Spoštovani člani, vabljeni na organiziran obisk Islamskega kulturnega centra, ki bo potekal v četrtek, 2. marca 2023, ob 16. uri.

Ogled s strokovnim vodstvom bo trajal približno uro in pol. Ogledali si bomo notranjost džamije ter izobraževalni in športno-rekreacijski del kompleksa. Seznanili se bomo z osnovami islama, zgodovino islamske skupnosti na Slovenskem in prizadevanji za izgradnjo džamije v Ljubljani. Na voljo bo tudi čas za postavljanje vprašanj.

Vstop v džamijo z obuvali in v neprimernih oblačilih ni dovoljen, kar pomeni, da se mora spoštovati sproščeno-elegantni oblačilni kodeks z obutimi nogavicami, s pokritimi nogami in rokami [ohlapna oblačila z dolgimi hlačnicami ali krili do gležnjev in dolgimi rokavi] ter nošnje pokrivala. Sestavni del zunanjosti je tudi snažnost oblačil in osebna higiena. V prostorih ni dovoljeno uživanje hrane, pijače, glasno govorjenje in telefoniranje. Od obiskovalcev se pričakuje, da spoštujejo svetost prostora.

PRIKAZ OBLAČENJA V ČASU OBISKA

Cena: 4,00 EUR za člane Društva Lipa, za druge udeležence 6,00 EUR.

Rezervacija prijave samo osebno, v času uradnih ur v pisarni Društva Lipa do 23. 2. 2023. Prijava bo potrjena ob plačilu cene izleta.

Prihod v Ljubljano je v lastni režiji z vlakom ali avtobusom. 

Naslov: Džamijska ulica 10, 1000 Ljubljana.

Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa - Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale

Vabljeni na četrto srečanje debatnega kluba, ki bo v prostorih Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale potekalo v sredo, 15. februarja 2023, ob 12.uri.

Naj nas ta zgodba neznanega avtorja spodbudi k debati o današnji poplavi informacij, na katerih gradimo svoja prepričanja. Ali smo postali družba brez kritične misli?

Nekaj let po mojem rojstvu je moj oče srečal tujca, ki je pravkar prispel v naše mesto. Oče je bil že od vsega začetka navdušen nad prišlekom in ga je hitro povabil k naši družini. Neznanca smo hitro sprejeli in od takrat živi pri nas.

Ko sem odraščal, nisem nikoli dvomil o njegovi vlogi v naši družini. V mojem otroštvu je imel posebno mesto. Starši so me vzgajali komplementarno: mama me je naučila razlikovati med dobrim in zlim, oče pa ubogljivosti. Ampak tujec, bil je pripovedovalec. Ure in ure nas je navduševal s svojimi dogodivščinami, skrivnostmi in komedijami.

Ko sem želel izvedeti kaj o politiki, zgodovini ali znanosti, on je vedno poznal vse odgovore o preteklesto, razumel je sedanjost in celo zdelo se je, da lahko napoveduje prihodnost! Mojo družino je peljal na prvo veliko nogometno tekmo. Spravljal me je v smeh in žalost. Neznanec ni prenehal govoriti, a očeta to ni motilo.

Včasih je mama tiho vstala in odšla v kuhinjo, kjer je bilo tiho in mirno, mi pa smo drug drugega utišali, da bi slišali, kaj nam ima tujec za povedati. Danes se sprašujem, ali je mama kdaj molila, da bi neznanec zapustil naš dom.

Oče je vodil naš dom z določenimi moralnimi standardi, toda tujec se nikoli ni čutil dolžnega, da jim sledi. Vulgarne zgodbe, na primer, pri nas niso bile dovoljene. Ne od nas, ne od naših prijateljev, ne od obiskovalcev

Naš dolgoletni obiskovalec pa je gladko prišel skozi z kletvicami, ki so mi parala ušesa in spravljala v jezo očeta in mamo. Oče ni dovoljeval obilne uporabe alkohola, vedar nas je neznanec spodbujal k rednemu pitju. Kajenje je naredil privlačno, cigare gentlamenske in ustnike prefinjene.

O seksu je govoril svobodno, celo preveč. Njegovi komentarji so bili včasih provokatnivni, včasih sugestivni, včasih pa preprosto brez sramni.

Danes vem, da so moje razumevanje ljubezenskih odnosov v veliki meri oblikovale zgodbe tujca. Dan za dnem je neznanec nasprotoval vrednotam mojih staršev, vednar so ga redkokdaj utišali. In NIKOLI ga niso prosili, naj zapusti našo hišo.

Več kot 40 let je minilo, odkar se je v življenje naše družine vselil neznanec. Zelo hitro se je prilagodil, zato danes ni videti niti približno tako očarljiv kot na začetku. Toda tudi če bi danes stopil v hišo mojih staršev, bi ga še vedno našel sedeti v svojem kotu in čakati, da ga nekdo posluša, da se z njim pogovori, medtem ko mu kaže svoje slike.

Kako je ime neznancu?

Mi smo ga preprosto imenovali – TV.

Vmes je dobil tudi ženo. Imenujemo jo računalnik.

Njunemu prvemu otroku rečemo mobilni telefon.

Njunemu drugemu pa Facebook.

Marija Dodič

Društva Lipa Domžale, Univerze za tretje življenjsko obdobje poleg svojega rednega letnega programa skozi študijsko leto občasno organizira za svoje člane tudi krajša izobraževanja in delavnice. Minuli petek popoldan in v soboto dopoldan, se je v prostorih Društva ustvarjalo iz naravne ovčje volne.

»Ovčja volna je naravni material, ki jo lahko z različnimi tehnikami oblikuješ v kateri koli izdelek želiš«. Tako je v uvodu delavnice Polstenja copat, mentorica ga. Emi Gregorčič nagovorila skupino udeleženk delavnice. S tehniko mokrega in in suhega polstenja volne se je večina udeleženk srečala prvič. Prav nič ni bilo jasno, kako bi iz kupa kosmičev volne brez šivanja ali lepljenja lahko nastali copati. Pa so na koncu vendarle nastali.

Premišljeni pedagoški pristopi mentorice so nas po korakih vodili po posameznih fazah mokrega polstenja želenega izdelka. Sproti je spremljala izdelavo vsake faze vsakogar med nami, nas prijazno spodbujala in pomagala reševati v občasnih zapletih. V fazi dekoriranja smo se prepustile svoji domišljiji, ter s tehniko suhega polstenja ustvarile barvitost in raznolikost izdelkov.

Po sedmih urah dela smo samo še občudovale polstene copate, ki so nastali pod našimi rokami. Razvile smo motivacijo, da izdelamo še kakšen par za svoje bližnje in da se udeležimo še naslednjih delavnic z mentorico go. Emi, v organizaciji Društva Lipa Domžale.

Anica Justinek