Mejnik identitete – France Prešeren

Etnologinje v letošnjem šolskem letu z našo novo mentorico Tino Krašovic proučujemo pojem identitete (istovetnosti), ki je lahko osebna ali družbena. Vsako leto pa na poseben način obeležimo tudi Kulturni dan in tako smo letos osvetlile osebnost Franceta Prešerna, saj nam je še za časa svojega življenja pomenil pomemben mejnik narodne identitete (narodna identiteta pomeni nezamenljivost in enkratnost določene nacije, ki ju ta dojema kot poseben način mišljenja, ravnanja in doživljanja, ZRC SAZU).

Če povzamemo biografske podatke, je bila Prešernova osebna identiteta povezana s študijem prava na Dunaju, z gibanjem v tedanjih krogih izobražencev, kulturnikov, tudi plemičev in poučevanjem njihovih otrok. Živel in ustvarjal je v času po francoski revoluciji, pričela so se gibanja pomladi narodov … Kako so ga videli drugi? Razgledan svetovljan, človek, ki je, sam reven, zastonj zastopal reveže na sodišču, razdajal otrokom slaščice in fige, je vseeno ostajal nerazumljen, v očeh drugih kontroverzen. »Drznil« si je povezati ljubezensko hrepenenje do družbeno nedosegljive Primičeve Julije, ki ostaja le ideal, z osveščanjem o slovenstvu, o narodovi identiteti.

»Poet tvoj nov Slovencem venec vije …«, Zdravljica, ki je bila cenzurirana.

»Povzeti jih je mogoče v sodbo, da se v Prešernovem pesništvu ob njegovem odporu do jakobinske strahovlade in napoleonskih vojn ohranja izvorna dediščina francoske revolucije, kot jo prinašajo gesla »svoboda, enakost, bratstvo«, in to na ravni, ki je izvirno prešernovska in slovenska. Prešernovo pesništvo vsebuje elemente, ki še zmeraj določajo življenjsko, nacionalno, socialno in politično »filozofijo« Slovencev oziroma tistega, kar je Prešeren imenoval slovenstvo.« (Kos, J.)

Zato smo prebrale osmi in deveti sonet Sonetnega venca. Gloso smo poslušale še enkrat tudi zato, ker Prešeren z njo utemeljuje svoje pesniško bit:

»Koder se nebo razpenja,

grad je pevca brez vratarja,

v njem zlatnina čista zarja,

srebrnina rosa trave,

s tem posestvom brez težave,

on živí, vmrjè brez dnarja.«

Mentorica Tina nam je povedala, da so v zadnjih dneh Prešernovega življenja čakali s pripravljenimi nekrologi. Ko je umrl, so časopis, ki je bil menda že natisnjen, natisnili na novo. Josip Stritar je v znamenitem eseju in ob ponovni izdaji Poezij zapisal: »bi se mali slovenski narod brez strahu smel pokazati med drugimi z drobno knjigo, ki se ji pravi: Prešernove poezije.«  S kratkim sprehodom po zgodovini smo povzele, zakaj so ga imeli naši ljudje za svojega. Ko so Italijani zasedli Ljubljano, so dr. Ivanu Hribarju ponujali županstvo, a ga je zavrnil, ker ni hotel dati okupatorjem, v nasprotju z banom Natlačenom in škofom Rožmanom, legitimnosti okupatorjem. Zavil se je v jugoslovansko zastavo in se utopil v Grubarjevem kanalu na Kodeljevem. V poslovilnem pismu ženi in hčeri je zapisal citat iz Uvoda h Krstu pri Savici:

Manj strašna noč je v črne zemlje krili,
kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.

Prešerna so recitirali v zaporih in taboriščih, ga nosili v nahrbtnikih po gozdovih, imenovali po njem brigado (tudi po drugih pesnikih in pisateljih) … Decembra leta 1944, v času nacistične okupacije, ob stoletnici izida Poezij, je slovenski partizanski tisk objavil Zdravljico. Opremila sta jo arhitekt Marjan Šorli – Viher, ki je izrezal vinjete in besedilo, in slikar Janez Vidic-Janez, ki je izdelal celostranske linoreze. Natisnili so jo v partizanski tehniki Trilof v Davči pod Blegošem v 1500 oštevilčenih izvodih. Ob dvestoletnici pa so izdali faksimile te izdaje iz težkih vojnih let.

Ob osamosvojitvi smo Zdravljico izbrali za državno himno in lepo je vselej peti tudi zelo povedno besedilo.

Zakaj danes težko razumemo Prešerna? Je mogoče krivo, da premalo beremo, imamo zato revno besedišče, se premalo razgledujemo okrog sebe in preverjamo našo osebno in narodno identiteto? Nas zadovoljujejo zgolj »mnenja«, lažne novice in »trolanje« na spletu? Prebrale smo zabavljivi sonet Apel podobo na ogled postavi. Prešeren je že takrat dobro utemeljil, kaj pomenijo dejstva, vedenje, znanje in posledično argument v nasprotju z mnenjem (mnenje: kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično; npr. mnenje, da je slika nastala v 16. stoletju, je bilo ovrženo; to je moje mnenje, morda pa je bilo drugače; FRAN).

Nazadnje smo si ogledale še stare izdaje Prešernovih balad iz osemdesetih let prejšnjega stoletja za otroke in mladino iz zbirke Velika slikanica s čudovitimi ilustracijami naših slikarjev ¸- večinoma smo jih vse kupile svojim otrokom. Mogoče pa je čas za ponatis?!

Manica Perdan Ocepek, animatorka etnologije