Učimo se italijansko in francosko
Non e mai troppo tardi
(nikoli ni prepozno)
Zastavljam vam vprašanje: Bi vaš domači kužek razumel kužka, ki so ga prinesli znanci iz Avstralije? Bi bengalski tiger razumel svojega sibirskega vrstnika, če bi se po naključju srečala (seveda v živalskem vrtu, kje pa drugje!)? Pravijo, da je bila medvedka Francka bolj kot ne samotarka (čudno za žensko bitje, kajne?!), pa menite, da je vendarle razumela svoje francoske sotrpine v Pirenejih? Morda se jim je prav zaradi nerazumevanja izogibala!
Ne, mislim, da imajo živali vsem razumljiv jezik, kot je vsem razumljiv jezik srca ali kot so nekemu delu sveta razumljive kitajske in japonske pismenke.
Človek je pa res čudno bitje! Čeprav ga vodi razum, si v življenju nemalokrat izbere daleč najbolj zapletene rešitve, ki od njega zahtevajo dodatne napore in znanja. Prepričana sem, da prav nerazumevanje in neznanje v vseh svojih pojavnih oblikah spodbuja sovraštvo med posamezniki in med narodi. Zato pomeni vsakršen korak, ki ga storimo za širjenje lastnega obzorja, v prvi vrsti pot k razumevanju sebe in drugega, k razbijanju tabujev, pregrad, ki nas ločujejo. Nedvomno je eden od načinov učenje tujih jezikov. Pa mislite, da se tega napornega početja loti kdor koli? Gotovo ne! Da se za to odločiš, moraš imeti nekaj več v sebi, ne zgolj tistega ega, ki ti narekuje kopičenje znanja, da z njim opletaš in se postavljaš, imeti moraš željo po druženju, po poslušanju in upoštevanju drugih, po izražanju svojega mnenja in predlaganju rešitev, v sebi moraš imeti toplino, dušo. In taki tudi tečajniki so! Vsi tečajniki, ne le tisti, s katerimi se največ družim, torej >jezičarji<. V vseh teh letih, kar se družimo v Lipi, smo se dodobra spoznali in natanko vemo, kam kdo spada. Ni naključje, da se nekdo odloči za učenje italijanščine, nemščine, francoščine, ruščine (angleščina je morda druga zgodba, saj je prešla okvir svetovnega jezika in postala skorajda naš >drugi materni jezik<). Njegova duša mu to narekuje. Zakaj so potem >Italijani< tako živahni, razposajeni, družabni in tako radi prepevajo? Saj jih je včasih kar težko krotiti! Pa >FrancoziItalijani<. Za takšne skupine ni posebno težko organizirati tečaja. Učenje jezika ne pomeni le spoznavanja novih besed in slovničnih struktur, je veliko več. Je spoznavanje značaja naroda, čigar jezika se učimo, njegove kulture, geografije, zgodovine, umetnosti, literature. V začetku še v slovenščini, v višjih tečajih v tujem jeziku. Nekoč mi je neka gospa dejala: >Imam občutek, da se naučim pet novih besed, pozabim jih pa šest. A mi je lepo! Veliko novega spoznam.< To sem sprejela kot pohvalo. Gotovo je izvedela kaj novega o italijanščini, Italiji ali Italijanih, česar prej ni vedela. Ni vse v številu besed, kar je seveda tudi pomembno! Zato naše delo ne temelji zgolj na predelovanju lekcij iz učbenika, ki nam seveda služi kot podlaga, na tipičnem šolskem poučevanju in predelovanju snovi. To smo že prerasli! Ob lekciji se ustavimo toliko časa, kolikor je potrebno, da obdelamo besedišče, slovnico in jo razširimo po dolgem in počez na vsa mogoča povezana (in včasih nepovezana) področja. A je potemtakem pomembno, koliko lekcij predelamo v šolskem letu, ali je pomembneje kaj smo delali?
Trenutno je 5 skupin italijanskega jezika, kjer smo se naučili spoznavanja, pozdravljanja, predstavljanja (začetna) in dalje opisovanja našega kraja in okolice, spoznavanja italijanskih pokrajin in njihovih značilnosti, veščin kuhanja italijanskih jedi in njihove tipične kuhinje, sestavljanja kuharskih receptov, organiziranja potovanja, potovanja z različnimi prevoznimi sredstvi, vseh mogočih oblik bivanja (v hotelu, kampu .), dotaknili smo se tudi različnih praznikov in praznovanj, literarnih tekstov. Vsi, resnično vsi se pri tečajih (in doma) trudijo in radi sodelujejo. Seveda delajo tudi domače naloge.
Francoska skupina je žal samo ena, a ta resna, delovna in enovita. Ob podobnem programu, kot smo ga predelali v skupinah z italijanskim jezikom, smo se morda podrobneje lotili spoznavanja francoskih pokrajin (sedaj spoznavamo šele drugo), pri čemer so z brskanjem po internetu in vseh mogočih knjižnih izdajah večino predstavitev pripravili sami (gospodarstvo, turizem, zgodovina, geografske značilnosti itd.). Presenetili so z izrednim smislom za poezijo (seveda napisano v francoščini!). >Francozi< se radi družijo tudi izven ustaljenega urnika, poleti na izletih, vsak torek pa ob 12h, ko je med letom tečaj francoščine.
Lepo mi je ob takšnih 'učencih'.
Vera Leban
Zaključek prvega šolskega leta s prof. Vero Leban Sombolac