Keramičarke razstavljajo v Kamniku

RAZSTAVA KERAMIČNIH SKULPTUR slušateljic Univerze za tretje življensko obdobje, LIPA Domžale
pod mentorstvom Lučke Šićarov
Na vrtu pri Barbari Gortnar,  Perkova 18, Perovo, Kamnik

Vabljeni na ogled od ponedeljka, 2. junija, do sobote, 7. junija od 17. do 19. ure.

Skupina keramičark društva Lipa prireja ob zaključku šolskega leta pregledne razstave svojih oblikovalskih dosežkov. Letos razstava gostuje na vrtu Barbare Gortner v Kamniku, gostiteljica pa je ob otvoritvi razstave povedala:

 V tole hišo so prikorakali palčki in takoj ustvarili kaos. Naselili so se namreč v uti, o katere usodi so se stanovalci te hiše že dolgo odločali. Ob vselitvi se je pojavila zamisel krajinskih arhitektov, da jo je treba podreti v imenu odprtega prostora, zračnosti in menda pretakanja energij. Rezultat je bil, da se je  vrt preselil z vzhodne na zahodno stran hiše uta pa je ostala. Delno je bila celo prebarvana. Na njeni terasi smo sedeli kakšnih dva do trikrat in tam celo nekaj spekli. Potem je postala skladišče za drva zunaj in lopa za orodje znotraj. Napadla jo je glicinija in v ta neenakopravni boj  s podivjano rastlino, se je spustil Mitja. Vendar je popolnoma premagati še danes ne more. Zgleda, da si je  ona zamislila uto na drevesu in jo zato skozi vse obstoječe in neobstoječe špranje poizkuša  izpuliti iz zemlje in dvigniti v zrak.

V mislih smo imeli tudi prekriti uto z bolj primerno kritino. Še danes nekje obstaja naslov izdelovalca škodel. Načrt ni bil uresničen. Letos  je Mitja našel podobno novo leseno hišico, ki je nekoliko manj razgibane oblike in bi jo družinski proračun nekako prenesel. Zadnjič smo si jo skoraj že šli ogledat, pa je lakota ali nekaj tako telesnega preprečilo ogled.

Tole razstavo sem si zamislila na južni strani hiše. Tam so klopi, pripravno sta tam postavljeni dve mizi in tudi do kuhinje ni daleč. To sem si zamislila jaz in pri tem pozabila, da so palčki že nekaj dni postavljeni v naši kleti. Kaj oni počno čez noč ne vem. Vem pa, da sem zadnje noči, ko sem bila doma sama z mačko, večkrat slišala  glasove, kot bi nekaj škripalo, se premikalo, drselo, vleklo in sploh ropotalo. Vse sem pripisovala mački, ki ji je zaupana nočna straža okoli hiše.  Seveda pa mačke nikoli prav ničesar ne povedo. Razen pritožb o tem, da so lačne, da njihovo delo ni deležno priznanja in jih tako ali tako nihče ne spoštuje in jim ne da miru, ko spijo.  Skratka, jaz sem že videla, kje in kako bo stala razstava. Potem pa včeraj pride naša mentorica Lučka in ona in palčki zatrmoglavijo, da hočejo v uto. Takole brez kompromisa. Milena zatrobi v njihov rog in zdaj oni vsi skupaj očitno branijo in podpirajo staro uto. Midva z Mitjem sva  se  v neenakopravnem boju morala ukloniti.  Pa naj bo letos tako. Strah me je le, kaj bo drugo leto, ker se je že pomladi v hišo naselila čarovniška metla in ne vem, kaj to pomeni.

Fotosprehod po razstavi (kliknite slike za povečavo)