»Otrokova prva ljubezen je mama. Brez nje ne bi mogel preživeti. Z njo ga vse življenje povezuje nevidna, a močna nit, ki se niti s smrtjo ne pretrga. "Ljubezenske" izjave, ki jih otrok daje svoji mami, so najbolj iskrene, saj izvirajo iz najglobljih kotičkov njegovega srca … Drage mame! Današnji virtualni koncert je namenjen Vam in želimo, da uživate v njem,« je dejala Mira Smrkolj na začetku virtualnega koncerta ob materinskem dnevu, ki so ga v četrtek, 24. 3. 2022, pripravile članice in člani Društva Lipa – Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale. Pripravili so čudovit kulturni program poln govorjene in pete besede, zvokov citer, kitar in orglic.

Materinski dan je neformalen praznik posvečen materam. Praznovanje materinskega dne izvira iz ZDA, kjer ga praznujejo od leta 1910, v Evropo je navada prišla po prvi svetovni vojni, vendar so ta praznik najprej praznovali ob različnih datumih. Sprva je bil določen 15. maj, potem pa prestavljen na 25. marec, ko v Katoliški cerkvi obhajajo praznik Gospodovega oznanjenja.

V Društvu Lipa, Univerzi za tretje življenjsko obdobje Domžale so za materinski dan pripravili virtualni koncert, na katerem so nastopili članice in člani Društva Lipa Domžale in sicer: citrarke Kresničke in kitaristke Tesere pod vodstvom prof. Damjane Praprotnik, članice literarne skupine: Lili Jaševec, Milojka Lunar, Janka Jerman, Mira Smrkolj, slušateljica angleškega jezika Stanka Sotlar in Duo s.p., ki ga sestavljata - citrar prof. Peter Napret in orgličar Silvo Girandon. Spremni program je pripravila in povezovala Mira Smrkolj.

Pisatelj Ivan Cankar je napisal: »Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči: večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala v njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.«

Koncert za materinski dan, ki smo ga posneli v prostorih Društva Lipa Domžale, je potekal v sproščenem vzdušju ter veselju, da so se po dveh letih sprostili koronski ukrepi. Program se je začel z uvodnikom, ki ga je prebrala Mira Smrkolj – članica literarnega krožka Društva Lipa Domžale. Po uvodu so se izmenjavali v nastopih od igranja do povedne besede in spet nazaj na igranje.

Mati mora imeti tri pare oči … En par, ki vidi skozi zaprta vrata. Drug par na hrbtu … in seveda tiste oči pred seboj, ki gledajo otroka, ki počenja neumnosti, in ki odsevajo neizrečene besede: »Razumem te in ljubim.«

Iz pesniške zbirke Janeza Medveška, ljudskega ustvarjalca najžlahtnejše sorte, fotografa, slikarja, pesnika in pisatelja, je Mira Smrkolj prebrala pesem Mamin kruh.

Le kaj je v njem,
da je boljši
kot so drugi kruhi,
da vonj ima,
o, vonj omame!
Le kaj si zamesila vanj,
da je na mizi,
kot svetinja na oltarju,
da roka sama ponj poseže
In več, kot rabi,
vzame?
O, vem,
zakaj je boljši,
kakor drugi.
Zakaj je vonj preplavil hišo tja do duri,
v njem ni le kvas in sol, pa voda, moka,
LJUBEZEN vanj je vmesila
vem, mama –
tvoja roka!

Hvala ti, mami, za vso umazano posodo, ki si jo pomila, za vse mokro perilo, ki si ga dala sušit, za košare oblačil, ki si jih poškropila in zlikala, za trate, ki si jih pokosila in za strta srca, ki si jih popravila. Hvala za nešteto načinov, ko si pokazala, da nas imaš rada, ko si pokazala svojo modrost, svojo moč.

Mamina ljubezen je nedvomno najlepša stvar na svetu.

Vsem mamam čestitamo za njihov praznik! Radi vas imamo.

Drage mame! Hvala vam za vašo ljubezen in skrb. 

