Preverite plan dogodkov za mesec april 2025. Lepo vabljeni in se vidimo.

Vabimo vas na ogled razstave izdelkov, ki jih ustvarjajo člani študijskih skupin Društva Lipa Domžale.

Na razstavi bodo predstavljeni unikatni izdelki: slikark, klekljaric, Punčke Unicef, restavratorjev in mozaičarjev, ki odražajo ustvarjalnost in spretnost udeležencev.

Kje?
Center Ivana Hribarja, Trzin

Kdaj?
Od 31. marca do 11. aprila 2025

Ne zamudite priložnosti za ogled edinstvenih izdelkov in navdihujoče umetniške izraze!

Vstop je prost.

Veselimo se vašega obiska!
Društvo Lipa Domžale

Društvo Lipa, U3ŽO, zaznamovalo že sedmo leto zapored kot lepo medgeneracijsko sodelovanje in doživetje.

Zbrali smo se v Kulturnem domu Groblje – vsaj štiri generacije potomcev mam, mamic, babic, starih mam, non…kakor kdo želi poimenovati svoje ljube roditeljice in vzgojiteljice. Pridružile so se nam tudi gospe iz DSO Domžale s spremljevalkami. Okras dvorane so bili člani društva narodnih noš, Domžale.

Veselo praznovanje, preplet recitiranih in petih pesmi, je pričaralo nasmehe in veselje na obraze. Najprej so žgoleli najmlajši pevci, učenci drugega in tretjega razreda OŠ Dragomelj. V zadregi so se malce prestopali po odru, a bili zelo ubrani. Med njimi je bilo tudi nekaj pogumnih pevskih solistov. Otroci so recitirali pesmi Bine Štampe Žmavc Mama je ena sama (Linda Milenković) in neznanega avtorja Mama (Ditka Cesar Šepec in Mark Jenko). Literatke Društva Lipa pod mentorstvom Jane Ozimek Milojka Lunar, Mija Stupica, Lidija Marinič in Janka Jerman so izbrale iz svojega opusa priložnostne pesmi in jih tudi same prebrale. Citrarke in kitaristi pri društvu Lipa pod vodstvom Damjane Praprotnik so zaigrali venec popularnih skladb in povabili k soustvarjanju mlade glasbenike Špelo Petarka, flavta, Renato Kos, pevsko solistko in Mateja Kokalja na kahonu, ritmičnem instrumentu.

Večer sta izvirno povezovala Pia Kladnik in Domen Grčar. Pia se je izkazala tudi kot nadarjena pevska solistka, »nedoločljive« starosti, suverena in povsem upravičeno samozavestna…Zborček OŠ Dragomelj je spremljal petnajstletni učenec Amadej Urbanija, ki je proti koncu programa odlično izvedel tudi Take the A Train Duka Ellingtona in Polonezo v cis-molu, op. 26., št. 1 Frederica Chopina. Ko sem ga pozneje pohvalila, sem od mame izvedela, da je bil prav včeraj, 25. 3. 2025, po obveznem sprejemnem izpitu, sprejet na Konservatorij za glasbo v Ljubljani – Čestitamo!

Pevski zbor društva Lipa Domžale pod vodstvom Jasne Medved deluje šele pol leta, a je že lahko sproščeno in lepo ob klavirski spremljavi Irene Kokalj zapel Dan ljubezni, Mati draga in Nocoj je ena lušna noč…Dirigentka nas je povabila k skupnemu petju. Gospa Jasna Medved je bila pravzaprav duša večera, saj je vodila zbor učencev OŠ Dragomelj in koordinirala tudi nastope solistov. Malce ugibam in mislim, da je izbrala tudi Pio in Amadeja. Zato se ji je predsednik Društva Lipa, U3ŽO, gospod Marjan Ravnikar, ki je pozdravil prisotne in čestital  vsem prisotnim ob prazniku, še posebej zahvalil. Na koncu so se na odru zbrali vsi nastopajoči in zapeli znano Mamica je kakor zarja, poslušalci pa smo jim pritegnili.

Zapisala Manica Perdan Ocepek

Naši torki pri etnologiji so najlepši, ko praznujemo osebne praznike – rojstne dni. Prav danes je jubilej slavila Milojka Modrijan, dolgoletna članica Društva Lipa.

Na svet je prišla na Primorskem, v Goči pri Štanjelu, ko so bili časi še zelo negotovi in orožje še ni potihnilo. Z mamo sta bili begunki in sta prišli na domači Štanjel, ko je bila Milojka stara dve leti. V spominih na otroštvo je povedala: »Pri nas na Primorskem nismo praznovali niti rojstnih dni niti godov, razen se spomnim: moj nono, po materini strani Anton, je imel god 17. januarja, to sem si zapomnila. Nikoli ni bilo nobenega slavja, ničesar, samo smo mu šli samo voščit. Ko smo odraščali, tudi nismo praznovali. Ko smo imeli otroke, smo praznovali rojstne dneve za otroke, nikoli pa naših. Šele kasneje smo začeli praznovati, in to rojstne dneve, ne godov. Ko sem prišla v Ljubljano študirat sem ugotovila, da so tukaj bolj praznovali.«

Pri desetih letih se je za Milojko, brata in sestro začelo težko obdobje. Oče je umrl za pljučnico, saj ustreznih zdravil takrat ni bilo toliko. Mama je ostala sama s tremi otroki. Preživljali so se na kmetiji Fabianijevih. Delovne sile je primanjkovalo in življenje je bilo težko in polno garanja. Pozneje se je  mama poročila s starejšim učiteljem, ki je lepo poskrbel za otroke, tako da so potem vsi lahko študirali. Milojka je postala pravnica in ena prvih zaposlitev je bila v Domžalah. Pri svojem poklicnem delu se je vselej zavzemala za pravičnost in poštenost, zato ni prenesla, ko so v Domžalah razlastili kmete, da bi pozidali njihova polja in jim odvzeli možnost za preživljanje. Delovala je v tedanji republiški skupščini, na sodiščih, nazadnje je bila ustavna sodnica. Prav danes nam je obudila spomine na ta čas, še posebej se je trudila, da bi rešili problem izbrisanih. Sama se je morala v življenju soočiti s težkimi, tudi z zdravstvenimi preizkušnjami, vendar je ostala smela, dobre volje in ustvarjalna.

Jubileja smo se veselili skupaj z Milojko, ji voščili, tudi predsednik Marjan. Pri posladku se nam je pridružil mož Janez, ki nam je sam spekel jabolčni zavitek! Še toplega smo užili in hvalili…mmm…!

Milojka, še na mnoga zdrava leta!

Zapisala: Manica Perdan Ocepek