. Celotno območje Ogleja je en velik arheološki park, ki je pod zaščito UNESCA. Italijansko ime Aquileie izhaja iz staro rimskega poimenovanja reke Nadiže Aquilius.
Bazilika v Ogleju od zunaj … in od znotraj
Kraji, kjer smo se sprehodili in se vozili so del slovenskega narodnostnega ozemlja. Tudi o tem smo spregovorili.
Po zares zanimivih ogledih, smo se odpravili na zasluženo kosilo. Ustavili smo se Pri Krčarju, v Selo na Krasu. Gospodinja nam je pripravila izvrstno kosilo in poskusili smo tudi njihovo odlično vino.
Cel dan sta nas spremljal spremljala dež in veter. Naredili nismo niti ene »gasilske« fotografije, smo pa zato preživeli en prav lep in zanimiv dan.
