Letovanje članov Duštva Lipa na Dugem otoku od 5. 9. do 12. 9. 2018

Sproščeno, zanimivo, aktivno, prijetno, zabavno, skratka lepo. To je enoglasna misel vseh udeležencev letošnjega letovanja na Dugem otoku. Dnevi so minevali hitro in prehitro, saj smo vsakemu trenutku dodali bogato vsebino, pa naj so bili to raziskovanje lepot tega bisera v Jadranu, sprehodi po neštetih stezicah med dišečim rastlinjem, prijazno druženje v hotelski jedilnici, sproščena zabava in ples ob večerih ali pa preprosto uživanje na plaži.

Tisoče odtenkov modre in zelene barve morja, ki jo je sonce zasipalo s srebrom, večeri pa so jo prekrili z zlato tančico, nas je presenečalo vsak trenutek znova.

Že prvi dan nam je dal vedeti, da bo naše druženje prijazno in prijetno. Navdušil nas je pogled na hotel tik ob obali, zastrt z drevjem, kristalna modrina morja pa je obljubljala nepozabno plavanje. Gostitelji so nas sprejeli s pijačo dobrodošlice, nas kljub številčnosti spretno in hitro razmestili v sobe in nam tako omogočili takojšnje plavanje in osvežitev v prelepem zalivu.

Zaslužili smo ju, saj je bila za nami kar dolga pot. Prijeten klepet ob kavici v hotelskem baru, kjer je vejevje mogočnega bora skrbelo za senco in hkrati vabilo k pogledu na srebrenje morja, se je nadaljeval ob naši prvi skupni večerji, kjer smo lahko ugotovili, da bo tudi ta del našega letovanja več kot vabljiv. Naslednji dnevi so potrdili, da je bila ugotovitev povsem na mestu. Pestra in raznolika prehrana je omogočila vsakemu od nas, da je vedno našel kaj primernega svojemu okusu, razpoloženju in navadam.

Trideset članov Lipe se nas je zbralo in bili smo le peščica med kar sto petdesetimi gosti hotela, s katerimi pa smo imeli močno skupno točko, ki ji običajno pravimo “mladi po srcu”. Zato smo kaj hitro stkali vezi z našimi novimi prijatelji iz Rač, Maribora, Žirovnice…..

Naslednje dni si je obarval vsakdo na svoj njemu najljubši način. Najbolj aktivni so se udeležili prav vsakega izleta, ki ga je organiziral naš prijazni gostitelj Luka. Tisti, ki sta jim bolj prijala mir in tišina, ki ju ponuja hotelska obala, so se udeležili le nekaterih in so se raje predajali razkošju prijetnega poležavanja, branja knjige, za katero prej niso našli časa ali pa kavici in klepetu v barčku tik nad morsko obalo.

Niti en dan ni minil, ne da bi nam bila dana možnost izleta, takšnega ali drugačnega. Udeleževali smo se jih vsakič v zavidanja vrednem številu. Ni mogoče reči, kateri od njih je bil najlepši, mogoče pa je reči, da je bil vsak lep in edinstven. Ljubitelji morske plovbe so si na enem od izletov ogledali otoke Mala Rava, Velika Rava in Iž, na drugem pa so zapluli med Kornate, kjer so si privoščili tudi plavanje. Svoje vtise so strnili v besede enkratno, lepo in nepozabno.

Kraj Luka, kjer je bil naš začasni dom, leži na jugovzhodni strani otoka, zato je bil zanimiv izlet na njegov severni del. Vzdih občudovanja je izvabil svetilnik Veli Rat, katerega fasada je izdelana iz sto tisoč jajc, vzpon na vrh pa je po mnenju pogumnežev, ki so se ga lotili, nagrajen z neverjetno lepimi razgledi na okolico.

V skale, ki so jih davno tega sile narave oblikovale v dih jemajoče oblike in barve, pršijo valovi, ki so bili tega dne blagi in počasni, čeprav znajo v drugačnem vremenu kazati povsem drugo in najbrž strašljivo podobo. A takšne v času našega letovanja nismo uzrli nikjer, saj v tednu našega letovanja nismo opazili skorajda nobenega oblačka. Sledi belih kopren, ki smo jih ob zgodnjih jutrih zaslutili na nebu, so se porazgubile in izginile neznano kam, še preden smo se lotili zajtrka.

