Mož s polhovko in pipo
… je Maksim Gaspari, ki v avtoportretu pokaže, kje je njegov rojstni kraj, namreč v Selščku pri Cerknici, na Notranjskem, kjer je bilo/je doma polharjenje. Kot sirota ni imel veliko možnosti za šolanje, a ga je v Kamniku, kjer je v izložbo trgovca kot reklamo razstavil risbo slanika, prepoznal Josip Nikolaj Sadnikar. Postal je njegov mecen za formalno šolanje v Ljubljani, na Dunaju in v Münchnu, pa tudi prijatelj za vse življenje. Na Dunaju je s kolegi študenti najprej slikal v secesijskem slogu, potem ustanovil Vesno, združenje slovenskih in hrvaških študentov, ki so za svoje geslo izbrali načelo »iz naroda za narod«. Deloval je kot učitelj risanja, najdlje pa kot restavrator, najprej pred drugo vojno v Kraljevem etnografskem muzeju, prav tako pa tudi po drugi svetovni vojni v SEM. (O njem je mogoče najti zelo veliko podatkov v spletni Slovenski biografiji, v spletni predstavitvi SAZU, katere član je bil…). Prav Slovenski etnografski muzej je svojemu znanemu sodelavcu iz lastnih in privatnih zbirk letos pripravil obsežno razstavo. Zato smo jo etnologinje obiskale ob prvi priložnosti.
Razstava je razdeljena v več sklopov, in sicer glede na motive: slovenska mitologija, slovenska Marija z Jezusom, običaji letnih časov, običaji ob praznikih, krstu, porokah…Izdelal je veliko knjižnih ilustracij, mecen Sadnikar pa mu je založil razglednice, ki so jih ljudje pošiljali kot praznične voščilnice. Svojim prijateljem je pošiljal razglednice, naslikane z osebno noto naslovnika, včasih je priloženo šegavo besedilo… Na razstavi je tudi kopija slike Mati Slovenija, naslikana 1924 za slovenske izseljence v Clevelandu. Na njej je na »prestolu« upodobljena Slovenka v narodni noši, obdajajo pa jo kmetje, meščani v pražnjih nošah, velmožje Cankar, Tavčar, Prešeren,…pomembni duhovniki tistega časa…
Na prošnjo Zveze prijateljev mladine je Gaspari leta 1952 zasnoval različico ruskega deda Moroza, slovenskega dedka Mraza s polhovko, okrašeno s trakovi v narodnih barvah (bela, modra, rdeča), ovčjim kožuhom, okrašenim z ornamenti in kranjskim cekarjem, na katerem je napis IHS zamenjal z rdečo peterokrako zvezdo.
Gaspari je izoblikoval lasten slikarski slog. Prikazuje slovensko folkloro in jo podaja z etnološkimi detajli (noša, orodje, butarice, košare, nevestina bala) stare hiše, čebelnjaki, itd.) in smislom za doživljanje kmečke psihe in ljudskih običajev. »Prav zato je smiselno gledati na njegovo delo ne kot na zgodovinsko zanesljiv etnološki vir ali dokument, marveč predvsem kot na izrazito idealizirano, prisrčno stilizirano umetnikovo osebno predstavo o ljudskem življenju na slovenskih tleh. To življenje skozi Gasparijeve romantične oči ugledamo v njegovi družbeni neproblemskosti in v favorizirani ljudski noši, torej v največkrat razigrani in pražnje domačni nedeljsko praznični podobi.« (Milček Komelj, SAZU). Zato je Gasparijevo slikarstvo zelo popularno.
Bliža se december in prihajajo trije dobri možje. Podobe Miklavža in parkljev poznamo; rdečega Coca-Cola Božička, ki je v naših krajih nadomestil prejšnjega darovalca Jezuščka (nem Christkind), smo potrošniško posvojili in ga trgovci z novci tlačijo vsepovsod…Mogoče pa je Gasparijev ponarodeli dedek Mraz s sivo kučmo in belo brado le nekaj bolj »našega«, slovenskega.
Zapisala: Manica Perdan Ocepek
