Naj ostane belo – Literarno druženje s poezijo v spomin na Silvo Mizerit

Društvo Lipa, Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale je v sredo, 26. januarja 2022, pripravilo literarno druženje s poezijo v spomin na pokojno častno članico društva in soustvarjalke literarnega krožka Silve Mizerit. Na literarnem druženju so sodelovale članice literarnega krožka z branjem izbrane poezije, Silvi pa so namenili tudi nekaj izbranih misli.

Silva Mizerit je bila v Društvu Lipa Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale dolgoletna mentorica literarnega krožka. Pripravljala in lektorirala je številne literarno-likovne zbornike društva, s spremno besedo pospremila na pot k bralcem številne knjige, s svojimi pesmimi in zgodbami nastopala po domovih za starejše in zastopala društvo na številnih natečajih, na katerih je dobivala nagrade. Članice je spodbujala k pisanju, spremljala njihov napredek in marsikatero pripeljala do izdaje lastne knjige. V zadnjih letih je zaradi bolezni delala od doma in skrbela za izobraževalni program literarnega krožka.

Na literarnem druženju, ki sta se ga udeležila tudi Silvina hči in sin, so članice literarnega krožka recitirale nekaj Silvinih pesmi, ki jih je tekom življenja ustvarila v svojem bogatem literarnem ustvarjanju. Vse zbrane je v uvodu nagovoril in pozdravil Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa Domžale. Svoje spomine na Silvo sta med literarnim druženjem delili nekdanja predsednica društva Metka Zupanek in Mira Smrkolj, Mija Stupica pa je prebrala nekaj utrinkov s skupne poti, ki jih je zapisala Janka Jerman. Njihove spomine si lahko preberete spodaj.

Video posnetek literarnega druženja si lahko ogledate na povezavi tukaj.

Miha Ulčar; Foto: posnetek zaslona; Video: Simona Pivar

Metka Zupanek: Silva Mizerit — zahvala

Lepo pozdravljeni najbližji sorodniki (hčerka in sin) nam nadvse drage Silve in Alberta Mizerit. Pozdravljen predsednik Društva Lipe gospod Marjan Ravnikar in vsi gostje in člani Društva Lipe.

Do sedaj še nisem imela priložnosti, da se javno zahvalim Silvi in Bertu za njun bogat prispevek, da je naša Lipa po raznolikosti in bogastvu programov ter številu članov prva med univerzami za tretje življenjsko obdobje v Sloveniji.

Mislim, da sem se prvič srečala s Silvo in Bertom na likovnem krožku. Berto je poziral, Silva pa ga je kar dobro narisala. Upam, da je še kje ta likovni zaklad.

Na literarnem področju sva se S Silvo srečali kot soavtorici našega prvega zbornika JUTRI BO SIJALO. Gradiva za zbornike, ki smo jih dobili od avtorjev so bila pogosto v rokopisu. Poleg prepisovanja, lektoriranja je Silva s strokovnim urejanjem, in popravki veliko pripomogla k kvaliteti naših literarnih zbornikov. Društvo Lipa Domžale je izdalo 16 literarnih zbornikov v katerih je sodelovalo več kot 600 avtorjev s svojimi deli na cca 4500 straneh. Si predstavljate, kakšno goro avtorskih pol je Silva prebrala? Izbrala najboljše in jih lektorirane ter pripravila za tisk. Vse to je Silva delala z ljubeznijo in s spoštovanem do poslanega gradiva. članice literarnega krožka se gotovo spominjate, kako nam je posredovala svoje bogato znanja o zgradbi sonetov, pesmi in drugih literarnih storitev. Poleg sodelovanja pri literarnih zbornikih smo člani literarnega krožka izdali tudi svoja literarna dela. Nekateri samo enega, nekateri dva, štiri, Silva pet, Zlatka menda celo 14 knjig. S svojimi deli smo pri Silvi dobili strokovno pomoč in nasvete.

Izkoristila bom tole priložnost, da se zahvalim tudi Albertu Mizerit. Silva in Berto sta bila ljubeča in skrbna starša, babica in dedek pa nadvse dobra človeka. Berta se spominjam, ko je na družabnem srečanju po predstavitvi našega četrtega zbornika AJDA ZORI zaplesal z pisateljico Mimi Malenšek, ki je takrat praznovala svoj 80. rojstni dan. Pozoren in eleganten kavalir. Za tiste čase je Berto najbolj obvladal računalniško programiranje. Veliko časa je porabil, da je izdelal program v katerega smo vnašati podatke o naših članih. Danes imamo nov boljši program ampak takrat smo bili prvi in najboljši med sorodnimi društvi.

Silva mi je večkrat pokazala kakšno pesem ali zgodbo, ki še ni bila objavljena. Ob tej priložnosti dajem pobudo, da Društvo Lipa v sodelovanju z njenimi najbližjimi sorodniki v knjižni obliki javnosti predstavi še ne objavljen literarno bogastvo Silve Mizerit.

Silva, Berto, kako se naj vama zahvalim za vajino delo? Beseda hvala je premalo, pa vendar HVALA, OHRANILI VAJU BOMO V NAŠIH SRCIH.

