Klekljarsko društvo Čebelica je ob 15 letnem delovanju konec novembra 2022 pripravilo pregledno razstavo klekljanih čipk v Lončarjevem muzeju na Podborštu pri Komendi.

V goste smo tudi letos povabili Klekljarsko skupino Slamice, ki deluje v okviru LIPE Domžale, Univerze za tretje življenjsko obdobje. Predstavili so se z razstavo Čipke plešejo pod mentorstvom Marije Rupert. Otvoritve razstave so se udeležili ljubitelji čipk, predstavniki klekljarskih društev in sekcij, predstavniki občine Komenda, Društva Lipe Domžale, z glasbo pa so kulturni dogodek obogatili priznani slovenski citrar Tomaž Plahutnik in pevci Fantje z vasi. Po kratki predstavitvi delovanja društva sta prisotne pozdravila in izrekla čestitke za uspešno delovanje društva in klekljarske skupine tudi predsednik Društva Lipa Domžale, g. Marjan Ravnikar in direktorica Občinske uprave občine Komenda ga. Majda Ravnikar.

Klekljarsko društvo Čebelica je bilo ustanovljeno na pobudo takratne članice skupine ročnih del, ki je delovala v Mostah pri Komendi, mentorice klekljanja in današnje častne predsednice društva Stane Pibernik. Društvo je bilo ustanovljeno z namenom druženja in povezovanja ob učenju tehnik klekljanja. Ustvarjanje prelepih čipk pa nas je povezalo tudi z drugimi umetniškimi ustvarjalci, s šiviljami, likovniki, glasbeniki. Sodelujemo tudi z drugimi društvi in posamezniki. Pri postavitvah razstav že tradicionalno sodelujemo z Univerzo za tretje življenjsko obdobje Lipa Domžale. V razstavnem prostoru v Lončarjevem muzeju na Podborštu smo v preteklosti pripravili tudi skupne razstave z mojstrico izdelovanja vezenin in gobelinov Vido Kralj, z mojstrico izdelovanja rišeljejev Zofijo Grmšek pa imamo stalno razstavo na čebelnjaku Petra Pavla Glavarja v Komendi, ki ga upravlja istoimensko čebelarsko društvo. Naša najstarejša članica Nežka Erce (bliža se devetdesetemu letu) je letos izdelala čipke za oltarne prte za cerkev v Mostah pri Komendi, umetniško delo je z všitjem čipk dopolnila šivilja Slavka Lončar. Sodelujemo tudi z drugimi klekljarskimi društvi in sekcijami z ogledi razstav, s sodelovanjem na natečajih in tekmovanjih, z izmenjavo izkušenj, nakupi literature in vzorcev. Z organizacijo razstav v občini Komenda in v drugih krajih se povezujemo z občani oziroma širšo javnostjo. Naše članice so aktivne v mednarodni organizaciji za klekljano in šivano čipko OIDFA. Ponosni smo, da je tudi naše društvo sodelovalo pri nominaciji za vpis Klekljanje čipk na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva pri UNESCO. Vpis je bil izveden v letu 2019, dejavnosti je vodila Afrodita Hebar Kljun, Klekljarsko društvo Čebelica je pri aktivnostih za vpis zastopala Marija Rupert. Na tokratni pregledni razstavi je bil na ogled izbor klekljanih čipk po tematskih sklopih, ki smo jih ustvarili v zadnjih letih. Ob čipkah so bili na ogled plakati, iz katerih so razvidne teme razstav, ki sta jih oblikovali Vida Jenko in Katja Lončar, ter pesmi, ki jih je naša članica Štefka Oblak posvetila vsaki razstavi posebej.

Za uspešno delovanja društva gre zahvala vsem članicam in članom za vsak premet s kleklji pri ustvarjanju umetnin, za mentorsko pomoč, delo v upravnem odboru, sodelovanje pri pripravi razstav, za meddruštveno povezovanje in promocijo društva izven občine ter v tujini.

Bernarda Hozjan, predsednica Klekljarskega društva Čebelica

V Domžalah smo se zbrali, čakali na avtobus in prijetno klepetali. Ob 7.00 uri je bil odhod proti Žalcu. V tem času nas je pozdravil Predsednik Društva Lipa Domžale Marjan Ravnikar. Po uvodnih besedah se je predstavil naš vodič g. Jure, ki nam je predstavil potek ogledov v tem dnevu.

