V spomin ljubiteljski slikarki, predvsem pa dobri prijateljici Zinki Brečko (1952 – 2022)
11. novembra 2022, smo slišali žalostno vest, da nas je zapustila naša dobra prijateljica in ljubiteljska slikarka članica Univerze za tretje življenjsko obdobje – Društva Lipa Domžale, Zinka Brečko.
Zinka se je med prvimi priključila slikarskemu krožku, ki ga je vodila dipl. slikarka Mojca Vilar. Med nami so se dolga leta tkale vezi, ki so ostale vse do današnjih dni. Ni res, da je odšla. Ujeta je v naših srcih z najlepšimi spomini in tu bo tudi ostala. Večkrat je morala udeležbo na slikarskih urah prekiniti zaradi zahrbtne bolezni, a na nas ni pozabila. Ostale smo v stiku vse do današnjih dni. Neizmerno jo bomo pogrešale, pogrešale njen optimizem, vedrino, srčnost in voljo do življenja. Bila je prava borka. Ja tudi naša režiserka je bila, za prenekatero zabavo ob jubilejih. Znala je povezovati prireditev s skrbno izbranimi besedami. Nazadnje smo jo občudovale ob Tatjanini razstavi, ko smo se skupaj veselili. Predvsem pa je rada slikala in ustvarjala.
Upam si trditi, da je takih, ki so si, tako kot jaz, želeli njene bližine in družbe, izjemno veliko. Razlog za to pa je bila ona sama zato, ker je bila takšna, kakršna je bila. Vsi, ki smo jo poznali, vemo, da je bil zabavna, strpna, razumevajoča, polna optimizma in volje do življenja, vedno pripravljena nesebično pomagati komurkoli, kjerkoli in kadarkoli. Njen prešerni smeh, tako nalezljiv, in njen mili glas sta napolnila vsak prostor, v katerem je zabavala zbrano družbo ali pa sta se razlegala daleč naokrog. Tudi njena dobronamerna navihanost in pripravljenost ušpičiti kakšno, recimo temu, neumnost, je pogosto prišla do izraza. Tudi ta bo, tako kot še toliko drugih njenih načrtov, ostala nedokončana in neuresničena. Težko se je sprijazniti s tem, da ni več njene vedrine, zanosa in veselja. Da nas njena družba ne bo več razveseljevala in bogatila, ostajajo zgolj spomini, polni, prijetni in bogati. A izguba je vedno boleča, slovo ljubljene osebe vedno prezgodnje. Kadar pa odide tak človek, kot je bila ona, ko zazeva ta ogromna praznina, ki jo je s svojo osebnostjo zapolnjevala, je bolečina še toliko večja.
Moramo biti hvaležne, da smo jo imele vsaj do zdaj, ker tak sonček kot je bila ona so redki in lahko smo veseli, da smo jo poznali, se z njo srečevali, z njo risali, se družili, živeli …. Do konca naših dni bo z nami in bo del nas.
NAJ ŽIVI SPOMIN NANJO IN NA VSE, KAR NAM JE BILA IN KAR NAM JE DALA!
**********************************************
SLIKAR
Slikaš s pepelom na platna spomina.
Sikaš z barvo potoka,
da bi dosegel globine tolmuna.
Slikaš nestrpna obzorja oči,
slikaš, slikaš –
in ni je vedrine
brez sence oblaka.
(Aladin Lanc)
Dolgoletne slikarske prijateljice z mentorico dipl. slikarko Marijo Mojco Vilar
