Univerzi za tretje življenjsko obdobje Most iz Ajdovščine in Lipa iz Domžal že dolgo sodelujeta. V torek, 12. aprila 2016, smo v Ajdovščini pripravili skupen kulturni program. Ples, glasba, poezija in proza združujejo obe društvi. Zaplesali so folklorna skupina Most – mentorica Silvana Bajc in plesna skupina Češminke ob spremljavi Mile Živulovič s harmoniko in Janeza Vrenjaka s kitaro in orglicami – mentorica Boža Bauer.
Dvorano so nato preplavili zvoki citer, zaigrale so citrarke Notice s svojim vodjem prof. Petrom Napretom. Literatke obeh društev so zbudile pozornost, ko so predstavile svoje pesmi in kratke zgodbe.
Uvodni pozdrav in lepe misli sta imeli seveda predsednici obeh društev Dora Furlan in Metka Zupanek.
Prijetno druženje smo zaključili s klepetom in petjem ob prigrizku in dobri kapljici.
Gremo na Tajsko, v tople kraje. Iz Benetk, s postankom v Dohi, po skoraj 12 urah vožnje pristanemo na bangkoškem letališču. Časovna razlika je 6 ur, temperatura zraka je 35 stopinj. Pričaka nas Oskarjev vodič Brane, predstavi se nam tudi tajski vodič Nui in peljemo se proti hotelu. V avtobusu je klima prižgana na polno in iščemo široki selotejp, da bi prekrili šobe, ki se jih ne da zapreti. Prileže se nam kratek počitek, popoldne pa smo že v akciji. Zamenjamo evre v njihove bahte in se sprehodimo po živahni ulici Khao San, polni ljudi, trgovin, ponujajo masažo, hrano. V mirni stranski ulici si privoščimo odlično kavico in kozarec hladnega piva, nekateri pa že uživajo na masaži.
Naslednje jutro se z rednim avtobusom odpeljemo v mesto. Ogledamo si ogromen kip Bude, se fotografiramo z budističnimi menihi in prižgemo svečko v spomin na umrle. Obiščemo tempelj Smaragdnega Bude in kraljevo palačo. Tempelj Smaragdnega Bude simbolizira nastanek dinastije Čakri, kip Smaragdnega Bude hranijo v stekleni vitrini visoko nad zlatim oltarjem. Kip je visok 66 cm in izdelan iz enega kosa žada in nosi eno od treh oprav, glede na letni čas; poleti krono in nakit, pozimi zlat šal, v deževnem obdobju pa pozlačeno meniško haljo in pokrivalo. Vidimo tudi kraljevo palačo, ki je bila uradna kraljeva rezidenca v letih 1782 do 1946. Sedaj je reprezentančni objekt v katerem so nastanjeni tuji visoki državniki, ko so na obisku. Z ladjo se zapeljemo po reki Chao Praya in njenih kanalih. Hiše ob kanalih so na kolih, zaradi monsunskih poplav. Le 30 km od tu se reka izlije v morje. Na bregu enega od kanalov smo opazili tudi dva varana, vodna krokodila, ki sta se sončila. Nasproti vladne palače je živahen kompleks Wat Pho, ki je zibelka tradicionalne medicine, tudi tajske masaže. Seveda pa ne moremo mimo kipa ležečega Bude, ki ga je postavil leta 1832 Rama III. in je dolg 46 m. Kip je narejen iz opeke in mavca, prevlečen z zlatom in zavzema ves paviljon. Njegova stopala so izdelana iz biserovine in predstavljajo 108 lakshan, dobronamernih znamenj pravega Bude. Do hotela se zapeljemo s tuk-tuki, vozniki med seboj tekmujejo, kdo bo hitrejši. Ne smeš pokazati navdušenja nad hitrostjo, ker potem še hitreje vozijo slalom med avtomobili in avtobusi. Večer smo izkoristili za samostojna raziskovanja in tajsko masažo.
