V Domžalah smo se zbrali, čakali na avtobus in prijetno klepetali. Ob 7.00 uri je bil odhod proti Žalcu. V tem času nas je pozdravil Predsednik Društva Lipa Domžale Marjan Ravnikar. Po uvodnih besedah se je predstavil naš vodič g. Jure, ki nam je predstavil potek ogledov v tem dnevu.

Zanimivo, da se je takoj začutilo pozitivno razpoloženje na avtobusu. Od vodiča smo prejeli informacijo, da bo naš prvi postanek v Velenju.

Velenje, kdo ga ne pozna, leži v vzhodnem delu Šaleške doline. Znan po Premogovniku Velenje, Gorenju in umetnem jezeru, dodamo pa še vsakoletni festival Pike Nogavičke. Tu smo se ustavili v prečudovitem sončnem jutru na jutranji kavici.

Pot nas je vodila v Slovenj Gradec. Upravno, gospodarsko in kulturno središče Mislinjske doline ter najstarejše mesto na Koroškem. Mestne pravice so mu bile podeljene že leta 1267. Leži v zavetju med Uršljo goro in sosednjim Pohorjem. Mesto se lahko pohvali z urejenimi muzeji in umetniki, prečudovito obnovljenimi starimi poslopji in ulicami. Posebnost v mestu je cerkev sv. Elizabete Ogrske. Cerkev je v mestnem jedru. Posvečena je sv. Elizabeti, zavetnici ubogih in bolnih. Zgrajena je bila kmalu po letu 1235, ko je postala Elizabeta svetnica. Sestavljajo jo gotska zakristija, kapela in zvonik na severni strani. V notranjosti je baročna oprema, ki sodi v sam vrh kiparstva v slovenskem prostoru. Naš vodič nam je podrobno podal razlago cerkve in mesta.

Če smo že bili v Kotljah ne gre brez postanka pri Rimskem vrelcu. Vrelec leži ob vznožju Uršlje gore na nadmorski višini 510 m. Tu izvira naravna mineralna voda, bogata z železom. Izvir so uporabljali že Rimljani. Veliko zanimivih zgodbic je skritih v vodnjaku.

Južneje od Kotelj leži obnovljeno Ivarčko jezero. Sprehodili smo se okoli jezera in naredili nekaj fotografij. Domačini ga poleti uporabljajo za kopanje.

Točka ogleda, lahko bi rekli vrhunec ogleda je bil spominski muzej pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Pisatelj se je rodil v revni kmečki družini 10. avgusta 1893 v Kotljah na Koroškem. Njegova mati je bila precej izobražena za tiste čase, ob večerih je otrokom brala, tako se je oblikoval njegov pripovedniški dar. Napisal je kar nekaj romanov, novel, črtic, zgodb in potopisov. Njegova najbolj znana dela: Samorastniki, Boj na požiralniku, Solzice… Kmalu po vojni se je vrnil v domači kraj že precej bolan. Umrl je 18. februarja 1950 v Mariboru. Lahko rečemo, da so njegova literarna dela večna. Obiskali smo še Prežihovo bajto, od koder je prekrasen razgled na Kotlje je spominski muzej slovenskega pisatelja.

Vodič nas je počasi priganjal, konec ogledov za ta dan.

Po zaključku smo se peljali mimo Raven na Koroškem in Prevalj do Šentanela pod Strojno, kjer se nahaja turistična kmetija Ploder. Tam smo bili postreženi z jedmi, ki so značilne za ta kraj. Sveže pripravljeno, okusno.

Po dobri hrani in klepetu smo se odpravili skozi Mežico in Črno na Koroškem proti domu.

Zapisala: Majda Šraj

16. november 2022 je bil deževen dan, ki pa ga je osvetlil in otoplil eden naših najboljših slovenskih jezikovnih stilistov, pisatelj Dušan Šarotar, ki je bil ta dan gost Literarnega krožka Društva Lipa.

Dušan Šarotar se je rodil v Murski Soboti. Študiral je sociologijo kulture na FDV ter filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je urednik v založbi Beletrina, je avtor scenarijev o Matetu Dolencu, Stanetu Jarmu, Gregorju Strniši, Danetu Zajcu in Milanu Deklevi. Ko je bil Maribor prestolnica evropske kulture, se je predstavil s samostojno fotografsko razstavo z naslovom Duše. Piše tudi za otroke. Njegova proza in pesmi so bile uvrščene v več domačih in tujih antologij ter prevedene v številne jezike.