 

Mira Smrkolj: Nekaj misli o Silvi Mizerit

Janez Medvešek, pesnik, pisatelj, slikar in fotograf, je v svoji knjigi Rad imam sonce, ki jo je lektorirala gospa Silva zapisal: »Hvala, gospe Silvi Mizerit, moji profesorici angleščine, s katero sva se, ponovno po dolgih desetletjih, srečala na predstavitvi moje prve knjige. Ogromno mi je pomagala in mi svetovala tam, kjer meni ni uspelo najbolje. V življenju se srečujemo z ljudmi z malo začetnico in z ljudmi z veliko začetnico. Gospa Silva spada med slednje. Srečen sem, da naju je usoda pripeljala na isto pot.«

Tudi sama z njim delim enako mnenje. Silvo sem poznala več kot 40 let. Spoznala sem jo kot sostanovalko v bloku na ulici Simona Jenka, kot mamo, saj sem učila njeno hčerko Metko, kot kolegico literarnega krožka in kasneje, ko je zaradi bolezni ostala doma in je sodelovala z nami na daljavo, kot zaupnico in prijateljico, ko sem jo obiskovala na njenem domu in prek telefonskih pogovorov. V vseh vlogah je bila enaka. Naravna, iskrena in sočutna.

V literarnem krožku in izven njega je s svojim strokovnim znanjem, spoštljivim odnosom do človeka, z odločno in mirno besedo spremljala naša dela, nam svetovala in s spodbudami marsikoga pripeljala do lastne knjige. Za njo je nastala in ostaja velika vrzel v izobraževalnem programu našega krožka.

Za vse njeno delo smo ji neizmerno hvaležni. Pogrešamo jo! Pogrešali jo bomo! Ostala bo v njenih domačih, ostala bo v naših spominih, v naših srcih, v njenih in naših delih. Silva, hvala za vse.

Janka Jerman: Utrinki s skupne poti s Silvo Mizerit

Silva. Utrinki na skupni čas kar dežujejo. Mirna, odločna, vedno pripravljena svetovati in pomagati. Živo se spominjam, kako sva se spoznali. Prišla sem na srečanje literarne delavnice, še na Delavski univerzi. Poslušala sem pesmi, ki so jih udeleženke brale in vedno bolj me je bilo strah. Ko sem prebrala nekaj svojih, sem skoraj brez diha čakala na odziv. Oglasili sta se Zlatka in Silva. Tandem. Še ju bom omenjala skupaj, saj sta bili duša naših srečanj. Kot balzam so me pobožale in ohrabrile njune besede in hitro sem postala del literarne skupine. Vsako srečanje nas je obogatilo. Ko smo ustvarjale, sva s Silvo ugotovili, da podobno razmišljava, saj je bilo precej najinih pesmi nekako podobnih, čeprav sva pisali vsaka zase. To naju je še bolj povezalo.

Veliko smo skupaj nastopale in brez njene in Zlatkine vzpodbude bi težko speljala. Pod njunim vplivom sem začela pošiljati pesmi na razne natečaje. Vse tri smo žele uspehe. Nobene ljubosumnosti, le veselje, če je katera od nas dobila nagrado.

Pa ure slovnice. Že pozabljeno znanje je ob Silvini pomoči prihajalo na dan. Pike, vejice, predlogi, skloni…..Tudi nasmejale smo se. Naši izdelki, pesmi in zgodbe, pa so napredovale. Ob analizah je znala Silva svojo oceno povedati tako, da smo jo lahko sprejele. Ni bila kritika, bolj prijateljski nasvet. Še ko ji zdravje ni dovolilo, da bi prišla med nas, je pripravila vsa izobraževanja. Naloge smo reševale in rešitve primerjale z njenimi, ki jih je priložila. Z Zlatko sva se v tem času večkrat oglasili pri njej in poklepetale smo o tem in onem. Razveselila se je pozdravov kolegic in uspehov, ki smo jih doživljale.

S svojo avtoriteto in življenjskimi izkušnjami je Silva znala krepiti našo voljo in pogum. V samozaložbi je že izdala svoje pesmi in počasi smo ji sledile. Pregledovala je pripravljeno gradivo in nam svetovala. Z veseljem je napisala tudi spremne besede k našim izdajam. Ponosna sem na njene misli v spremni besedi k mojim sonetom v knjigi Sence v soncu: »Pesnica ima odprte oči za dogodke in odprto srce za ljudi. Sama Jankine pesmi najraje berem na samem, naglas, da docela zaznam njihovo spevnost in se me dotakne njihovo čustvovanje.«

Tudi sama najraje berem Silvine pesmi, kadar sem sama in tako spet pride k meni. Še velikokrat jih bom vzela v roke.

Številni so utrinki z delavnic JSKD po Sloveniji. Povsod je zablestela s svojim znanjem in pesmimi, ki so nastajale ob delu. Popestrila je tudi silvestrovanja, ki smo jih na Lipi nekaj let pripravljali pohodniki. Skupaj z možem sta nas vedno s čim presenetila. Lepi, nepozabni spomini.

Ob njeni osemdesetletnici smo se ji skušale oddolžiti za njen prispevek in tovarištvo. Zlatka si je zamislila unikatno darilo, ki naj bi pokazalo, kako jo cenimo. Vsaka od članic našega krožka je na roko napisala eno Silvino in eno svojo pesem, Zlatka pa je oblikovala knjižico. Bila je neizmerno vesela, me pa tudi.

Mnogo je še drobnih iskric, ki ne bodo ugasnile. Ponosna sem, da sem Silvo poznala in mi je bilo dano, da sem z njo delila več kot dvajset let. Prepričana sem, da tako mislijo tudi ostale članice literarnega krožka, saj Silva ni bila le naša sodelavka ampak tudi prijateljica.