La guitarra Empieza el llanto de la guitarra.  Se rompen las copas  de la madrugada.  Empieza el llanto  de la guitarra.  Es inútil callarla.  Es imposible callarla.  Llora monótona  como el agua,  como llora el viento  sobre la nevada.  Llora por cosas lejanas.  Arena del Sur caliente  que pide camelias blancas.  Llora flecha sin blanco,  la tarde sin manana,  y el primer pájaro muerto  sobre la rama.  !Oh guitarra! Corazón malherido  por cinco espadas. F. García Lorca

Kitara Zajokala je kitara Razbijajo se čase   zarje jutranje Zajokala je kitara Utišati jo, to nada je prazna, ker utišati ne da se. Njen jok monoton je kot vode curljanje, kot vetra ihtenje, čez snežne poljane. Utišati jo, to nada je prazna.  Po tistem se joče, kar je daleč. Po pesku žarečega juga, ki po belih kamelijah tarna. Po večeru brez jutri, po puščici brez tarče O kitara! Srce, ki ranilo ga je mečev petero.

Zvoki kitare nas v mislih nehote popeljejo v Andaluzijo, pokrajino, ki leži na jugu Španije, od koder prihaja tudi avtor zgornjih vrstic, pesnik Federico García Lorca.

Vendar pa Španija ni le vroča Andaluzija, niti niso to le podobe črnih bikov posejanih na prostranih ravnicah, Španija ni le dežela oljčnega olja in sangrije, popoldanske sieste, bikoborb in flamenka. 

Je mnogo več. In to vemo vsi tisti, ki nas druži ljubezen do španskega jezika, jezika, ki ga pravilno imenujemo kastiljščina, po eni največjih pokrajin v Španiji, Kastilji oziroma Castilla la Mancha, pokrajini, ki ji je že Cervantes namenil simboličen pomen v svojem Kihotu.

V Društvu Lipa Domžale se že deset let učimo špansko in tako smo se pridružili množici okoli 500 milijonov oseb, ki govorijo špansko širom sveta. Seveda, španščina se ne govori le v Španiji, pač pa tudi v večini držav Latinske Amerike, vedno bolj pa je razširjena tudi v Severni Ameriki.

S prvo skupino “Špancev”  smo začeli jeseni 2004 in skupina vztraja še danes; v letih, ki so sledila, smo že malce “zrasli” in tako danes v Lipi poteka tečaj španščine v treh različnih skupinah oziroma na treh različnih stopnjah.
Skupine so številčno manjše kot skupine pri drugih tujih jezikih (število udeležencev se giblje od 5 do 11 na skupino), kar je vsekakor velika prednost, saj je delo lažje in bolj poglobljeno, učenje pa bolj učinkovito, saj se nihče ne more izmuzniti, da bi ne prišel na vrsto, ko je treba kaj povedati.

Na uvodnih srečanjih začnemo z osnovami, nato pa prek dialogov in slovničnih vaj nadgrajujemo naše znanje. Usvajanje jezika je postopno, prilagojeno željam in sposobnostim, običajne ure pa popestrimo z različnimi zabavnimi igrami, petjem pesmi v španščini, ogledamo si kak španski film ali preprosto prebiramo spise posameznih udeležencev tečaja o vtisih z različnih dogodkov ali potovanj. Vedno je poučno, trudimo se, da tudi zabavno, vsekakor pa vedno kar prehitro mine tista ura in pol druženja na teden.

Prepričana sem, da učenje jezika ni zgolj spoznavanje besed in slovnice, pač pa je neobhodno povezano s kulturo in civilizacijo, zato se kot mentorica trudim, da naše ure popestrimo tudi s civilizacijskimi elementi. Tako spoznavamo tudi način življenja v hispanskih deželah, njihove običaje in kulturo, literaturo in zgodovino. Ne le, da znamo zapeti v španščini, tudi kuhali (in seveda potem tudi pojedli) smo že tipične španske jedi, tako vsakdanje kot tiste, s katerimi si Španci sladkajo praznične dni. Občasno obiščemo tudi španski inštitut v Ljubljani – Instituto Cervantes, kjer je stik s španskim jezikom še pristnejši. Na naše ure povabimo tudi domače govorce, t.j. tiste, ki jim je španščina materni jezik, in s tem še popestrimo naše učenje.

