Rudijevi pohodniki in Željnske jame (7. marec 2012)

Željnske jame so prvič popisali in narisali pred 250 leti. To je storil Jožef Anton Nagel, katerega je leta 1748 cesar Franc I. poklical na Štajersko in Kranjsko, da bi tam preučil naravne znamenitosti in potem poročal o rezultatih svojih raziskav. Svoja spoznanja je opisal v delu z naslovom »Opis naravnih redkosti v Vojvodini kranjski, ki je nastal po ukazu njihovega rimsko cesarskega in kraljevega veličanstva Franca I.« Delo je še vedno v rokopisni obliki in se sedaj nahaja v varstvu Avstrijske nacionalne knjižnice. V njem najdemo tudi opis Željnskih jam.

Prebivalci pa so jame poznali že stoletja in tisočletja. To nam pričajo tudi arheološki ostanki iz paleolitika ali stare kamene dobe, katerega začetek označuje najstarejše zavestno narejeno orodje pred 2 miljonoma let, konec pa iztek ledene dobe (pred 10.000 leti).

Izkopavanja v Željnskih jamah so potekala v začetku sedemdesetih let tega stoletja. Pa prisluhnimo, kako se tega obdobja spominja arheolog Mitja Brodar.
»Že leta 1961, pri prvem ogledu Željnskih jam, ki se nahajajo blizu Kočevja, na robu vasi Željne, nas je velik, lepo obokan, proti zahodu odprt vhod Ciganske jame takoj prepričal, da bi bilo tukaj koristno izvesti poskusno izkopavanje. Do tega je prišlo dve leti pozneje. Sondiranje, to je vpogled v podzemne sloje skozi tanko luknjico, je izpolnilo pričakovanja, ugotovljena je bila paleolitska postaja. Kljub temu, da je šlo za obetavno novo postajo in da je bila odkrita v razmeroma velikem, takrat še praznem prostoru, je minila vrsta let, preden je bilo mogoče začeti sistematično izkopavanje. Šele leta 1971 je delo steklo in se nadaljevalo (vsako leto približno po mesec dni() do vključno leta 1976.

Sistem Željnskih jam je v pretežnem delu še danes vodno aktiven. Načrt celega sistema so izdelali člani speleološke sekcije Planinskega društva Železničar iz Ljubljane. Morfološko, to je po oblikah zemeljskega površja, se Ciganske jame razlikujejo od drugih danes še aktivnih rovov, ki so razmeroma ozki in nizki. Pri izkopavanju v globini pod 6 metrov še vedno nismo naleteli na živo skalno dno, torej je jama bila pred nabiranjem usedlin še znatno večja kot danes, vodni pretok pa je moral biti bistveno močnejši, kot pa je danes. Morda je v takratni fazi ta požiralnik odvajal vso vodo Kočevske kotline. Ko se je Rinža pretočila v neko drugo, morda že sedanjo strugo, sta si oba potočka, ki sta ostala, izbrala novo pot in nadaljevala zakrasevanje v mnogo manjšem obsegu.

Izkopavanje se je začelo na levi strani jame, ob naravnem mostu v širini 9 metrov. V isti širini smo kopali dalje meter za metrom, tako da je dno izkopa ostalo vodoravno. Ker je jamski prostor zelo velik, smo že leta 1971 globlje v jami izkopali dve sodni (2X2m), da bi dobili nekaj podatkov o velikosti najdišča. Prvo sondo smo izkopali takoj za nasipnim stožcem drugega okna, kjer je bilo v času poselitve v stari kameni dobi že skoraj popolnoma temno. V tej sondi ni bilo znakov človekove navzočnosti. Drugo sondo smo izkopali približno 20 metrov za vhodom. Tukaj je bil rezultat pozitiven. Odločili smo se izkop razširiti za tri metre. Leta 1974 smo nadaljevali izkopavanje zgornje plasti, obenem pa začeli večja izkopavanja spodnjih plasti. Tudi v tej plasti nismo prišli do skalnega jamskega dna, zato smo zadnje leto 1976 izkopali še eno globinsko sondo. Do dna nismo prišli, pač pa na globini 6 m do talne vode.
Na osnovi analize talnega profila smo ugotovili, da je kulturna postaja pračloveka mlajša od tiste v Potočki zijalki in bi jo bilo časovno mogoče uvrstiti v obdobje tik pred koncem zadnje poledenitve. Kako stara je dejansko najdba človeške naselitve Željnskih jam na osnovi izkopanega profila ni mogoče trditi z gotovostjo.

Že pri sondiranju so bili najdeni kostni ostanki. Teh je bilo v začetku izkopavanj razmeroma veliko, kasneje pa vse manj. Ugotovljenih je bilo 11 različnih vrst, in sicer alpski svizec, severni jelen, los, natančneje nedoločena vrsta rogarjev, rjavi medved, volk, kuna, konj, svinja in bober. Najpogostejši je bil alpski svizec in severni jelen. Tudi ostanki oglja, ki po večini pripadajo vrstam bora, pričajo o tem, da je takrat vladalo bistveno hladnejše podnebje od današnjega.

Najstarejšo navzočnost človeka dokazuje drobec ožgane kosti, ki je bil odkrit malo pod današnjim nivojem talne vode. Sistematična raziskovanja zaradi talne vode v tej globini niso mogoča, zato se moramo zadovoljiti z ugotovitvijo da je človek že v tem času jamo obiskoval. Značilnost najdb iz tega obdobja je nastopanje svetlosivega marmoriranega kresilnika, ki so ga uporabljali za izdelovanje orodij. Najdbe iz Željnskih jam pa so po večini vse iz slabših vrst kremena, kot so roženci, tufi, razni silikati in podobno.
Močno prevladuje temna, skoraj črna barva. V spodnji kulturni plasti je bilo odkritih skupno 114 predmetov, od katerih pa je večina le neobdelanih odbitkov ali razbitin, ki so nastale pri izdelavi orodja. V zgornji kulturni plasti je bilo izkopanih 1394 predmetov. Velika razlika v uporabljenih materialih med spodnjo in zgornjo kulturno plastjo pomeni, da obe kulturi nista bili neposredno povezani med seboj, oziroma da sta živeli v določenem časovnem presledku….

Iz izsledkov je mogoče sklepati, da Ciganske jame niso bile stalno bivališče.«