V četrtek, 17. oktober 2024, ob 7.00 uri smo se zbrali na avtobusni postaji v Domžalah. Hitro na avtobus in udobna namestitev. Po nekaj kilometrih vožnje nas je pozdravil in zaželel prijeten dan predsednik društva Lipa Domžale, Marjan Ravnikar. V kratkem nagovoru je preletel program izleta in napovedal našo vodičko ga. Kompare Zdenko, pridružila se nam je v Postojni. Sledil je kratek postanek za kavico v gostišču Rožman in naprej proti Krasu.

Vodička je predstavila pokrajino (kraško planoto), ki deloma sega čez mejo v Italijo, imenovano tudi matični Kras. Opisala nam je strukturo tal in kamenin, ki so sestavni del te pokrajine. V kratkem času, saj tako se nam je zdelo smo prispeli do našega prvega cilja vasice Sočerga, leži ob cesti, ki pelje proti Hrvaški. Vasica je prvič omenjena leta 1028 z imeni: sv. Siro, sv. Sirico, sv. Quirico oz. sv. Kvirik. Vasica je zanimiva zaradi izjemnih naravnih stvaritev, kot so spodmoli (imenovani ušesa Istre)... Peš smo se povzpeli do cerkvice sv. Kvirika, ki stoji na nadmorski višini 410 m. Prvič jo omenja koprski škof Paolo Naldini v svojem Cerkvenem krajopisu. Ob cerkev je prislonjen zvonik s štiristrano kapo. Cerkev je bila obnovljena 1886 leta, leta 1940 so jo zmanjšali in leta 1942 so okoli pokopališča sezidali zid.

Kvirik je bil mučenec pod cesarjem Avrelijem.

Na omenjenem pokopališču je pokopan slovenski pisatelj, kulturni delavec Marjan Tomšič. Njegova literarna zvrst je bila predvsem proza, pisal je tudi dramska besedila, radijske igre in malo poezije.

Ko smo končali ogled še pod turobnim sivim nebom smo se odpravili do avtobusa, ki nas je odpeljal do slikovite vasice Smokvica. V okolici je bilo veliko fig-smokev in od tod predvidevajo, izhaja ime Smokvica-Figarola. Gručasto naselje strnjenih hiš. Znana je Bržanova domačija „pri Bržani“. Gre za zaprt tip domačije, ki ga sestavlja več domačijskih enot. Na sredi je dvorišče. Večja zanimivost te hiše je deset ohranjenih obokov, ki so jih postopoma dograjevali. Domačija je v lasti vaške skupnosti oziroma občine, služi kot prireditveno-razstavni prostor. Lokalni vodič nas je povabil v notranjost domačije, kjer so nas pogostili z panakoto oplemeniteno s figo, kuhano v teranu, bila je odlična. Zraven je bilo postreženo figovo žganje. Po pogostitvi smo se odpravili na ogled vasi. Začeli smo z osrednjim prostorom vasi: trg, kjer so imele perice svoj prostor za pranje perila in prostor za napajanje živine. Ta prostor z vaško lipo na sredi služi največjemu prazniku fig (šagra), na dan sv. Magdalene, ki ji je posvečena cerkev. Posvečena je bila leta 1422 in obnovljena leta 1580.

Pogled v zgodovino, območje je slovelo kot vinorodna pokrajina, uspevalo je različno sadje, gojili so ovce in prodajali ovčji sir v Trst in Koper. Vas je slovela tudi po kovaštvu.

Danes je vasica znana predvsem po turističnih dejavnostih.

Čas beži in moramo naprej. Naša naslednja točka obiska je Gotska cerkev sv. Trojice v Hrastovljah, zgrajena v 15. stoletju. Slovi po srednjeveških freskah Janeza in Kastva. Freske vključujejo prizore stvarjenja sveta, izgon Adama in Eve, Kristusov križev pot ter „Mrtvaški ples“, neizbežnost smrti za vse sloje družbe. Freske so bile dokončane leta 1490. Freske so zemeljskih barv. Lokalni vodič nas je popeljal od prizora do prizora naslikanih fresk. Zanimivo ga je bilo poslušati.

Cerkev obdaja taborsko obzidje iz 16. stoletja, ki je bilo namenjeno obrambi pred turškimi vpadi.

Zadnji del, vožnja do Izole. Otok, ki je bil naseljen že v rimski dobi, to potrjujejo najdišča v Simonovem zalivu. Potopljeni pomol in vila z ohranjenimi temelji stavbe, mozaiki in cevovod. Izola se prvič omenja leta 972. Izoli so leta 1280 zavladale Benetke po propadu Benetk je spadala pod Napoleonovo Francijo. Imela je burno zgodovino vladavine vse do druge svetovne vojne. Povojna gospodarska in demografska rast Izole so temeljili na industriji igrač, živilski industriji in ladjedelništvu, predvsem vlaganje v turizem.

Sprehod po starem delu Izole ogled palače Besenghi degli Ughi, poznobaročna zgradba.

Povzpeli smo se do cerkve sv. Mavra. Nahaja se na najvišji točki nekdanjega otoka, na platoju na robu mestnega jedra. Zvonik se nahaja pred pročeljem cerkvene ladje in je ločen od cerkve. Zvonik je bil leta 1985 razglašen za spomenik kulturne dediščine.

Imeli smo nekaj prostega časa do odhoda našega avtobusa. Z veseljem posedanje na sončku, ki se je prikazal in nam polepšal dan.

Postanek v Postojni, kjer smo imeli pozno kosilo.

Izlet je bil dobro organiziran, prvi v letošnjem šolskem letu. Vodenje brezhibno, vsebinsko izčrpno.

Zapisala: Majda Šraj
Fotografija: Arhiv društva Lipa