Zanimivo, da se je takoj začutilo pozitivno razpoloženje na avtobusu. Od vodiča smo prejeli informacijo, da bo naš prvi postanek v Velenju.

Velenje, kdo ga ne pozna, leži v vzhodnem delu Šaleške doline. Znan po Premogovniku Velenje, Gorenju in umetnem jezeru, dodamo pa še vsakoletni festival Pike Nogavičke. Tu smo se ustavili v prečudovitem sončnem jutru na jutranji kavici.

Pot nas je vodila v Slovenj Gradec. Upravno, gospodarsko in kulturno središče Mislinjske doline ter najstarejše mesto na Koroškem. Mestne pravice so mu bile podeljene že leta 1267. Leži v zavetju med Uršljo goro in sosednjim Pohorjem. Mesto se lahko pohvali z urejenimi muzeji in umetniki, prečudovito obnovljenimi starimi poslopji in ulicami. Posebnost v mestu je cerkev sv. Elizabete Ogrske. Cerkev je v mestnem jedru. Posvečena je sv. Elizabeti, zavetnici ubogih in bolnih. Zgrajena je bila kmalu po letu 1235, ko je postala Elizabeta svetnica. Sestavljajo jo gotska zakristija, kapela in zvonik na severni strani. V notranjosti je baročna oprema, ki sodi v sam vrh kiparstva v slovenskem prostoru. Naš vodič nam je podrobno podal razlago cerkve in mesta.

Če smo že bili v Kotljah ne gre brez postanka pri Rimskem vrelcu. Vrelec leži ob vznožju Uršlje gore na nadmorski višini 510 m. Tu izvira naravna mineralna voda, bogata z železom. Izvir so uporabljali že Rimljani. Veliko zanimivih zgodbic je skritih v vodnjaku.

Južneje od Kotelj leži obnovljeno Ivarčko jezero. Sprehodili smo se okoli jezera in naredili nekaj fotografij. Domačini ga poleti uporabljajo za kopanje.

Točka ogleda, lahko bi rekli vrhunec ogleda je bil spominski muzej pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Pisatelj se je rodil v revni kmečki družini 10. avgusta 1893 v Kotljah na Koroškem. Njegova mati je bila precej izobražena za tiste čase, ob večerih je otrokom brala, tako se je oblikoval njegov pripovedniški dar. Napisal je kar nekaj romanov, novel, črtic, zgodb in potopisov. Njegova najbolj znana dela: Samorastniki, Boj na požiralniku, Solzice… Kmalu po vojni se je vrnil v domači kraj že precej bolan. Umrl je 18. februarja 1950 v Mariboru. Lahko rečemo, da so njegova literarna dela večna. Obiskali smo še Prežihovo bajto, od koder je prekrasen razgled na Kotlje je spominski muzej slovenskega pisatelja.

Vodič nas je počasi priganjal, konec ogledov za ta dan.

Po zaključku smo se peljali mimo Raven na Koroškem in Prevalj do Šentanela pod Strojno, kjer se nahaja turistična kmetija Ploder. Tam smo bili postreženi z jedmi, ki so značilne za ta kraj. Sveže pripravljeno, okusno.

Po dobri hrani in klepetu smo se odpravili skozi Mežico in Črno na Koroškem proti domu.

Zapisala: Majda Šraj

16. november 2022 je bil deževen dan, ki pa ga je osvetlil in otoplil eden naših najboljših slovenskih jezikovnih stilistov, pisatelj Dušan Šarotar, ki je bil ta dan gost Literarnega krožka Društva Lipa.

Dušan Šarotar se je rodil v Murski Soboti. Študiral je sociologijo kulture na FDV ter filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je urednik v založbi Beletrina, je avtor scenarijev o Matetu Dolencu, Stanetu Jarmu, Gregorju Strniši, Danetu Zajcu in Milanu Deklevi. Ko je bil Maribor prestolnica evropske kulture, se je predstavil s samostojno fotografsko razstavo z naslovom Duše. Piše tudi za otroke. Njegova proza in pesmi so bile uvrščene v več domačih in tujih antologij ter prevedene v številne jezike.

Napisal je romane: Potapljanje na dah, Biljard v Dobrayu, Panorama, Zvezdna karta, kratke zgodbe: Mrtvi kot, Nostalgija, Ostani z mano, duša moja ter eseje Ne morje ne zemlja. Izdal je tudi več pesniških zbirk: Občutek za veter v soavtorstvu s Ferijem Lainščkom, Krajina v molu, Hiša mojega sina. Je prejemnik številnih nagrad. Njegov roman Panorama sodi po mnenju bralcev med 100 najboljših romanov vzhodne in srednje Evrope.

