Peto srečanje debatnega kluba bo v sredo, 15. marca 2023, ob 12. uri v prostorih Lipe.

Ali sploh živimo? Ali se življenja zavedamo?

Večino dneva nam naše misli uhajajo v preteklost ali v prihodnost. Delamo načrte, smo v skrbeh...

Biti živ in živeti pomeni, biti to kar si, tukaj in zdaj. Če ste dosledni in ste večino časa to kar ste vi sami, potem živite. Veliko ljudi na to reče, da so vedno oni sami. Toda ali je to res? Mogoče smo zgolj marionete, ki reagiramo na glasove v sebi. Poslušati te glasove pomeni, živeti v preteklosti, saj večino časa ti glasovi govorijo o preteklosti ali pa nas ustrahujejo zaradi tega, kaj se nam bo lahko zgodilo v prihodnosti.

Mnogi ljudje niso oni sami, ampak so nekako kontrolirani.

Velikokrat se nam zgodi, da delamo eno, mislimo na drugo in na koncu niti ne vemo kako smo tja prišli, ali nam je hrana teknila. Ponavadi se med obedom toliko pogovarjamo, da niti ne opazimo, da je krožnik prazen. Ko se pogovarjamo v družbi prijateljev, z enim ušesom poslušamo in ob tem v sebi že meljemo kaj bomo odgovorili, in tako nam polzi resnični čas, ko smo lahko prisotni.

Nekega dne je Buda sedel v krogu svojih učencev, ko je k njim stopil star mož in rekel: ''Koliko star bi rad postal? Želi si milijon let in dodeljena ti bodo!''

Buda je brez oklevanja odgovoril: ''Osem let.''

Ko je starec izginil, so učenci razočarano odgovarjali: ''Učitelj, zakaj si nisi želel milijon let? Predstavljaj si, koliko dobrega bi še sto generacijam lahko storil!''

Na to je stari mož smehljaje odgovoril: ''Če bi živel še milijon let, bi ljudi bolj zanimalo to, kako bi si podaljšali svoje življenje, kot da bi iskali resnico.''

Kako resnično. Kajti maloštevilni uporabijo svoj čas in energijo zato, da izboljšajo kakovost svojega življenja. Človek lahko umre, ne da bi živel. Mnogi mislijo, da živijo, ker dihajo, jejo, govorijo, se zabavajo in tekajo okrog. Seveda niso mrtvi. Toda ali živijo? Niti ne živijo, niti niso resnično mrtvi. (iz knjige Hoditi po vodi, Anthony de Mello)

Marija Dodič

kot so svoboda, pravica, demokracija enakost, solidarnost…(Slapšak, S. Panoptikum, RTV SLO, 2. 3. 2023).

Kako torej lahko ob 8. marcu govorimo o teh abstraktnih pojmih? Mogoče tako, da jih do vrha napolnimo z močno, povedno vsebino, ki se ne dotika samo žensk, ampak vseh ljudi.

Svoboda ni samoumevna, kar so dobro vedele vse interniranke v taboriščih, ki so se med drugo svetovno vojno tam znašle zaradi svobodoljubja, domoljubja in upora.

Svoboda govora je čislana kot vrednota in hkrati čedalje bolj zlorabljena. V medijih, še posebej v anonimnih objavah na spletu, so skupaj z njo pozabljene vrednote: resnica, spoštovanje, argument…Pozabljamo, da ima naša svoboda svojo mejo, in sicer tam, kjer se sreča s svobodo drugega.

Pravica je to, da lahko volimo in smo voljeni/e, kar velja za ženske na slovenskem ozemlju šele od leta 1945 dalje.

Pravica do šolanja, torej do izobrazbe, bogati družino, otroke in rodove, ki prihajajo. Učiti se je veselje in vseživljenjska izkušnja. Ukrajinski otroci so postali begunci v drugih državah in nimajo pravega pouka v maternem jeziku. Afganistanska dekleta ne smejo več v šolo, Iranke so zanetile upor proti avtoritarnosti režima…

Pri nas imamo še iz časa Jugoslavije ženske pravico do ginekologa na primarni ravni, naši otroci pa do pediatra, česar niso takrat imeli niti na Danskem. Zato nobena bolnišnica pred nekaj leti ni zavrnila begunke, ki so jo vrgli iz kombija, odpeljali dalje, ona pa je ob cesti povila deklico… Na področju preventive imamo program Evropa dona, ki je presejalni test raka dojk.

Demokracija je edina organiziranost družbe, ki omogoča vsaj formalno udeležbo vsakogar. Nekatere občine pri nas so že poskusile s participativno demokracijo: krajani prispevajo ideje in projekte, ki jih uresničujejo z določenim deležem občinskega proračuna.

Enakost je res težko dosegati, ko je v povprečju držav Evropske skupnosti ženska še vedno za 17% manj plačana kot moški. Enakost postane spotika, ko ženska zasede vodilno mesto v družbi. Sprašujejo se, kaj tam počne, ali je dovolj sposobna, če je »prav oblečena«… Če se poda v akademske vode, ji očitajo »intelektualno pretencioznost« (Shcnabl, A., Panoptikum, RTV SLO, 2. 3. 2023). Slavenka Drakulić govori o tem, da žensko še vedno najprej dojemajo glede na zunanjost, ko pa se postara, pa postane v družbi nekako »nevidna, dostikrat pa tudi revna«. Zato nam ostane edino solidarnost.

Solidarnost generacija slušateljic in slušateljev Društva Lipa, Domžale živi že od mladih nog. To je del naše vzgoje za skupnost, za katero upamo, da se bo prenesla v naslednje rodove. Ni nam treba razlagati, kako si pomagati med seboj, kako pomagati otrokom, družini in prostovoljno pomagati tudi drugim potrebnim. Tega razdajanja je bilo vsa pretekla leta zelo veliko. Solidarni smo tudi med seboj, prijateljsko si pomagamo, ko je treba. Naj ostane tako!

Iskrene čestitke ob osmem marcu!

Zapisala Manica Perdan Ocepek

Delavnico polstenja copat smo na Društvu Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje letos v marcu 2023 izvedli že drugič.

Skupina vedoželjnih in prizadevnih udeleženk se je pod mentorstvom ge. Emi Gregorčič spoznavala s tehniko mokrega in suhega polstenja, si razvijala ročne spretnosti in si vsaka zase izdelala unikatne polstene copate.

S tehniko polstenja je možno narediti zelo različne uporabne izdelke, kot so vrhnja oblačila, šale, kape, rokavice, torbice, svečnike, čevlje… Nekaj primerov polstenih izdelkov nam je mentorica prinesla tudi na ogled za izziv, da se morda na naslednjih delavnicah zainteresirani lotimo še česa zahtevnejšega.

Sicer pa je bila s prizadevnostjo in z izdelki tako s prve, kot tudi z druge skupine zelo zadovoljna. Zadovoljne smo tudi me in upamo, da so izdelki všeč tudi vam.

Če bo povpraševanja dovolj za skupino, bomo naslednje delavnice polstenja organizirali v prihodnjem študijskem letu.

Anica Justinek