Jesen nas vrača v učilnice

…tudi članice študijske skupine etnologija. Še preden pa bomo oktobra spet sedeli v klopeh, torke dopoldne še vedno preživljamo ob kavi. Pride, kdor je »doma« in zdrav. Tam smo se dogovorili tudi za ekskurzijo v Škofjo Loko, mesto, ki so ga na ostalinah starih naselbin in ob sotočju Poljanske in Selške Sore postavili freisinški škofje. Stari grad obvladuje mestno veduto, a do tja je kar strma pot. Tako smo se s TIC-em dogovorili, da se bodo nekateri do tja peljali z mini busom. Po gradu nas je vodila ga. Mirjam Jezeršek, ki nam je razložila razvoj grajske stavbe, zgodovinske in anekdotične loške zanimivosti. Kot etnologi smo se posebej posvetili etnološki zbirki, v kateri so razstavljene cehovske skrinje in pogodbe. Cehi so bili močna stanovska zveza obrtnikov iste stroke, ki je povsem obvladovala strokovno, poklicno in zasebno življenje svojih članov, njihovo izobraževanje, vajeništvo, medsebojno pomoč… V okviru cehov so člani izpolnjevali tudi svoje verske obveze. Za škofjeloško okolico je značilno klekljanje. Najprej so klekljali čipke na metre za obrobe, šele pozneje so začeli klekljati dekorativne predmete. V teh krajih so izdelovali tudi tako imenovane loške kruhke, ki so dejansko v umetelno izdelanih modelih pripravljeni in okrašeni medenjaki. Šolske sestre pa so predajale znanje, kako pripraviti za krašenje suho cvetje. Loka je tudi industrijsko mesto, znano po tekstilni industriji, tam je bila predilnica. Prav tako pa je bila v Loki tudi tovarna klobukov, v kateri so obdelovali volno za pridobivanje filca.

Loški grad se res ponaša z bogatimo dediščino posestva Visoko, ki ga je kupil odvetnik, pisatelj in ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar. Njemu in zelo domoljubno aktivni ženi Franji je posvečena posebna soba, v sosednji pa tudi znamenita skrinja z Visokega.

Druge zbirke loškega muzeja smo pustili za prihodnjič, tudi muzejsko zbirko Škofjeloškega pasijona in novejše zgodovine - grad je bil med vojno nemška vojaška postojanka. Malo preveč smo hiteli, saj stene krasijo tudi nekatera umetniška dela in bi še radi postali pred njimi. Pod vodstvom pa smo si ogledali še Škoparjevo hišo iz lesenih brun. Nastala naj bi v 16. stoletju in ima še črno kuhinjo. V tako imenovani hiši je peč s klopmi, stoli, mizo, bogkovim kotom, kamor smo se utrujeni z veseljem posedli… Tako smo spoznali bivalno kulturo kajžarjev in malih kmetov širšega loškega okolja v obdobju od 16. do konca 19. stoletja. Danes v njej prirejajo delavnice za otroke in mladino.

Za sladke tepke na poti nazaj se je bilo treba samo skloniti in že smo se nekateri spustili po grajskem hribu, drugi so se odpeljali nazaj v središče mesta. Potem smo si pod vodstvom ogledali znamenite loške stavbe. Loke ni prizadela kuga, pač pa leta 1511 potres in kar nekaj požarov, kar je pomenilo, da so se morali Ločani večkrat ponovno postaviti na noge. Posebno pomembna je Uršulinska cerkev in samostan, kjer so šolske sestre poučevale loško mladež, fante bolj poglobljeno, dekleta pa manj – pripravljale so jih za gospodinje. Pot smo zaključili z ogledom farne cerkve tudi s Plečnikovimi lestenci in stranskim oltarjem s krstilnico. Potem pa smo se po bregu spustili do Kašče, nekoč skladišča žita za freisinške gospode, kjer smo druženje zaključili z izbornim kosilom.

Manica Perdan Ocepek, animatorka etnologije