Pred nami je nov dan. Po zajtrku se z avtobusom odpravimo v provinco Kančanaburi. Tajski vodič nam ves nasmejan pokaže različne koristi kokosovega oreha, od katerega je uporabno prav vse, od kokosove vode, mleka, olja, moke, iz njega izdelujejo okraske in torbice. Po kosilu ob reki si ogledamo plavajoče tržnice, na katerih prodajajo sadje, pecivo, kuhano hrano in nadaljujemo vožnjo do Narodnega parka Erawan. Narodni park pokriva okrog 550 m² in je znan predvsem po sedmih slapovih, kamor ljudje radi zahajajo zaradi kopanja in dobrega podnebja. Park je dobil ime po slonu Erawanu, ki naj bi imel sedem glav in sedmi slap naj bi bil podoben slonji glavi. V jezercih pod slapovi so tudi ribice in če zdržiš njihovo žgečkanje, opravijo pedikersko delo, saj pogrizejo odmrlo kožo na stopalih. Po vrnitvi v Kančanaburi si ogledamo še most na reki Kwei. Gradnja tega znamenitega mostu je terjala življenja več kot 100 000 azijskih delavcev in 12 000 zavezniških vojnih ujetnikov. Ogledamo si bližnje vojaško pokopališče, kjer je pokopanih okrog 7000 britanskih in avstralskih ujetnikov. Pravijo, da je vsak položen meter proge terjal eno človeško življenje. Zapeljemo se v Lodge Home Phutoey ob reki Kwei. Ljubke hišice z veliko hlajeno spalnico in kopalnico, obdaja zelenje in ribniki. Sem sodi še velik bazen s toplo vodo in zraven manjši z vročo vodo ter nekaj jakuzijev . Skoraj dve uri se namakamo izmenično v obeh bazenih.
Lep dan je pred nami. Peljemo se v nekdanjo prestolnico Tajske, Ayutthayo. Mesto je ustanovil leta 1350 Ramathibodi I in 417 let in je bilo ena najlepših azijskih prestolnic, s stotinami svetišč. Leta 1765 so mesto zavzeli Burmanci in ga porušili. Čeprav so tudi Burmanci budisti, so kipom Bud odstranili glave in s tem pokazali svojo premoč. Eno od glav so Tajci skrili v bližnje drevo, prerasle so jo korenine in jo tako zavarovalo pred skrunitelji. Glava med koreninami je sedaj prava atrakcija, z njo se lahko fotografiraš, vendar moraš biti nižje od glave. Ayutaya je danes pod UNESCOV-o zaščito. Nočni vlak nas popelje na sever v mesto Chiang Mai. Še dobro, da nas je vodič Brane opozoril na premočno klimo na vlaku in smo se toplo oblekli za spanje.
Jutro je prijetno sveže in najprej gremo v hotel na kratko osvežitev in počitek. Potem pa na oglede, spali bomo doma. Segrelo se je na 30 stopinj in čaka nas vzpon na višino preko 1700 m. K sreči se večino poti peljemo z avtobusom in nato peš po 304 stopnicah do templja Doi Suthep. Začetki templja segajo v 14. Stoletje, velja pa za enega najsvetejših krajev na Tajskem. Tempelj je res mogočen in vse se blešči od pozlate. Pogled na mesto nam zakriva smog. Počasi sestopimo do avtobusa in se zapeljemo do Kraljestva tigrov. Bengalski tigri so eni najlepših, žal jih je v naravi še zelo malo. Le trije se ojunačimo in gremo v kletko k trem tigrom. Seveda so zraven čuvaji in nam pokažejo, kako se tigrom približamo, da jih lahko pobožamo. Tigri so stari približno leto in pol in še dolgo nam bo v prstih ostal občutek njihove dlake, ko smo jih božali in čohali. Pravo adrenalinsko doživetje. Še ogled nočne tržnice in poizkušanje hrane. Pečenih gosenic, kobilic in črvov se nismo dotaknili, zato pa so se toliko bolj prilegli sokovi iz stisnjenega sadja.
Pred nami je še en dan, poln doživetij. Čakali so nas sloni. Ti ogromni dobrodušneži so nas nosili na hrbtu in se sladkali s sladkornim trsom in bananami. Potem pa so nam priredili še predstavo, kjer so se igrali z žogo, plesali, hodili po prvih in zadnjih nogah in slikali. Da, prav res so slikali in njihove slike niso bile navadne packe ampak prava umetniška dela, nekatera celo s podpisom. Še posebej prijazno so stegovali rilce in čakali na priboljšek ali denar, ki so ga izročili svojim krotiteljem. Resnično prava predstava. Peljali smo se z volovsko vprego in se vozili z bambusovimi splavi po reki. Naše potepanje po severu Tajske smo zaključili z ogledom parka orhidej in s prihodom na železniško postajo. Vlak je proti Bangkoku odpeljal ob 17h in vsi smo bili v enem spalniku. Vzdušje je bilo temu primerno, preventivno smo praznili zaloge domačega žganja, da nas ponoči ne bi zeblo, saj je bila klima zopet nastavljena na polno. Zajtrk nas je prebudil zgodaj, vodič Nui nas je pričakal v Bangkoku in nas z avtobusom odpeljal do hotela. No, pa preizkušenj še ni bilo konec. Peš se odpravimo v eno od tajskih kuharskih šol. Sami bomo pripravili obroke tajske hrane in vse tudi pojedli. Najprej smo na tržnici nabavil vse potrebne sestavine in kuharsko izobraževanje se je začelo. Tajska hrana je res odlična, mi smo bili dobri učenci in nihče ni ostal lačen.