Virtualni koncert ob materinskem dnevu si lahko ogledate na povezavi tukaj.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Popotovanje bomo začeli v furlanski prestolnici. Videm je simbolično, zgodovinsko in duhovno srce Furlanov. Sprehodili se bomo skozi njegovo središče in se naužili čudovitih arhitekturnih stvaritev pod grajskim gričem. Nadaljevali bomo v Humin in Pušjo vas - mesteci, ki ju je skoraj povsem uničil potres leta 1976. Ko je vse skupaj izgledalo nemogoče, so se odločili za detajlno obnovo in - uspeli.

Popoldanski del izleta pa bomo namenili odkrivanju skrivnostne Rezije. Visoko pod ostenjem Kanina bomo spoznavali verjetno najbolj nenavaden del slovenskega narodnostnega ozemlja. Rezija nas s svojim narečjem, pesmijo, plesi in starodavnimi obrtniškimi tradicijami vedno očara.

Prijavite se in pojdite z nami:

Cena: 50,00 EUR za člane Društva Lipa za druge udeležence 55,00 EUR.

V ceno je vključen avtobusni prevoz s cestninami, organizacija in celodnevno vodenje, vstopnine in tri hodni topli obrok s pijačo v Italiji.

Rezervacija prijave samo osebno, v času uradnih ur v pisarni Društva Lipa do 4.4.2022 oziroma do zasedbe prostih mest na avtobusu. Prijava bo potrjena ob plačilu cene izleta.

Vljudno vabljeni !

Program izleta pripravila: Anica Justinek in Andrej Bandelj

Predsednik Društva Lipa - Univerze za tretje življenjsko obdobje Marjan Ravnikar

Ko pokukajo prvi zvončki iz trave in narava oživi, oživimo tudi zeliščarice.

Naš prvi postanek je tradicionalno Ravbarkomanda, avtocestno počivališče, kjer prija kavica. Pot nas nato pelje do Divače, travnika, kjer bodo čez par tednov iz zemlje pogledale velikonočnice. Zaščitena rastlina je to, ki potrebuje za svojo rast sončna, kamnita tla, suha travišča in je svoje ime dobila zato, ker običajno cveti okoli velike noči.

Me pa smo nabirale dren. Rek, da je nekdo zdrav kot dren, je povezan s to rastlino. Dren raste na kraških planjavah in je cenjen tudi v ljudskem zdravilstvu. Že od antičnih časov so ga ljudje uporabljali proti driski in vročini. V plodovih so nakopičene čreslovine, vitamin C, sluzi in železo. Okusen je čaj iz posušenih plodov in listov, jeseni pa delamo marmelado iz drnulj.

Pot nadaljujemo do Kort, največjega naselja v zaledju Občine Izola. Korte so značilna istrska vas in središče izolskega podeželja. Na južnih pobočjih so oljčniki in vinogradi.

Me smo se podale po poti Kaštelirja, arheološkega najdišča, ki s svojimi 1230 kvadratnimi metri predstavlja eno večjih prazgodovinskih naselbin v slovenskem delu Istre.

Naselbina, v kateri so živeli ljudje od poznega neolitika do rimske dobe, je razdeljena na t . i . glavno mesto ali akropolo in spodnje mesto. Na vzhodnem delu je zamejeno s kamnitim obrambnim nasipom – suho zidom. Pred nami pa se odpre čudovit pogled na sečoveljske soline.

Ob poti raste lučnik, divji por, hermelika, šparglji … Me pa se ustavimo še v oljčniku in obnovimo znanje o oljčnih listih, ki tudi uspešno znižujejo krvni tlak.

Po kratkem postanku za malico in klepet, nadaljujemo pot proti Novi vasi nad Dragonjo. To je slikovita gručasta vasica, ki se nahaja na 276 metrov visokem hribu Šavrinskega gričevja. Omenja se že leta 1300, prvič pa je vrisana na zemljevid Istre leta 1525. V 17. stoletju je popolnoma opustela zaradi kuge, nato pa je beneška oblast vanjo naselila nekaj družin iz Dalmacije.

