Društvo Lipa je organiziralo v marcu zelo lepo letovanje v Rovinju. To je bil res spomladanski oddih in dopust v prekrasnem hotelu Eden v Rovinju, hkrati pa tudi velika obogatitev, saj smo imeli kar nekaj ogledov z zanimivima vodičema.
V nedeljo, 3. marca 2024, smo se ob sedmih zjutraj zbrali na avtobusni postaji Domžale, kjer smo seveda ugledali večino znanih obrazov, ki se udeležujejo izletov in aktivnosti v Društvu Lipa. Ustrežljivo in vljudno nas je pozdravil šofer Elvis, ki je pogosto »naš« šofer. G. Marjan Ravnikar je kot vedno bedel nad udeleženci in skrbel, da je vse teklo po programu, »naša Mimi« pa je skrbela, da se ni morda kdo na poti izgubil in pridno štela, če so vse ovčice prišle na avtobus.
Na poti v Poreč smo se ustavili na Ravbarkomandi, kjer smo se prebudilii ob prvi kavici, malo poklepetali in pretegnili svoje noge.
Pot smo nadaljevali v Poreč, kjer nas je pozdravilo sonce, cvetoče mimoze, se sprehodili smo se po centru mesta in popili kavico na glavnem trgu za 3.30 evrov.
Da ne bi bili preveč lačni do večerje, smo imeli degustacijo v podjetju Agrolaguna, kjer smo poskušali bakalar, sir in vino. Na koncu smo lahko kupili nekaj njihovih izdelkov, predvsem olivno olje in vino.
Popoldne smo prispeli v zelo lep hotel Eden, kjer so nas pričakale lepe sobe, dobra hrana in gostoljubnost hotelskega osebja. Počutili smo se odlično, ker smo na hodnikih srečevali predvsem slovenske goste.
V ponedeljek smo imeli voden sprehod po Rovinju. Mesto je obdano z 20 otoki in otočki. Mesto na vrhu straži cerkev sv. Evfemije, kamor smo se nekateri povzpeli in si ogledali njeno notranjost ter se priporočili sv. Evfemiji.
Rovinj je sicer zelo staro ribiško mesto, znano po edinstveni ribiški ladji Batana, pesmih Bitinada in vinskih kleteh. Po vodenem ogledu smo si nekateri privoščili lahko kosilo, občudovali čudovito parkovno ureditev ob hotelih, se spočili, prebrali kakšno stran zanimive knjige ali poklepetali ter si nabirali novih moči za večerni ples.
Zvečer smo uživali ob dobri hrani, po večerji pa prisluhnili živi glasbi in se zavrteli ob ritmih popevk naše mladosti.
V torek smo morali do desete ure zapustiti hotel. Na avtobusu se nam je pridružila vodička Helena, ki nam je povedala marsikaj zanimivega o zgodovini Istre in življenju na Hrvaškem. Veliko zanimivega je povedala tudi o Tobačni tovarni Rovinj, njeni prodaji in delnicah, ki so jih dobili delavci, s katerimi so nekateri prav obogateli.
Bila sem že velikokrat v Puli, a nikoli na vodenem ogledu. Pula je več kot 2000 let staro mesto, znano po vinogradništvu, ladjedelništvu in turizmu. Najprej smo si od zunaj ogledali puljsko areno, kjer so bile v rimskih časih gladiatorske igre. Vodička nam je povedala, da arena pomeni pesek. S peskom so zakrivali kri, ki je tekla v bojih med gladiatorji in levi.
Ogledali smo si tudi več vrat, Herkulova, Zlata, Dvojna vrata. Na trgu ob tržnici smo se nastavljali soncu in poklepetali ob dobri kavici, se nato sprehodili do rimskega templja in puljske mestne občine, kjer smo na samih zidovih lahko razbirali 2000-letno zgodovino tega mesta.
Nato smo nadaljevali pot proti Pazinu, ki je bilo nekdaj kar slovensko mesto, saj je v njihovi gimnaziji učilo kar nekaj znanih Slovencev, med drugimi pisatelj Ivan Pregelj in slikar Saša Šantel.
Naša zadnja postaji na poti domov je bila majhna vasica Bani, kjer smo se okrepčali v Taverni Bani. Domači so nas pričakali s harmoniko, z domačim žganjem ter istrskimi jedmi.
Polni vtisov in z željo, da bi se naslednje leto spet srečali v Istri, morda z nekoliko drugačnim programom, smo se zvečer po varni vožnji v Domžale razšli.
Avtor: Jana Ozimek; Foto: Arhiv društva Lipa
