Hiše pripovedujejo zgodbe ...

če jih le hočemo slišati. Čeprav so bile že zdavnaj porušene, jih včasih šepetajo skozi spomine nekdanjih prebivalcev: prednikov in potomcev. Etnologinje smo se v šolskem letu, ki se izteka, veliko ukvarjale z domžalskimi hišami; o prvi, Žmajdovi, ki je stara več kot dvesto petdeset let, nam je pripovedovala njena zdajšnja lastnica izpod Goričice. Tirolci in Sudetski Nemci, ki so prinesli iz svojih krajev podjetništvo, so jih zgradili veliko, a mnogih ni več, ali pa so povsem izgubile svoj prvotni videz. Ko so hoteli Domžale pozneje modernizirati, so jih veliko porušili, zidali brez prave urbane zamisli in idej, tako da je danes marsikaj videti kot sračje gnezdo … Ob Ljubljanski cesti so porušili veliko zgradb, da bi se »moderno« in novo umaknilo staremu …Tudi trgovino Pr' Snic', o katere zgodovini in podjetnem pradedu nam je pripovedoval njegov pravnuk Marko. Vsa pričevanja, zgodbe in tudi naše spomine smo marljivo zbirale, zdaj jih bomo zapisale, jih povezale v celoto in potem »postavile na ogled« …

Ampak danes smo zaključile, in kot se spodobi, odšle na »žur« k Jakov' Met' v Trzin. Radovedne etnologinje smo izprašale lastnika, ki nas je dobro in zelo okusno postregel, od kod ime: Jaka je bil praded, ki je popravljal čevlje, Meta, njegova žena, pa je imela vinotoč. Obdelovali so tudi malo kmetijo. Gostilna deluje že sto štirideset let, bila je znana po domačih salamah. Marjana nam je povedala anekdoto o davni fantovščini v tej gostilni: » … na koncu, po veliko zabave in druženja, jo je ženin kar skozi okno s kolesom podurhal iz ledik stanu …«

Najlepši pa je bil del medsebojnih voščil in zahval: najprej smo za rojstni dan voščile Milici. Potem je prišla na vrsto naša mentorica, Tina Krašovic, ki je z nami prvič zaključila šolsko leto: tako zelo mlada se je zelo potrudila in se nam zelo približala tako po strokovni kot tudi po človeški plati. Popularna beseda medgeneracijsko sodelovanje je z njo pridobila zares polnokrvno vsebino, zato smo zelo vesele, ker se je odločila delati z nami. Tudi animatorka Manica je bila deležna šopka in darila., Majda, ki se nam je spet pridružila nedavno, saj je morala velik del pomladi izostati zaradi zdravstvenih težav, vselej skrbno pripravi zbrane besede. Njene besede so nas zato še posebej ganile:

»Prijatelji so kot zvezde,

ne vidiš jih vedno,

zato ne zamudi srečanja.«

Sanda, ki se je zadnje čase prav tako ubadala z zdravjem in ni mogla biti z nami v razredu, se je izjemno potrudila, nam prinesla male beležnice s toplimi mislimi in nam prebrala tudi verze Andreja Rozmana Roze; naj citiram le del:

»Pogovarjanje je bližina in toplina,

s pogovarjanjem smo družina in skupina,

s pogovarjanjem se človek s človekom prepleta,

s pogovarjanjem smo mreža tudi zunaj interneta.«

Zapisala Manica Perdan Ocepek, animatorka etnologije