Odidemo še na zadnje nakupe, drugi v masažne salone ali kar tako malo po mestu. Bangkok nas je presenetil po tem, da je res veliko deset milijonsko mesto, z urejenim cestnim prometom, ob tem pa skoraj ne slišiš hupanja. In mesto je presenetljivo čisto. Na glavnih ulicah so postavljeni veliki panoji, ki prikazujejo kraljevo družino. Svojega 88 let starega kralja imajo zelo radi. Žal je zelo bolan in zadnje mesece je v bolnici.
Videli smo ogromno tajskih biserov, spomini so shranjeni tudi na fotografijah, kdaj drugič pa si mogoče ogledamo še turističen južni obalni del in otoke z lepimi plažami.
Besedilo: Aleksander Čičerov, Fotografije: Biserka Čičerov
V soboto, 19.3.2016, je v Centru BREZA /SPAR potekalo velikonočno sejmarjenje, ki ga že nekaj leto organizira ob tem prazničnem času njihov upravnik "Mazur"d.o.o.
Letos je med povabljenimi izvajalci kulturnega programa bilo tudi društvo LIPA, in sicer skupina citrark SINIČKE in kitaristk STRUNICE, pod vodstvom profesorice Damjane Praprotnik. Prijetnim melodijam in ubranemu petju je prisluhnilo veliko obiskovalcev, med njimi kar nekaj Lipovcev in tudi gostja iz Avstrije, ki je prišla pozdraviti svojo prijateljico Damjano.
Med nastopajočimi so bili tudi harmonikarji Mladi GAMSI, kako so hiteli vleči meh svojih diatoničnih harmonik, iz katerih so izvabljali prijetne ponarodele melodije. Na sejmu so se predstavile s svojimi prekrasnimi izdelki tudi vezilje KUD "SEJALEC" Besnica, klekljarice iz Ljubljane s svojimi punkljci in lepimi čipkami, čebelarji iz okolice Domžal s pristnim cvetličnim medom, v ponudbi je bila tudi kozmetika izdelana iz naravnih sestavin, velikonočnih butaric in oljčnih vejic tudi ni manjkalo, pa dobro prikazana različna tehnika za izdelavo lepih pirhov...
Še bi lahko naštevala, kaj vse je bilo, a za konec samo še to, da so bili obiskovalci zadovoljni z dogajanjem in popestritvijo sobotnega dopoldneva na tem severnem delu domžalske občine.
V četrtek, 17. marca 2016, je društvo LIPA Domžale že tradicionalno v tem prazničnem mesecu: DAN ŽENA, MATERINSKI DAN..., namenilo svoj obisk varovancem Doma počitka Mengeš. V ta namen je bil pripravljen bogat kulturni program, katerega je uvodoma predstavila v svojem pozdravnem nagovoru predsednica društva, Metka Zupanek. V programu so sodelovali: vokalna skupina LIPA, pod vodstvom prof. Marinke Aparnik, skupina kitaristk STRUNICE in skupina citrark SINIČKE, ki jih vodi prof. Damjana Praprotnik ter recitatorke Janka Jerman, M.Dodič in Mira Smrkolj. Prispevek Mici Jenc je prebrala Metka Zupanek.
Nabito polna dvorana varovancev Doma je bila navdušena, saj jim je glasba popestrila dan in jih tudi spodbudila, da so pri marsikateri ljudski pesmi sodelovali in z veseljem peli. V pogovoru z nekaj znanimi Mengšani, sem bila deležna zahvale in veselja ob naših obiskih in vabilom naj še pridemo.
Nekaj utrinkov v foto galeriji:
Tekst in foto: Mirjana Kavčič
Iste fotografije so na ogled tudi na povezavi TUKAJ
V ponedeljek, dne 14.3.2016, smo se člani društva Lipa zbrali na rednem letnem članskem sestanku.