V njegovih delih prevladujejo motivi spominjanja, osamljenosti, narave, ljubezni, duše, prekmurskih judov, holokavsta.

Je izreden premišljevalec življenja in stilist. V enem od intervjujev je tako razmišljal o jeziku:

«Jezik, tam sem jaz doma. Jezikovno ustvarjanje je temeljna človekova dejavnost. Jezik je svetloba, ki osvetljuje naše skrite notranje svetove. Smo takšni, kakršen je naš jezik. Z besedami lahko gradimo razkošne svetove, oživljamo in povzdigujemo minulost, hkrati pa z istim jezikom lahko rušimo, razdiramo in prizadenemo bolečine in trpljenje. Strah me je ljudi, ki govorijo besede, nimajo pa jezika.«

Članice krožka so prebrale nekaj odlomkov iz njegovih del in pisatelju komentirale svoje branje njegovih del. Pisatelj je bil očaran nad odzivom poslušalk in bralk. Govoril je o metaforiki svojih del. Predstavil je tudi svoj osrednji cikel romanov, kjer opisuje zgodbo svojega dedka Franca Schwarza, njegove žene Rozalije Hahn ter njunega otroka Evgena. Njihova zgodba je zelo tragična, saj preko zgodbe oriše tudi zgodbo prekmurskih judov, ki so jih Nemci 26. aprila 1944 deportirali v Auschwitz, kjer so končali v plinskih pečeh. Njihovo sinagogo so spremenili med vojno v skladišče, po vojni pa jo porušili in zgradili na njenem mestu socialistični blok. Večjo srečo je imel Šarotarjev dedek Franc, ki je bil mobiliziran v madžarsko vojsko in je vojno preživel. Roman Biljard v Dobrayu ga prikazuje 7. aprila 1945, ko se vrne domov. On je sicer preživel, izgubil pa je ženo, otroka, premoženje, imovino, ime. Začeti je moral na novo, a mu je uspelo. Kmalu se je poročil in rodile so se mu tri hčerke. Pisatelj Dušan Šarotar je sin prve hčerke in tako Frančev vnuk iz drugega zakona. Čeprav mu dedek ni pripovedoval svoje življenjske zgodbe zaradi velike travme,ki jo je doživel, se je pisatelj poglobil v prebiranje časopisov iz časa pred drugo svetovno vojno in po njej, poizvedoval pri svojih sorodnikih, si ogledoval fotografije prednikov in pomembnih prekmurskih mož in žena ter počasi sestavil družinsko zgodbo ter zgodbo nesrečnih prekmurskih judov. Tej temi se je posvetil v romanu Biljard v Dobrayu, Zvezdna karta ter Ostani z mano duša moja. Namerava pa napisati še roman o Lazarju Rothu, zadnjem judovskem rabinu v Murski Soboti in s tem zaključiti to temo.

Šarotar je prvi, ki je začel pisati o prekmurskem holokavstu, temi, ki je bila večini Slovencev nepoznana. Tako je postavil spomenik svojim prednikom ter vsem prekmurskim judom, Slovencem pa osvetlil zgodovinski spomin.

Zanimiv je tudi roman Panorama, kjer opisuje na Joycev način Irsko, kjer je pisatelj, ki potuje po tej deželi ter se srečuje z raznimi ljudmi, ki so prišli na Irsko kot begunci, migranti. Skupno vsem pa je iskanje svojega doma.

Ta roman in Potapljanje na dah sta moderna romana, kjer ni več v ospredju logičnost, zaporednost, ampak asociativnost. Take romane je težje brati. Pisatelj je dejal, da romanov, kot so jih pisali v 19. stol., ni več moč pisati, saj se je življenje spremenilo, s tem pa tudi dojemanje stvarnosti in časovnosti.

Srečanje je pripravila Jana Ozimek. V pogovoru s pisateljem pa so aktivno z branjem, komentarji ter vprašanji sodelovale vse članice literarnega krožka.

Pisatelju, ki nas je navdušil s svojo globino duše in izbranimi besedami, smo se zahvalili z avtorskimi knjigami članic literarnega krožka z upanjem, da bo knjige prebral in morda posredno tudi komentiral.

Zapisala Jana Ozimek