»Pust 'ma devet ust, eno samo rət…pa še ni sət«

je na pustni torek, staro reklo povedala Francka, doma iz Zadrage pri Dupljah. Etnologinje smo se spet srečale, ko je bila tokrat naša ura ravno na pustni torek in hkrati na prvi dan marca, prvega pomladnega meseca. Jutro je bilo še zelo mrzlo, tako da res še potrebujemo pustne šeme, ki bodo pregnale zimo.

P…pust

C…cel

T…teden, se je pošalila Ana G.

Mentorica dr. Ana Beno Vrtovec nam je zato danes pripravila slike in osnovne značilnosti vseh pustnih mask in običajev, ki so znani na Slovenskem. Ali ste vedeli, da jih je do zdaj že kar štirinajst likov, oziroma običajev vpisanih v register nesnovne dediščine?! Seveda so med najbolj znanimi kurenti, orači, cerkljanski laufarji…malo manj pa mogoče brkinska  škoromatija, pa vrbiške šeme, pust mozirski…, pri nas na Gorenjskem pa vleka ploha (tudi borovo gostüvanje v Prekmurju). Fantje so vlekli hlod po vasi in se zraven zbavali, če se nobeno dekle do pusta ni poročilo. Včasih so te maske takoj po božiču začeli pripravljati neporočeni fantje – tako imenovana fantovska skupnost. Vsem likom je marsikaj skupnega. Na različnih koncih so te pustne skupine imele »ta grde« in »ta lepe«. Ta grdi so imeli starodavne maske, velikokrat iz ovčje kože, tudi leseno ali celo kovinsko naličje. Tako kot kurenti, laufarji, ta terjasti… so ves čas bodisi poskakovali, tekli, lovili mladež, nagajali…;  »ta lepi« pa so hodili v parih; v žensko so se včasih oblačili res samo fantje…Hodili so od hiše do hiše, odganjali zimo, orači so orali na dvorišču za dobro letino. Vse je bilo treba pogostiti in gorje, če koga ni bilo doma, ali pa ni odprl. Kurenti so se, npr. vrgli na tla, kar je pomenilo nesrečo. O tem je poročala tudi naša Slavica:  kurenti so se zapodili v njihovem bloku, nazaj grede pa se je eden vrgel na tla, čeprav so bili pogoščeni; zaradi tega je bilo mamo strah, kaj hudega se bo zgodilo v tistem letu. Družine so v mislih na to vražo zato vedno sprejemale pustne šeme.

Še veliko bolj pa smo se zabavale ob osebnih pripovedih o pustnem času, peki krofov in pripravi dobrot. Včasih so gospodinje pekle krofe brez marmelade, imenovale so jih bob.  Marjana je poročala: na lukovškem koncu je bil ploh »dila«, na kateri so obdelovali zaklanega prašiča; na koncu so vse zažgali s pustom vred…Francka je povedala, da so se fantje na vasi oblačili v slamnate može, zvečer pa vse skupaj zakurili na polju, da ogenj ne bi zajel slamnatih streh. Na pustni torek zvečer so gospodinje vse, kar je bilo mastnega, poribale do čistega. Kar je ostalo krofov, so jih posušili in namakali v kavo ali mleko, šele ko je bil post mimo. Marta je poročala, da je bil v Domžalah vedno pustni sprevod od Kebra do hale, kjer so otroci - pustne šeme - potem rajali. Zanjo je mama sama sešila pustni kostim. Veliko je bilo kavbojev, Indijancev, Pik Nogavičk,…Mnoge sošolke so večinoma same šivale pustna oblačila za svoje otroke. Manica se je spominjala sebe kot rožice z oblačilci iz krep papirja, ki jih je zanjo pripravila mama. Majda se je 1962 preselila v Domžale in kmalu so prijatelji začeli prihajati v hišo v maskah in tako so se tudi oni začeli družiti z njimi. V hali je bilo ocenjevanje mask in komisijo je vodil dr. Vasle, ki je poskrbel za zabavo in smeh. Otroci so hodili tudi v Ljubljano in velikokrat odnesli nagrade: enkrat so predstavljali slike, med njimi  tudi Kofetarico, drugič so bili »tržnica« z južnim sadjem, tretjič barvice. Sama se je enkrat napravila v svinčnik in šla v sosednjo učilnico v nemščini (kot profesorica nemščine) vprašat, če imajo morda šilček …

Tokrat smo imeli v razredu muco in Rusalko, kakor jo je poimenovala Francka. Ko boste jutri tole brali, pa bo že pepelnična sreda. Upam, da je tole pisanje vsaj malo prikradlo nasmešek na vaš obraz, saj je trdega in hudega že preveč…

Avtorica: Manica Perdan Ocepek