V Slovenski Istri mimoza cveti in rožmarin diši

Ko pokukajo prvi zvončki iz trave in narava oživi, oživimo tudi zeliščarice.

Naš prvi postanek je tradicionalno Ravbarkomanda, avtocestno počivališče, kjer prija kavica. Pot nas nato pelje do Divače, travnika, kjer bodo čez par tednov iz zemlje pogledale velikonočnice. Zaščitena rastlina je to, ki potrebuje za svojo rast sončna, kamnita tla, suha travišča in je svoje ime dobila zato, ker običajno cveti okoli velike noči.

Me pa smo nabirale dren. Rek, da je nekdo zdrav kot dren, je povezan s to rastlino. Dren raste na kraških planjavah in je cenjen tudi v ljudskem zdravilstvu. Že od antičnih časov so ga ljudje uporabljali proti driski in vročini. V plodovih so nakopičene čreslovine, vitamin C, sluzi in železo. Okusen je čaj iz posušenih plodov in listov, jeseni pa delamo marmelado iz drnulj.

Pot nadaljujemo do Kort, največjega naselja v zaledju Občine Izola. Korte so značilna istrska vas in središče izolskega podeželja. Na južnih pobočjih so oljčniki in vinogradi.

Me smo se podale po poti Kaštelirja, arheološkega najdišča, ki s svojimi 1230 kvadratnimi metri predstavlja eno večjih prazgodovinskih naselbin v slovenskem delu Istre.

Naselbina, v kateri so živeli ljudje od poznega neolitika do rimske dobe, je razdeljena na t . i . glavno mesto ali akropolo in spodnje mesto. Na vzhodnem delu je zamejeno s kamnitim obrambnim nasipom – suho zidom. Pred nami pa se odpre čudovit pogled na sečoveljske soline.

Ob poti raste lučnik, divji por, hermelika, šparglji … Me pa se ustavimo še v oljčniku in obnovimo znanje o oljčnih listih, ki tudi uspešno znižujejo krvni tlak.

Po kratkem postanku za malico in klepet, nadaljujemo pot proti Novi vasi nad Dragonjo. To je slikovita gručasta vasica, ki se nahaja na 276 metrov visokem hribu Šavrinskega gričevja. Omenja se že leta 1300, prvič pa je vrisana na zemljevid Istre leta 1525. V 17. stoletju je popolnoma opustela zaradi kuge, nato pa je beneška oblast vanjo naselila nekaj družin iz Dalmacije.

Danes živi tu 234 ljudi in počasi se vračajo tudi mlajši in na zraku se spet sušijo otroški slinčki.

V vasi stoji cerkev, posvečena Mariji rožnovenski, ločeno pa stoji zvonik iz leta 1896, ki je bil obnovljen leta 1989. Vaščani so že včasih obdelovali vinograde, njive in oljčne nasade in se ukvarjali z domačo obrtjo. V kraju so bile tudi torklje oziroma stiskalnice oliv in tako je še danes. Vaščani se trudijo ohranjati kulturno dediščino, ki pripomore k prepoznavnosti vasi. Tako skrbijo za vaški muzej, ki prikazuje starodaven način življenja domačinov.

Izredno zanimiv je tudi kulturni dom, dom krajanov, z odrom in z veličastno sliko na steni in tudi ostale stene so bogato in na iskriv način poslikane z utrinki iz vaškega življenja: plesom, klepetom, igrami…

Tradicionalno vsako leto priredijo praznik vina in česna, ki v vas pripelje obiskovalce iz širše Slovenije.

Nov gasilski dom in vaška gostilna s picerijo in prijaznimi domačini, pa še dodatno obogatita ponudbo te male vasi.

Če vas pot zanese proti morju, zavijte kdaj malo višje, nad Dragonjo in obiščite skrite bisere Šavrinskega gričevja. Ne bo vam žal.

Kot tudi nam ni bilo. Hvaležne naši mentorici Veroniki, ki za nas vedno najde še neodkrite lepote naše domovine, smo se poslovile z željo, da nas pot spet pelje novim dogodivščinam naproti.

In še misel za konec:

»Oljka je kot mati. Lahko jo leta in leta zanemarjaš, pa te ne bo nikoli pozabila.«

Zeliščarice Društva Lipa Domžale