V eni od vasic smo okušali najrazličnejše vrste medu in skušali ugotoviti, katere sredozemske rastline se skrivajo v aromatičnem okusu travarice. Mnenja so bila različna, a tisto, da je travarica odlična, je bilo soglasno.

Eden od izletov nas je popeljal na skrajni južni del otoka kjer se Narodni park Telaščica spogleduje z bližnjimi sosedi Kornatskega otočja, enako lep, neokrnjen in enako slikovit kot so Kornati sami. Slanemu jezeru Mir se poda njegovo ime in Telaščica je zares oaza miru. Strme stene klifov, poraslih z endemskim rastlinjem, za katero se sprašuješ, od kod črpa moč za obstoj, dajejo slutiti, da so jih v pradavnini ustvarili siloviti zemeljski premiki. Njihovo vznožje objema razgibana črta smaragdno zelenih valov.

Še en prijazen izlet s pohodom med nasadi oljk in fig v bližnje naselje Žman, droben dragulj v enem od neštetih zalivov Dugega otoka, nas je popeljal med prijazne, odprte in zgovorne domačine. Zdaj vemo, koliko trdega in dolgoletnega truda pridelovalcev se skriva v zlato obarvanem olivnem olju, koliko napora v slastnem kozjem siru in čudovitih marmeladah, s katerimi so nam postregli prebivalci Žmana. Narava je na otoku čudovita in prebivalcem ponuja marsikaj, toda vse jim prepušča le v zameno za trdo vsakodnevno delo.

Otok je redko poseljen, vasi so vasice in mesta so le malo večje vasi. Sali je upravno središče otoka, a ima le šeststo prebivalcev. Počasi doživlja enako usodo, kot so jo v zadnjih letih doživela že mnoga naselja. Mladi ljudje nenehno odhajajo na celino lažjemu življenju naproti, tu ostajajo le starejši in tisti, ki z veliko zagnanostjo in ljubeznijo skušajo privabiti turiste iz vseh koncev sveta. To jim zadnja leta dobro uspeva in samo želimo jim lahko, da bo turizem kruh njihovih naslednjih rodov. Sali celo v teh septembrskih dneh gosti množico obiskovalcev, ki vidno uživajo v tem majhnem, a ljubkem mestu.

Izjemno slikovito in raznovrstno rastlinje otoka ponuja tudi množico zdravilnih zelišč, za katere veš, celo če jih ne ugledaš, da so v bližini. Vonjave cvetočega rožmarina, žajblja, smilja, kraškega šetraja, lovorja ali divje mete so edinstvene in pritegnejo celo obiskovalce, ki jih rastlinstvo prav malo zanima.

Med našimi udeleženci letovanja so bili tudi zeliščarji in noben pohod po okolici ni minil brez njihovih očaranih vzdihov nad vedno novimi zdravilnimi zelišči, na katere so naleteli. Nekaj več o otoških zeliščih so lahko izvedeli na zeliščarski delavnici, za katero je poskrbel naš prijazni gostitelj Lovre, hotelir, organizator in turistični vodič v eni osebi.

Še eno posebnost otoka velja omeniti in seveda smo jo obiskali tudi mi. Podzemna pristanišča, za ladje, ki jih je na otoku kar nekaj, mi pa smo si ogledali tisto v bližini vasice Dragove. Prevzel nas je pogled na orjaški podzemni tunel, ki je služil za skrivališče vojnim ladjam, danes pa predstavlja zanimivo turistično atrakcijo.

Tale zapis je le povzetek nekaterih utrinkov našega letovanja, bilo pa jih je še mnogo, vseh enako lepih in iskrivih. Enega vsekakor še velja omeniti-naše nepozabne večere v hotelski jedilnici, vsakokrat s prijetno glasbo, kjer ni manjkala niti dalmatinska klapa, in plesom, ob katerem je marsikdo kar pozabil, da ima težave s kolenom, hrbtenico ali nogami. Skratka, bili so večeri, kot jih znamo pričarati le mladi po srcu.

Veronika Gjurin