Rudijevi pohodniki na Triglavu (29.in 30. avgust 2011)

29. avgust je bil poseben dan, dan ko smo se pod Rudijevim vodstvom podali proti Triglavu. Pred tem smo naročili vremenskemu škratu, da se mora obnašati našim željam primerno in nas je kar precej upošteval.

Za začetek nas je Edita spet varno pripeljana na Rudno polje, od koder smo se preko Studorskega prevala podali do Vodnikovega doma, ki je na višini 1817 m. Četudi smo pridno gledali pod noge in pazili na vsak korak, nas je narava s svojo lepoto navdajala s posebno energijo. Prijazna oskrbnica Vodnikovega doma pa je dodala še eno energijo: žgance z obaro in golaž s testeninami. Tako smo napolnili svoje baterije in nadaljevali pot do Doma Planika, na višini 2401 m, ki je predstavljal tudi naš cilj prvega dne.

Po krajšem počitku in ko smo si ogledali Dom in okolico, smo se podali še na krajši potep v smer Triglava, da smo osvojili še nekaj višinskih metrov. Tu smo zrli v dolino in pa v višino, kjer nam je veselo kimal Triglav in govoril: " Le pridite, čakam vas ." Kmalu je pod Jožetovo taktirko zadonela pesem " Z zakrivljeno palico v roki..." Sicer nam je manjkalo malo predhodne vaje, a se je v nas naselila pesem gora, ki nam kasneje tudi ponoči ni pustila spati, saj je vsak na svoj način premišljeval, kaj mu bo prinesel naslednji dan.

 

 

V torek zjutraj smo spet natovorili svoje nahrbtnike in izpred koče s spoštovanjem zrli v našega najvišjega očaka. Okoli nas je bilo zelo živahno, saj je veliko planincev imelo enake želje in cilj kot mi. Pred nami se je podala na podala na pot dolga kolona veselih Prekmurcev, kasneje smo jih našteli kar 46. Vztrajno smo "grizli kolena", se oprijemali jeklenih vrvi in klinov in počasi napredovali proti Triglavu. Že vračajoči planinci so nas vzpodbujali, Triglav nas je vabil in ob 9,40 smo stopili na njegov vrh. Z besedami je težko opisati občutke, ki te prevzamejo, ko zreš v dolino in se obenem naslanjaš na Aljažev stolp. Nekateri smo ga prvič osvojili in sledil je "krst", Rudi je pri tem zelo pazil, da naše zadnjice niso postale mavrične. Triglav je Vasku podaril tudi "gorsko pivo", meni pa majico z napisom "Triglav moj dom". Po krajšem počitku smo se podali navzdol proti Koči na Doliču. Na tem delu poti smo uporabljali tudi znanje, ki nam ga vbija v glavo Rudi in sicer "varovanje z oponkami. Na Velski planini so nas občudovale mirno pasoče se krave in telički, ki so se čudili kako različne vrste teličkov hodijo po svetu. Pot se je vila mimo Vodnikovega doma proti Studorskrm prevalu. Bili smo že pošteno utrujeni, ko smo v večernih urah na Rudnem polju z daljave klicali: "Edita, kje si ?" In resnični odmev: "Tukaj !" nam je usta raztegnil do ušes.

Nekateri od nas brez Rudija na bi nikoli doživeli tega veličasnega občutka ob osvojitvi najvišjega vrha, zato se mu najlepše zahvaljujemo za darilo.

Irena Trampuž in vsi ostali udeleženci pohoda

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Več fotografij pa si lahko pogledate na:

https://picasaweb.google.com/mirjan42/135TRIGLAV?authuser=0&feat=directlink