V torek, 7. februarja, smo Lipovci pripravili pisan program ob slovenskem kulturnem prazniku v Domu za starejše občane v Domžalah. Dvorana je bila do zadnjega kotička napolnjena, oskrbovanci so se aktivno odzivali z bučnim aplavzom in sodelovanjem pri petju narodnih pesmi, še posebej navdušeni so bili nad duetom Zlatka in Marjan Levstek, ki sta v spremstvu harmonikarke prof. Milke Živulovič zapela Prešernovo Od železne ceste.
Vsem nastopajočim, se je v imenu oskrbovancev in vodstva Doma, zahvalila gospa Boža in nas vljudno povabila, da jih še obiščemo.
V ponedeljek, 23. januarja 2012 je bila v literarni učilnici v Lipi predstavitev najnovejše, pete zbirke pesmi Marije Jenc z naslovom Zahod sonca.
Marija Jenc se nam je predstavila že v štirih samostojnih izdajah: Melodije srca (2003) Duša poje (2005) Ujeta v spomine (2007) Večni krog (2009)
Marija se je rodila 13. maja 1928 na Goričici pri Ihanu. Njeno mladost sta zaznamovala druga svetovna vojna in težko življenje po njej. Tudi kasneje ji ni bilo lahko, a je kljub temu ostala pokončna in vedra. Poročila se je in vzgojila štiri otroke.
Že kot otrok je vzljubila naravo, ki ji še vedno veliko pomeni. Sodelovala je na številnih srečanjih harmonikarjev in osvojila več nagrad. V prostem času kvačka čudovite prtičke, loti pa se tudi zahtevnejših izdelkov.
Pesmi je začela pisati pred več kot tridesetimi leti, objavljati pa mnogo kasneje. Prve so zagledale luč sveta v občinskem časopisu, kasneje pa so izšle v zbornikih LIKUS-a in Lipe.
Mici, kot jo kličemo prijatelji in znanci, pa ne piše samo pesmi. Tudi nevezana beseda ji lepo teče. Drugo knjigo Duša poje je obogatila s svojimi slikami, saj rada tudi riše.
Na zanimivi predstavitvi smo slišali pesmi iz vseh njenih del, ki so jih predstavile njene kolegice. Obiskovalci so pozorno poslušali in tu in tam se je ob pretresljivi vsebini pojavila tudi kakšna solza. Predstavitev je popestrila Silva Kosec, ki je ob kitari zapela nekaj slovenskih narodnih pesmi..
Večer smo zaključili s klepetom ob dobrotah, ki so jih pripravile Micine sodelavke z literarne delavnice.
»Arrivederci, Roma« je marsikdo med nami mrmral na mirni in hitri poti domov (v noči iz 15. na 16. januarja) iz večnega mesta – Rima. A pojdi lepo po vrsti.
Na 3-dnevni izlet smo se člani društva Lipa odpravili v zgodnjih jutranjih urah 13. januarja. Kljub temu, da je bil petek (13-ega) je naša pot potekala srečno, brez zapletov in v zgodnjih popoldanskih urah smo prispeli na obrobje s soncem obsijanega skoraj 3-milijonskega mesta. Po ogledu bazilike sv. Pavla izven obzidja smo se (ko je sonce že počasi zahajalo) ogledali še katakombe (starokrščanska podzemeljska pokopališča) sv. Kalista. Voden ogled v slovenskem jeziku je bil izredno zanimiv in slikovit; ko smo se vrnili iz podzemlja je nad mesto že padla tema. Prenočili smo v mestu Frascati (približno 20 km jugo-vzhodno od Rima).
Pred spustom v katakombe
V soboto zjutraj nas je sonce pospremilo v Vatikanske muzeje, kjer smo si lahko ogledali izredno bogate zbirke; nepozaben vtis pa je na mnoge najbrž naredila Michelangelova poslikava Sikstinske kapele.Popoldne smo se sicer zaman ozirali za papežem, a smo ga izkoristili za raziskovanje mogočne bazilike sv. Petra, kjer so bile še vedno postavljene jaslice (božično vzdušje pa je zaokrožila tudi mogočna jelka na trgu pred baziliko, ki jo je za pretekle božične praznike Vatikanu darovala Ukrajina). Mnogi smo se povzpeli tudi v vrh kupole in bili po prehojenih 320 stopnicah nagrajeni z veličastnim pogledom na »večno mesto«. Po »Cesti sprave« smo zapustili papeško državo in se mimo Angelskega gradu odpravili na trg Navona, kjer je mogočen Berninijev vodnjak »štirih rek sveta«. Preden smo sobotno potepanje zaključili ob vznožju španskih stopnic smo si ogledali še Panteon (najbolje ohranjena antična stavba v Rimu) ter v vodnjak Trevi vrgli kovanec ter si s tem zagotovili ponovni obisk italijanske prestolnice (legenda namreč pravi, da se tisti, ki vrže kovanec v ta mogočen vodnjak skoraj gotovo vrne).
Pogled iz kupole bazilike na trg sv Petra ter cesto sprave (Vatikan)
V nedeljo zjutraj smo najprej obiskali baziliko sv. Janeza v Laternu in nato še cerkev sv. Petra v vezeh, kjer je moč občudovati Michelangelov kip Mojzesa. Najbrž je tudi topel in sončen dan botroval množici ljudi, ki se je (tako kot mi) čudila eni najprepoznavnejših stavb v Rimu – Koloseju. Povzpeli smo se na Kapitol (ker naj bi po legendi Romul ustanovil mesto), kjer nas je pozdravil kip volkulje, ki hrani dvojčka Romula in Rema. Mimo spomenika Viktorja Emanuella II (simbol italijanske državnosti), smo se namenili še proti vladni palači ter zgodnje popoldne ponovno sklenili na španskem trgu pri španskih stopnicah. Domov smo se vrnili v zgodnjem ponedeljkovem jutru.
Kolosej
Tudi v prihodnjih mesecih bomo potovali: v Celje (februar), v Strasbourg (marec), na Madeiro (maja); jeseni pa še na Šrilanko.
V soboto, 21.januarja 2012, smo se poslovili od Marjete Kompoš, naše dolgoletne predavateljice angleščine in nemščine.
Ko izgubimo človeka, ki ga imamo radi, ki ga občudujemo, ki ga cenimo in spoštujemo, takrat v svojih samotah občutimo neizmerno praznino pa tudi hvaležnost, da so se naše življenske poti prepletle in da smo delili mnoga življenska spoznanja.
Naši skupni trenutki, ure, dnevi in leta se zdaj prepletajo v mavrično podobo spominov...
V torek, 7. februarja, smo Lipovci pripravili pisan program ob slovenskem kulturnem prazniku v Domu za starejše občane v Domžalah. Dvorana je bila do zadnjega kotička napolnjena, oskrbovanci so se aktivno odzivali z bučnim aplavzom in sodelovanjem pri petju narodnih pesmi, še posebej navdušeni so bili nad duetom Zlatka in Marjan Levstek, ki sta v spremstvu harmonikarke prof. Milke Živulovič zapela Prešernovo Od železne ceste.