Napisal je romane: Potapljanje na dah, Biljard v Dobrayu, Panorama, Zvezdna karta, kratke zgodbe: Mrtvi kot, Nostalgija, Ostani z mano, duša moja ter eseje Ne morje ne zemlja. Izdal je tudi več pesniških zbirk: Občutek za veter v soavtorstvu s Ferijem Lainščkom, Krajina v molu, Hiša mojega sina. Je prejemnik številnih nagrad. Njegov roman Panorama sodi po mnenju bralcev med 100 najboljših romanov vzhodne in srednje Evrope.

V njegovih delih prevladujejo motivi spominjanja, osamljenosti, narave, ljubezni, duše, prekmurskih judov, holokavsta.

Je izreden premišljevalec življenja in stilist. V enem od intervjujev je tako razmišljal o jeziku:

«Jezik, tam sem jaz doma. Jezikovno ustvarjanje je temeljna človekova dejavnost. Jezik je svetloba, ki osvetljuje naše skrite notranje svetove. Smo takšni, kakršen je naš jezik. Z besedami lahko gradimo razkošne svetove, oživljamo in povzdigujemo minulost, hkrati pa z istim jezikom lahko rušimo, razdiramo in prizadenemo bolečine in trpljenje. Strah me je ljudi, ki govorijo besede, nimajo pa jezika.«

Članice krožka so prebrale nekaj odlomkov iz njegovih del in pisatelju komentirale svoje branje njegovih del. Pisatelj je bil očaran nad odzivom poslušalk in bralk. Govoril je o metaforiki svojih del. Predstavil je tudi svoj osrednji cikel romanov, kjer opisuje zgodbo svojega dedka Franca Schwarza, njegove žene Rozalije Hahn ter njunega otroka Evgena. Njihova zgodba je zelo tragična, saj preko zgodbe oriše tudi zgodbo prekmurskih judov, ki so jih Nemci 26. aprila 1944 deportirali v Auschwitz, kjer so končali v plinskih pečeh. Njihovo sinagogo so spremenili med vojno v skladišče, po vojni pa jo porušili in zgradili na njenem mestu socialistični blok. Večjo srečo je imel Šarotarjev dedek Franc, ki je bil mobiliziran v madžarsko vojsko in je vojno preživel. Roman Biljard v Dobrayu ga prikazuje 7. aprila 1945, ko se vrne domov. On je sicer preživel, izgubil pa je ženo, otroka, premoženje, imovino, ime. Začeti je moral na novo, a mu je uspelo. Kmalu se je poročil in rodile so se mu tri hčerke. Pisatelj Dušan Šarotar je sin prve hčerke in tako Frančev vnuk iz drugega zakona. Čeprav mu dedek ni pripovedoval svoje življenjske zgodbe zaradi velike travme,ki jo je doživel, se je pisatelj poglobil v prebiranje časopisov iz časa pred drugo svetovno vojno in po njej, poizvedoval pri svojih sorodnikih, si ogledoval fotografije prednikov in pomembnih prekmurskih mož in žena ter počasi sestavil družinsko zgodbo ter zgodbo nesrečnih prekmurskih judov. Tej temi se je posvetil v romanu Biljard v Dobrayu, Zvezdna karta ter Ostani z mano duša moja. Namerava pa napisati še roman o Lazarju Rothu, zadnjem judovskem rabinu v Murski Soboti in s tem zaključiti to temo.

Šarotar je prvi, ki je začel pisati o prekmurskem holokavstu, temi, ki je bila večini Slovencev nepoznana. Tako je postavil spomenik svojim prednikom ter vsem prekmurskim judom, Slovencem pa osvetlil zgodovinski spomin.

Zanimiv je tudi roman Panorama, kjer opisuje na Joycev način Irsko, kjer je pisatelj, ki potuje po tej deželi ter se srečuje z raznimi ljudmi, ki so prišli na Irsko kot begunci, migranti. Skupno vsem pa je iskanje svojega doma.