In mnogo veselja nas čaka tudi na naši skupni poti v prihodnje. Odkrili smo, da tudi pri nas lahko prebiramo časopise, revije in knjige v španščini, da je vse to dosegljivo v knjižnicah, zato si tudi med počitnicami lahko privoščimo skok med platnice, da ne izgubimo stika z jezikom. In seveda, “potovati” v najširšem smislu besede, “Viajar” kot je zapisal Gabriel García Márquez: https://www.youtube.com/watch?v=Qc2Kqw29lgk

Če tudi vas mika spevnost španskega jezika, bomo veseli, če se nam boste pridružili na naših srečanjih. No, najbolje, da se kar odpravimo v Španijo iskat mline na veter. Greste z nami? Quiere hablar español? BIENVENIDOS!

Irena Grmek
Univ.dipl.hisp.in soc.kulture
mentorica španskega jezika v Lipi Domžale

povezave:

• slušatelji španščine v TV oddaji ¡Hola! Španski pozdrav (3. september 2014):
           http://4d.rtvslo.si/arhiv/tv-razvedrilni/174293236

• hiter pregled zgodovine španskega jezika (v angleškem jeziku) vir: youtube.com: https://www.youtube.com/watch?v=ACQX5nMl2wQ

 

Ruščina - jezik, ki skoraj ne pozna pojma imeti; u menja drug - dobesedno pri meni je prijatelj, ne imam prijatelja. Kje pri meni ali ob meni, ob rami, v duši? Da, prijatelj ni in ne more biti nikogaršnja lastnina.

Le zakaj smo se slušatelji Univerze za tretje življenjsko obdobje odločili, da se učimo rusko? Morda zaradi nostalgije po mladosti, ko je bila ruščina še prvi uradni tuji jezik in so marsikomu ostali v spominu le verzi:
" Čižek, čižek, gdje ti bil?
Na fontane vodu pil."
Smo morda v svojem tako imenovanem tretjem življenjskem obdobju  začeli z rusko azbuko zato, da bi nekoč v originalu brali slavna dela ruskih klasikov? Komaj verjetno. Še precej se bo treba učiti, da se bomo lahko zadovoljivo prebili vsaj skozi Puškinovo Pravljico o carju Saltanu.
Da bi potovali po mestih in širnih prostranstvih Rusije, se srečevali z ljudmi in spoznavali >rusko dušo<, morda kar z nahrbtniki brez turističnih posrednikov? No ja, vse je mogoče.
Da bi z rusko govorečim znancem ali prijateljem lahko nazdravili kot se ob ruski vodki spodobi? Tudi zato!
Ni bilo lahko najti predavatelja. Kljub brezštevilnim obveznostim je k nam prišla mlada Lea. Začela je nadebudnim ukaželjnim tetkam in stričkom, babicam in dedkom vtepavati v ne več tako sveže glave skrivnosti ruskega jezika - od abecede do slovnice in besedišča. Kje so še romani Dostojevskega in Tolstoja, pesnitve Puškina, Lermontova, da na možnost lastne ustvarjalnosti v ruskem jeziku sploh ne pomislimo.

A Katjušo ali Kalinko že znamo zapeti!

Meta Kompoš

 

Non e mai troppo tardi
(nikoli ni prepozno)

Zastavljam vam vprašanje: Bi vaš domači kužek razumel kužka, ki so ga prinesli znanci iz Avstralije? Bi bengalski tiger razumel svojega sibirskega vrstnika, če bi se po naključju srečala (seveda v živalskem vrtu, kje pa drugje!)? Pravijo, da je bila medvedka Francka bolj kot ne samotarka (čudno za žensko bitje, kajne?!), pa menite, da je vendarle razumela svoje francoske sotrpine v Pirenejih? Morda se jim je prav zaradi nerazumevanja izogibala!