Predsednica društva Metka Zupanek je podala poročilo o delu društva v 2015, Anka Cerar pa je podala poročilo o finančnem poslovanju društva v preteklem letu. Obe poročili sta pred tem obravnavala tudi nadzorni in upravni odbor društva. Poročilo nadzornega odbora je prisotnim članom podala predsednica odbora Ivanka Zajc Černe. Omenila je, da je bilo poslovanje društva v letu 2015 vzorno, pravilno, dokumentacija ustrezno urejena, finančno poslovanje gospodarno in brez neskladnosti. Predlagala je zboru članov, da sprejme poročilo o delu, finančno poročilo in zaključni račun, vključno z inventurnim poročilom za leto 2015. V imenu nadzornega odbora je pohvalila kvalitetno delo ožjega vodstva društva. Obe poročili sta bili soglasno sprejeti in potrjeni.
V nadaljevanju je predsednica društva predstavila še program društva za leto 2016 in finančni načrt za leto 2016. Ob tem se je razvila razprava glede višin šolnin. Predloge, ki so se oblikovali, bodo animatorji posredovali slušateljem, ki se bodo do njih opredelili, upravni odbor pa jih bo zatem proučil in skušal najti najbolj optimalno rešitev za naslednje študijsko leto. Prav tako je potekala razprava glede višine najemnine za poslovni prostor, ki je kar visoka. Prisotni so sprejeli sklep, da se oblikuje komisija, ki bi skupaj s predsednico društva obiskala župana občine in se skušala dogovoriti za brezplačno uporabo prostorov ali vsaj zmanjšano višino najemnine. Društvo ima namreč status društva v javnem interesu in obstaja zakonska možnost, da lokalna skupnost omogoči društvu brezplačno uporabo prostorov za njegovo dejavnost. Stroški najema prostorov namreč vplivajo na višino šolnin. Šolnine so višje tudi zaradi davka na dodano vrednost (22%), ki ga društvo mora obračunati. Člani so zatem soglasno sprejeli program in finančni načrt društva za leto 2016.
Predsednica je prisotne seznanila, da poteče mandat članom v organih društva v letošnjem letu, zato je potrebno izvoliti nove člane v organe društva. Zahvalila se je dosedanjim članom upravnega odbora, nadzornega odbora in častnega razsodišča, računovodkinji, sodelavkam v tajništvu in seveda animatorjem ter vsem ostalim, ki sodelujejo pri delu društva, za aktivno in uspešno delo. Predsedujoča Janka Jerman se je prav tako zahvalila dosedanjim članom za uspešno delo v preteklem obdobju, še posebej pa Metki Zupanek za resnično uspešno in požrtvovalno delo v društvu. Izglasovana je bila razrešnica dosedanjim članom v organih društva.
Soglasno so bili izvoljeni novi člani v upravni odbor: Metka Zupanek, Zlatka Levstek, Vilma Šabec, Jožica Polanc, Nevenka Rozman, Danica Vihar in Marija Gornik Kugler, v nadzorni odbor: Janka Jerman, Marija Rupert, Lotka Letnar in za člane častnega razsodišča: Ivanka Zajc Černe, Jelka Plimen in Marjan Ravnikar.
Metka Zupanek je prisotne seznanila, da bo v letošnjem letu izdan že 15. literarno-likovni zbornik z naslovom »Ko zorijo sanje«. Predstavitev zbornika bo na prireditvi ob zaključku študijskega leta. Cena v prednaročilu je 15 €. Animatorji naj obvestijo slušatelje o možnosti nakupa zbornika v prednaročilu, v tajništvo pa sporočijo, koliko slušateljev je zainteresiranih za nakup zbornika.
Zlatka Levstek je prisotne in vse ostale člane društva povabila, da 31.3.2016 ob 19.00 uri pridejo v Knjižnico Domžale na literarni večer »Pozdrav pomladi«.
V kulturnem programu so sodelovali pevski zbor društva, skupina citrark in kitaristk z Damjano Praprotnik. Predsedujoča Janka Jerman se je prisotnim zahvalila za udeležbo na zboru članov, Metka Zupanek pa je vse povabila na prijateljsko srečanje.
Univerzi za tretje življenjsko obdobje Most iz Ajdovščine in Lipa iz Domžal že dolgo sodelujeta. V torek, 12. aprila 2016, smo v Ajdovščini pripravili skupen kulturni program. Ples, glasba, poezija in proza združujejo obe društvi. Zaplesali so folklorna skupina Most – mentorica Silvana Bajc in plesna skupina Češminke ob spremljavi Mile Živulovič s harmoniko in Janeza Vrenjaka s kitaro in orglicami – mentorica Boža Bauer.
