Skupina etnologinj je namesto ure v razredu obiskala razstavo citer. Pridružile so se nam tudi Slamice – klekljarice in čipkarice. Pri tem smo se povezali s skupino Siničke in Strunice, ki so nam za uvod zaigrale znano melodijo iz filma Cvetje v jeseni in Avsenikovo Tam kjer murke cveto…Potem pa je vodja Galerije predstavila avtorja razstave in zbiratelja citer gospoda Andreja Mlakarja, ki nam je predstavil zbirko in zgodovinski razvoj citer.

Za citre ga je navdušil že ded, zelo znan glasbenik Franc Ahačič iz Tržiča, ki ga je tudi učil. Toda g. Andrej pravi, da jih je dobil po prstih, ker je premalo vadil. Citre je kar težko igrati, saj mora vsak prst »misliti« po svoje in treba je zelo veliko vaditi.

G. Andrej je začel zbirati citre, ko je videl, kako so nekatere zapuščene ležale na bolšjakih. Prvič so bile razstavljene v Velenju, razstavo pa je pripravil kustos Blaž Verbič. Inštrumenti se med seboj razlikujejo, igrajo pa jih na enak način.

Na prvem panoju so zbrane najstarejše, tako imenovane bordonske citre, po katerih so »plenkali« z drsalko. 1832 so na Bavarskem izdelali prve koncertne citre z ubiralko, podobno kot pri kitari, spremljava pa je postavljena po kvintnem krogu. Najboljši izdelovalci, ki so bili najprej goslarji, so bili Heidegger Iz Linza (elegijske, diskantne…), Kiendl z Dunaja in Müller, ki je izdelal tudi citre z dvojnim dnom, da so imele boljšo resonanco, če so jih v gostilnah polagali na prte, ki dušijo zvok. Vsak izdelovalec se je trudil za najboljše in kapljasta oblika je prav taka. Izdelovalci so tudi iz Klingenthala; tam raste tako imenovana resonančna smreka in pasejo ovce. Iz njihovih črev so izdelovali strune. Izdelovalci so dodajali inštrumentom tudi razne zvočne odprtine, vrhunsko mehaniko, npr. gumbe iz volovskih kosti, intarzije z biserno matico, risbe…Dobre citre so bile drag inštrument, zanje je bilo treba prodati par volov. Citre so veljale za nemški inštrument, na Slovensko pa so se začele širiti, ko je bila zgrajena južna železnica. V času narodnega prebujenja, 1895, je Fran Korun Koželjski, po katerem se imenuje tudi velenjska glasbena šola, v slovenščini zapisal delo Prva slov. citrarska šola v štirih zvezkih in razne citrarske skladbe. Učitelj Ivan Kiferle je za citre priredil okrog tristo narodnih pesmi in tako so prišle v vsako hišo. Citre so prehajale iz roda v rod in vsak igralec je velikokrat dodal osebno noto in okrasje. Tako je mogoče najti citre, stare tudi sto petdeset let, in vsake imajo svojo zgodbo. Gospod Andrej Mlakar nam je predstavil tudi plakate za različne citrarske šole. Razložil je, da so citre srednje evropsko razširjen inštrument, ki je postal tudi koncertni. V meščanskem okolju so citre igrali skupaj z violino in s klavirjem, v vaškem pa so jih spremljali s kitaro. Gospoda Mlakarja je dopolnil tudi kustos Blaž Verbič, saj so razstavo dopolnili s fotografijami iz Brežic, kjer so tiskali note za citre in je bila razstavljena pričujoča zbirka. Za domžalsko razstavo so dodali tudi znane citrarje iz tega okoliša, kjer je citre prvi promoviral Franc Modec. Citranje se je pri nas zelo obnovilo z Miho Dovžanom, kasneje s prof. Petrom Napretom in Tomažem Plahutnikom, poučujejo pa ga na nekaterih glasbenih šolah.

Vsi, ki smo poslušali prijazno predstavitev citer in poslušali naše citrarke, smo se hvaležno in z aplavzom zahvalili za tako bogato in zanimivo doživetje.

Manica Perdan Ocepek