Ta roman in Potapljanje na dah sta moderna romana, kjer ni več v ospredju logičnost, zaporednost, ampak asociativnost. Take romane je težje brati. Pisatelj je dejal, da romanov, kot so jih pisali v 19. stol., ni več moč pisati, saj se je življenje spremenilo, s tem pa tudi dojemanje stvarnosti in časovnosti.

Srečanje je pripravila Jana Ozimek. V pogovoru s pisateljem pa so aktivno z branjem, komentarji ter vprašanji sodelovale vse članice literarnega krožka.

Pisatelju, ki nas je navdušil s svojo globino duše in izbranimi besedami, smo se zahvalili z avtorskimi knjigami članic literarnega krožka z upanjem, da bo knjige prebral in morda posredno tudi komentiral.

Zapisala Jana Ozimek

11. novembra 2022, smo slišali žalostno vest, da nas je zapustila naša dobra prijateljica in ljubiteljska slikarka članica Univerze za tretje življenjsko obdobje – Društva Lipa Domžale, Zinka Brečko.

Zinka se je med prvimi priključila slikarskemu krožku, ki ga je vodila dipl. slikarka Mojca Vilar. Med nami so se dolga leta tkale vezi, ki so ostale vse do današnjih dni. Ni res, da je odšla. Ujeta je v naših srcih z najlepšimi spomini in tu bo tudi ostala. Večkrat je morala udeležbo na slikarskih urah prekiniti zaradi zahrbtne bolezni, a na nas ni pozabila. Ostale smo v stiku vse do današnjih dni. Neizmerno jo bomo pogrešale, pogrešale njen optimizem, vedrino, srčnost in voljo do življenja. Bila je prava borka. Ja tudi naša režiserka je bila, za prenekatero zabavo ob jubilejih. Znala je povezovati prireditev s skrbno izbranimi besedami. Nazadnje smo jo občudovale ob Tatjanini razstavi, ko smo se skupaj veselili. Predvsem pa je rada slikala in ustvarjala.

Upam si trditi, da je takih, ki so si, tako kot jaz, želeli njene bližine in družbe, izjemno veliko. Razlog za to pa je bila ona sama zato, ker je bila takšna, kakršna je bila. Vsi, ki smo jo poznali, vemo, da je bil zabavna, strpna, razumevajoča, polna optimizma in volje do življenja, vedno pripravljena nesebično pomagati komurkoli, kjerkoli in kadarkoli. Njen prešerni smeh, tako nalezljiv, in njen mili glas sta napolnila vsak prostor, v katerem je zabavala zbrano družbo ali pa sta se razlegala daleč naokrog. Tudi njena dobronamerna navihanost in pripravljenost ušpičiti kakšno, recimo temu, neumnost, je pogosto prišla do izraza. Tudi ta bo, tako kot še toliko drugih njenih načrtov, ostala nedokončana in neuresničena. Težko se je sprijazniti s tem, da ni več njene vedrine, zanosa in veselja. Da nas njena družba ne bo več razveseljevala in bogatila, ostajajo zgolj spomini, polni, prijetni in bogati. A izguba je vedno boleča, slovo ljubljene osebe vedno prezgodnje. Kadar pa odide tak človek, kot je bila ona, ko zazeva ta ogromna praznina, ki jo je s svojo osebnostjo zapolnjevala, je bolečina še toliko večja.

Moramo biti hvaležne, da smo jo imele vsaj do zdaj, ker tak sonček kot je bila ona so redki in lahko smo veseli, da smo jo poznali, se z njo srečevali, z njo risali, se družili, živeli …. Do konca naših dni bo z nami in bo del nas.

NAJ ŽIVI SPOMIN NANJO IN NA VSE, KAR NAM JE BILA IN KAR NAM JE DALA!

**********************************************

SLIKAR

Slikaš s pepelom na platna spomina.
Sikaš z barvo potoka,
da bi dosegel globine tolmuna.
Slikaš nestrpna obzorja oči,
slikaš, slikaš –
in ni je vedrine
brez sence oblaka.

(Aladin Lanc)

Dolgoletne slikarske prijateljice z mentorico dipl. slikarko Marijo Mojco Vilar