Danes živi tu 234 ljudi in počasi se vračajo tudi mlajši in na zraku se spet sušijo otroški slinčki.

V vasi stoji cerkev, posvečena Mariji rožnovenski, ločeno pa stoji zvonik iz leta 1896, ki je bil obnovljen leta 1989. Vaščani so že včasih obdelovali vinograde, njive in oljčne nasade in se ukvarjali z domačo obrtjo. V kraju so bile tudi torklje oziroma stiskalnice oliv in tako je še danes. Vaščani se trudijo ohranjati kulturno dediščino, ki pripomore k prepoznavnosti vasi. Tako skrbijo za vaški muzej, ki prikazuje starodaven način življenja domačinov.

Izredno zanimiv je tudi kulturni dom, dom krajanov, z odrom in z veličastno sliko na steni in tudi ostale stene so bogato in na iskriv način poslikane z utrinki iz vaškega življenja: plesom, klepetom, igrami…

Tradicionalno vsako leto priredijo praznik vina in česna, ki v vas pripelje obiskovalce iz širše Slovenije.

Nov gasilski dom in vaška gostilna s picerijo in prijaznimi domačini, pa še dodatno obogatita ponudbo te male vasi.

Če vas pot zanese proti morju, zavijte kdaj malo višje, nad Dragonjo in obiščite skrite bisere Šavrinskega gričevja. Ne bo vam žal.

Kot tudi nam ni bilo. Hvaležne naši mentorici Veroniki, ki za nas vedno najde še neodkrite lepote naše domovine, smo se poslovile z željo, da nas pot spet pelje novim dogodivščinam naproti.

In še misel za konec:

»Oljka je kot mati. Lahko jo leta in leta zanemarjaš, pa te ne bo nikoli pozabila.«

Zeliščarice Društva Lipa Domžale

Društvo Lipa Domžale, Univerza za tretje življenjsko obdobje, je organiziralo štiridnevni izlet v Opatijo od 10.3. do 14. 3. 2022 z ogledom nekaterih bližnjih krajev. Po vseh omejitvah zaradi epidemije se je prav prilegel nekajdnevni potep, kjer smo imeli možnost druženja in raziskovanja novih krajev.

Ker število udeležencev ni zadostovalo, da bi napolnili avtobus, sta se nam pridružili še skupini upokojencev iz Radencev in Brežic. Načrtovani odhod v zgodnjih jutranjih urah je bil prestavljen v pozne dopoldanske ure. Toda v nadaljevanju je vse potekalo tako, kot si lahko le drzneš želeti in smo kmalu pozabili na začetne dogodivščine, iz katerih smo se kasneje le malo »pohecali«.

Peljali smo po avtocesti proti Zagrebu, preko Gorskega Kotorja do Bakarskega zaliva in mesta Bakar. Spominjam se potovanj po jadranski magistrali v času bivše domovine v poletni vročini, s kolono vozil, ki se je počasi premikala. Bilo je dovolj časa, da sem si lahko ogledal zaliv, pristaniške žerjave in tovorne ladje, industrijske objekte. Vse je bilo sivo in zaprašeno in za nameček se je kraj dušil z jedkim dimom koksarne.

