Društvo Lipa v Kranju

Na lep, sončen petek smo se podali na ogled Kranja, ki je zaradi svoje edinstvene lege ob sotočju Kokre in Save, eno najstarejših slovenskih mest. Prvi zametki mesta segajo že v neolitik, kot večje naselje pa se je ohranilo vse od antike pa do danes. Po njem je dobila ime tudi naša dežela Kranjska.

Potovanje z novimi vlaki, dobrimi povezavami in upokojenskimi vozovnicami je res pravo razkošje, ki nas hitro in udobno pripelje do mesta. Ob vstopu v mesto so znamenita Plečnikova »vrata« z vodnjakom, arkadami in petelinom, ki pozdravlja sonce. Ostanki obzidja s stolpom in razgledno ploščadjo so ob dopoldanskem soncu in kavici še posebej privlačni. Glavni cilj je seveda obisk meščanske hiše, v kateri je svoja zadnja leta živel in uradoval France Prešeren. Kljub temu, da poznamo uradni življenjepis in pesnitve našega največjega pesnika, vedno znova odkrivamo nove podrobnosti. V hiši preseneti izredna domačnost stanovanja in urada, ki ju krasijo lepo ohranjene šablonske poslikave sten in stropa, zaradi katerih se z lahkoto premakneš v življenje prve polovice devetnajstega stoletja. Verjetno je danes pokrit, včasih pa pravi atrij, dajal hiši še dodaten čar.

Mimo glavnega trga, po ulici, ki s svojimi strnjenimi hišami in pročelji spominja na kamniško Šutno, pridemo do Prešernovega gaja. Po prekopu njegovih ostankov z nekdanjega starega pokopališča, so mu prijatelji in razni premožni donatorji postavili primeren spomenik. V gaju je pokopana tudi njegova hči Ernestina, Simon Jenko in še nekaj pomembnih meščanov Kranja.

Gimnazija Kranj, Mestna hiša in Prešernovo gledališče z znamenitimi Plečnikovimi arkadami so najbolj prepoznavne stavbe mestnega središča. Pred gledališčem stoji Prešernov kip, delo kiparjev Frančiška Smrduja in Petra Lobode, ki je največji, pesniku posvečen kip na svetu.

Nasproti gledališča stoji osrednja kranjska cerkev sv. Kancijana, zgrajena v 15. stoletju v poznogotskem slogu. Po besedah naše simpatične vodičke, gospe Lee Rigler je notranjost cerkve nekaj posebnega, saj ima namesto običajnih treh ladij, eno  samo. Zaradi obnove si je žal ne moremo ogledati.

Po vsem potepanju, številnih novih podatkih, si prislužimo malico v znani gostilni Stari Mayr. Dober ričet in prijazna natakarica je gotovo pravi zaključek lepega dne. Morda smo pogrešali sladico. Pa drugič, kajne predsednik?

Avtorica: Mija Stupica; Foto: arhiv društva Lipa