Ne, mislim, da imajo živali vsem razumljiv jezik, kot je vsem razumljiv jezik srca ali kot so nekemu delu sveta razumljive kitajske in japonske pismenke.
Človek je pa res čudno bitje! Čeprav ga vodi razum, si v življenju nemalokrat izbere daleč najbolj zapletene rešitve, ki od njega zahtevajo dodatne napore in znanja. Prepričana sem, da prav nerazumevanje in neznanje v vseh svojih pojavnih oblikah spodbuja sovraštvo med posamezniki in med narodi. Zato pomeni vsakršen korak, ki ga storimo za širjenje lastnega obzorja, v prvi vrsti pot k razumevanju sebe in drugega,  k razbijanju tabujev, pregrad, ki nas ločujejo. Nedvomno je eden od načinov učenje tujih jezikov. Pa mislite, da se tega napornega početja loti kdor koli? Gotovo ne! Da se za to odločiš,  moraš imeti nekaj več v sebi, ne zgolj tistega ega, ki ti narekuje kopičenje znanja, da z njim opletaš in se postavljaš, imeti moraš željo po druženju, po poslušanju in upoštevanju drugih, po izražanju svojega mnenja in predlaganju rešitev, v sebi moraš imeti toplino, dušo. In taki tudi tečajniki so! Vsi tečajniki, ne le tisti, s katerimi se največ družim, torej >jezičarji<. V vseh teh letih, kar se družimo v Lipi, smo se dodobra spoznali in natanko vemo, kam kdo spada. Ni naključje, da se nekdo odloči za učenje italijanščine, nemščine, francoščine, ruščine (angleščina je morda druga zgodba, saj je prešla okvir svetovnega jezika in postala skorajda naš >drugi materni jezik<). Njegova duša mu to narekuje. Zakaj so potem >Italijani< tako živahni, razposajeni, družabni in tako radi prepevajo?  Saj jih je včasih kar težko krotiti! Pa >FrancoziItalijani<. Za takšne skupine ni posebno težko organizirati tečaja. Učenje jezika ne pomeni le spoznavanja novih besed in slovničnih struktur, je veliko več. Je spoznavanje značaja naroda, čigar jezika se učimo, njegove kulture, geografije, zgodovine, umetnosti, literature. V začetku še v slovenščini, v višjih tečajih v tujem jeziku. Nekoč mi je neka gospa dejala: >Imam občutek, da se naučim pet novih besed, pozabim jih pa šest. A mi je lepo! Veliko novega spoznam.< To sem sprejela kot pohvalo. Gotovo je izvedela kaj novega o italijanščini, Italiji ali Italijanih, česar prej ni vedela. Ni vse v številu besed, kar je seveda tudi pomembno! Zato naše delo ne temelji zgolj na predelovanju lekcij iz učbenika, ki nam seveda služi kot podlaga, na tipičnem šolskem poučevanju in predelovanju snovi. To smo že prerasli! Ob lekciji se ustavimo toliko časa, kolikor je potrebno, da obdelamo besedišče, slovnico in jo razširimo po dolgem in počez na vsa mogoča povezana (in včasih nepovezana) področja. A je potemtakem pomembno, koliko lekcij predelamo v šolskem letu, ali je pomembneje kaj smo delali?

Trenutno je 5 skupin italijanskega jezika, kjer smo se naučili spoznavanja, pozdravljanja, predstavljanja (začetna) in dalje opisovanja našega kraja in okolice, spoznavanja italijanskih pokrajin in njihovih značilnosti, veščin kuhanja italijanskih jedi in njihove tipične kuhinje, sestavljanja kuharskih receptov, organiziranja potovanja, potovanja z različnimi prevoznimi sredstvi, vseh mogočih oblik bivanja (v hotelu, kampu .), dotaknili smo se tudi različnih praznikov in praznovanj, literarnih tekstov. Vsi, resnično vsi se pri tečajih (in doma) trudijo in radi sodelujejo. Seveda delajo tudi domače naloge.
Francoska skupina je žal samo ena, a ta resna, delovna in enovita.  Ob podobnem programu, kot smo ga predelali v skupinah z italijanskim jezikom, smo se morda podrobneje lotili spoznavanja francoskih pokrajin (sedaj spoznavamo šele drugo), pri čemer so z brskanjem po internetu in vseh mogočih knjižnih izdajah večino predstavitev pripravili sami (gospodarstvo, turizem, zgodovina, geografske značilnosti itd.). Presenetili so z izrednim smislom za poezijo (seveda napisano v francoščini!). >Francozi< se radi družijo tudi izven ustaljenega urnika, poleti na izletih, vsak torek pa ob 12h, ko je med letom tečaj francoščine. 

Lepo mi je ob takšnih 'učencih'.

Vera Leban

Zaključek prvega šolskega leta s prof. Vero Leban Sombolac