Od korzeta do žaketa
Od korzeta do žaketa
….je naslov prekrasne razstave, ki jo je pripravil Mestni muzej, Ljubljana iz svoje zbirke in donacij predvsem ženskih oblačil v zadnjih skoraj dvesto letih. Razumljivo je, da smo jo etnologinje z veseljem obiskale in si jo ogledale pod vodstvom mladeniča, ki nam je povedal veliko zanimivega, marsikaj pa smo iz spominov izbrskale tudi same, saj smo nekatere dele oblačil nekoč nosile, ali pa so jih nosile naše mame in babice.
Prvi zbiralec in proučevalec je bil Angelos Baš, etnolog in zgodovinar. Raziskoval je oblačilno kulturo vseh socialnih slojev od 16. do 19. stoletja. Prav zato so na začetku razstave tudi kopije fresk, na primer z nam bližnjega Sv. Primoža nad Kamnikom, ki predstavljajo tkalko v lepi obleki. V preteklosti, smo izvedele, so bila oblačila strogo določena glede na socialni sloj in glede na priložnost, ko so jih nosili_e. Kmetje niso smeli imeti svilenih oblek, tudi barvanih ne. Krojači so bili lahko samo moški, edino oblikovalke klobukov, modistke, so bile ženske. Šele s strojnim tkanjem in šivanjem so v tekstilno industrijo vstopile tudi ženske. Zanje je bil to po eni strani zaslužek, po drugi pa pot v kronične bolečine in poklicno invalidnost. V muzejskih prostorih so eksponati razdeljeni po zanimivih naslovih, eden izmed njih je Od krsta do krste. V vitrinah najdemo tako imenovane »pindekelčke«, ki smo se jih spomnile še iz petdesetih let prejšnjega stoletja. V njih so zavijali dojenčke, ko so jih nesli h krstu, pa tudi k zdravniku.
V sobah je nekaj poročnih oblek, tudi temno modre barve. V prejšnjih časih za poroko ni bilo v navadi nositi belih oblek. Ali ste vedeli, da je belo poročno obleko kot prva imela bodoča angleška kraljica Viktorija, ko se je poročila s princem Albertom? Postala je tudi prva modna ikona tistega časa. Tem oblekam nasproti so razstavljene kasnejše poročne obleke iz druge polovice 20. stoletja, ko je bilo za to slovesno priložnost spet moderno nositi še druge barve. Žalovanje je bilo povezano s strogo črnino, črno čipko, rokavicami in klobukom. Šele po pol leta žalovanja je ženska smela obleči črno obleko z diskretnim svetlejšim vzorcem. Razložili so nam tudi, kaj je bil korzet (francosko corset), torej steznik, ki so ga zategovali z vrvicami in tako lepšali postavo, hkrati pa jemali sapo, da so dame omedlevale…Razstavljen je pod Sternenovo oljno sliko z enakim naslovom. Žaket (francosko jaquette) pa je daljši moški suknjič, malce podoben fraku, vendar zadaj drugače krojen in z drugačnim izrezom na hrbtu. Slovenski meščani, ki so si ga seveda lahko privoščili, so pripisovali frak in cilinder nemškim meščanom in jih tako prikazovali tudi na karikaturah. Tako so v nasprotju z njimi hoteli nositi žakete.
Letos se pri etnologiji pogovarjamo o identiteti, zato smo zastrigle z ušesi, ko smo izvedele, da je bil torej žaket identitetno oblačilo meščanov – Slovencev. O identiteti lahko govorimo tudi ob razstavljeni poročni obleki Vande Vaclaviček, ki se je poročila z znamenitim akademikom, elektroinženirjem, izumiteljem in šahistom - velemojstrom dr. Milanom Vidmarjem. Iz njenega dekliškega priimka o njej lahko sklepamo, da je bila češkega rodu…V sobi z naslovom Od svile do baržuna (madžarsko barsony), to je žameta, so razstavljene same plesne obleke, ki so iz dragocenih materialov. Take bi danes težko kupili, saj sodobne tkanine mešajo z umetnimi vlakni. Plesna obleka je postala krajša, ko so začeli plesati v Ameriki v času prohibicije čarlston. Na razstavi je sicer malo moški oblačil, nekaj je perila pa tudi Plečnikova kapa, ki jo je nosil doma tudi podnevi, saj je veliko kadil in ni hotel, da bi njegovi lasje imeli vonj po tobačnem dimu. Zadnji del razstave je namenjen krznenim oblačilom novejšega datuma, nekaterim izdelkom znanih slovenskih znamk – žal, zapravljenih zaradi tajkunov - kot so bile Rašica, Pletenina…Znameniti parazol pa je po Ljubljani nosila pesnica Lili Novy. Naše oglede smo seveda zaključile kot vedno s kavico v muzejski kavarni. Priporočamo ogled!
Manica Perdan Ocepek, animatorka študijske skupine etnologija