Sedaj je vse drugače. Umazana industrija se je umaknila, koksarne ni več. Kar je še preostalih industrijskih stavb, ne delujejo več vsiljivo. Na pomolu so nas sprejeli člani Turističnega društva Bakar: predsednica in starejše gospe v oblekah meščanske noše ter mestna straža v uniformah. Bogato so nas pogostili s svojimi tradicionalnimi dobrotami - »delicijami«, značilnimi za bogato zgodovino Bakra, kot so :bakarska torta, paškote, domači likerji. Poizkusili pa smo tudi znameniti šampanjec Bakarska vodica. Na izbiro so bili tudi turistični prospekti, zemljevidi, brošure z zgodovino zaliva in recepti jedi. Zelo se trudijo in prizadevajo za razvoj turizma. Nekaj desetletij prizadevanj za turistični razvoj počasi spreminja vtis Bakarskega zaliva. Sedaj se mesto Bakar kaže kot mestece srednjeveške zasnove, ki je kot amfiteater razvrščeno na pobočju ob zalivu, tako kot so že v rimskih časih zasnovali naselbino Volcera. Nekoč je bil Bakar največje mesto na Hrvaškem. Habsburško obdobje z Marijo Terezijo pa je dalo mestu še večjo veljavo z vlogo upravnega središča, z razvojem pristanišča in ladjedelnice, s pomorsko šolo, s spodbujanjem trgovanja, ribištva in vinogradništva. Glavna mestna cerkev s katakombami in kripto je bila med največjimi na Hrvaškem. Na obhodu smo si ogledali še Turško hišo, Rimsko hišo, Frankopanski kaštel, stavbo pomorske šole, ruševine Mornarske hiše in tudi lepo urejeno območje izvirov izvrstne pitne vode in nadstrešnico - mestno pralnico imenovano Perilo. Pralnica je bila prostor, kjer je perica dobila vse najnovejše novice, pa še perilo je bilo ročno oprano. Ni mi pa povsem razumljivo, zakaj so tako poimenovali Mornarsko hišo, saj so v njej stanovale ženske in dekleta, mornarji pa so pluli po morjih na ladjah in prihajali v mornarsko hišo le na obisk.

Pozno popoldne smo prispeli v naš hotel Istra – tri: ***. Hotel je lociran v ožjem centru, je prenovljen , hrana okusna, raznovrstna , strežba korektna. Čutiti je, da si prizadevajo.

Drugi dan je bil namenjen vodenemu ogledu znamenitosti Opatije, samostojnemu pohajkovanju ali kopanju v bazenu. Naš hotel je 5 minut hoje oddaljen od samostana sv. Jakova iz leta 1453, ki je dal kraju tudi ime Opatija, kasneje pa je kraj dobil tudi vzdevke kot so: kraljica Jadrana, Kvarnerja, klimatsko zdravilišče … Sprehodili smo se po obalni sprehajalni poti Lungo mare, po aleji slavnih hrvaških oseb, ki imajo v tlaku pločnika svojo marmornato zvezdo, mimo mogočnih hotelskih palač do parka in vile Angelina, ki jo je leta 1844 zgradil bogat reški trgovec Ignazio Scarpa za svojo ljubljeno ženo Angelino, po kateri so poimenovali stavbo in park. Ta veličastna stavba pomeni začetek opatijskega turizma. V desetletjih, ki so sledila, pa se je začela gradnja razkošnih hotelov in neustavljivi razvoj kraja, ki ga je vzpodbujala železniška povezava z Dunajem.
Danes je Opatija v novi turistični sezoni, obdobje korone kot da je pozabljeno, vsi parki in vse cvetlične gredice so polni barvitega cvetja, vsepovsod se bohotijo cvetoči grmički rožmarina, brogovit, kamelij, jasminov pa tudi cvetočih dreves mandeljnov, sliv, mimoz, magnolij…. Prijetno pomladansko vreme in čudoviti razgledi vabijo k oddihu in postanku za kavico.

Tretji dan je bilo na izbiro: izlet do romarskega kraja Trsat, Reke in mesteca Kastav ali svobodno pohajkovanje. Najprej smo se napotili v Kastav, majhno utrjeno mestece na pobočju nad Kvarnerskim zalivom. Hiše so zgoščeno razporejene za mestnim obzidjem. Ogledali smo si mestno Ložo, ter vaški trg z vodno cisterno – šterno. Na trgu je tudi nevpadljivo gostišče Kukuriku, v katerem so se nedavno sestajali aktualni hrvaški politiki. Nadaljevali smo z ogledom ruševine nedokončane bazilike imenovane Crekvina. Cerkev so gradili jezuiti leta 1571 in naj bi bila največja na območju Jadrana, sprejela naj bi 3000 vernikov. Gradnja je zastala in je sedaj v stanju mogočne ruševine. Mesto je bilo v hrvaški zgodovini izjemnega pomena, saj ga je bilo kot močno utrdbo nemogoče osvojiti. V njem se je ves čas dogajal močan politični in kulturni razvoj. Danes je mesto Kastav turistični biser in mi smo uživali tako v ogledu mesta kot tudi v prečudovitem razgledu celotnega Kvarnerskega zaliva in otokov.

Sledil je ogled Trsata, važne utrjene naselbine nad Reko. Ogledali smo si romarsko središče in utrdbo, ki je bila zgrajena že v času Ilirov in Rimljanov in tekom burne zgodovine večkrat preurejena in dograjena. Iz Reke vodi do Trsata 561 romarskih stopnic. Tudi tu je imel pri gradnji vmes svoje prste sam vrag. Dovolil je gradnjo stopnišča samo s pogojem, da bo prvi romar njegov. Pa so prvega napotili po stopnicah kozla. Danes težava ostaja, ker se stopnic ne da točno prešteti. Po njih se spustiš do starega dela mesta v 20 minutah, za navzgor pa je zelo različno, odvisno tudi od načina hoje: ali peš ali pa po kolenih. Mi smo se do Reke rajši peljali in se na poti ustavili še v Matuljah v gostilni Mala riba na domačih testeninah z omako iz kozic in s sladico.

Reka je tretje največje hrvaško mesto in pomembno upravno, kulturno, prometno, univerzitetno središče. Sprehodili smo se po pristaniškem nabrežju, mimo gledališča, mogočnih stavb bank in zavarovalnic, ter sedežev podjetij. Izstopa stavba uprave Jadrolinije ; mogočna in lepo obnovljena zgradba iz avstro-ogrskega obdobja. Privezi ob pomolih so polni razkošnih jaht vseh velikosti. Nadaljevali smo s sprehodom po zgledno urejenem središču mesta in sprehajališču po ulici Korzo z mestno hišo in številnimi butičnimi trgovinami. Reka le bila leta 2020 evropska prestolnica kulture, kar je prispevalo k urejenosti mesta.

Zadnji dan je bil namenjen povratku domov preko Istre. Peljali smo skozi predor pod Učko in opazovali gradbišče še ene predorske cevi, ki bo omogočila dokončanje avtocest na območju Istre imenovanih istrski ipsilon. Do zaključka manjka samo še spodnji krak avtocestne trase proti Opatiji in dokončanje predora.

V kraju Paladini ne daleč od Pazina smo obiskali gostišče Karlić tartufi. Gostišče je vzorno urejeno, sprejme lahko istočasno do tri avtobuse obiskovalcev. Sprejem je bil na profesionalnem nivoju. Predstavili so nam vse o vrstah tartufov, o nabiranji in o pomenu te kulinarične znamenitosti. Spoznali smo tudi njihove iskalce tartufov, dresirane pse. Še zanimivost: za iskanje tartufov so primerni vse pasme psov, ki jih posebej izurijo za ta namen. V prodajalni smo lahko izbirali med nekaj deset različnih kulinaričnih specialitet, namazov, slaščic in pijač. Zaključili smo s kosilom: tartufi na vse načine.

Hitro smo prispeli do Pazina, ki je lociran v notranjosti Istre, na planoti ob 120 m globokem ponoru reke Pazinščice. Na robu globoke soteske reke stoji pazinski grad. Ob hudih deževjih se gladina reke v tesni kraški soteski ob gradu dvigne tudi za 70 m. Po ogledu gradu je sledil še zadnji prijetni dogodek, postanek z kavico.

Preko mejnega prehoda Gračišče in mimo Hrastovelj smo se vrnili v Slovenijo polni vtisov in z novimi prijatelji in znanci iz avtobusa. Izlet nas je premaknil nazaj v smeri normalnega življenja po dve leti trajajočem turobnem covidnem obdobju. Omogočil nam je, da bomo lažje počakali do novih potepanj z Univerzo za tretje življenjsko obdobje Lipa Domžale, kjer je vedno prijetna družba.

Avtor prispevka: Boris Bizjak