V Galeriji Domžale je v ponedeljek, 5. junija 2023, potekalo odprtje razstave likovne skupine Društva Lipa Domžale, ki so jo poimenovali “Popótovanja”. Odprtja razstave se je udeležilo lepo število obiskovalcev in avtorjev slik, ki so k svojim umetninam dodali še pripis v pripovedi ali v verzih pesmi. Galerija Domžale je likovnikom omogočila, da svoj raziskovalno ustvarjalni duh predstavijo širši javnosti.

»V likovni skupini Univerze za tretje življenjsko obdobje Društva Lipa Domžale nas poleg dolgoletnih kreativnih slikarskih vzgibov povezuje toplina in domačnost. Delo v družabnem okolju, v prijaznem kolegialnem vzdušju, nas ohranja mlade, motivirane in radovedne. Pogovor pa, kot v marsikaterem drugem okolju, pogosto vodi v obujanje starih časov in spominov nanje. Tako se je postoma izoblikovala ideja, da bi ustvarjali na temo »Popotovanje«, v vsej svoji prezénci,« je v uvodu pogovora pred uradnim odprtjem razstave dejala Duša Jesih, akad. slikarka, mentorica.

V prvem delu se v ravni liniji nizajo diptihi osebnih pripovedi v serijo popotniških pričevanj, v drugem delu pa so se posamezni utrinki na temo mapiranja po zgledu aktualne ameriške umetnice Paule Scher, z raziskovanjem sebi znanih, sosedovih in tistih bolj oddaljenih, še nepoznanih poti in potovanj v dežele in kraje, kjer je polno navad in običajev, prelitih v sliko. Tako v inštalaciji večih slik skupaj vidimo globus, zemljevidne karte, kjer se zgodbe o prehojenih poteh vrstijo, prepletajo v instalacijo posamezih kolažev, ki se zlijejo v skupno zgodbo.

Duša Jesih, akad. slikarka, mentorica je v nadaljevanju povedala še nekaj besed o zamisli, kako bi likovniki naredili nekaj posebnega in drugačnega od vsakoletnih razstav. »Popótovanje ali z drugimi besedami vandranje, pohajkovanje, pustolovščina, odisejada, dogodivščina, romanje …, je doživetje, izkustvo, fizično ali duhovno, je bit, utrinek, spomin, je košček mozaika iz našega življenja. Po »potéh spominov in tovarištva« se tkejo vezi, izrisujejo matrice, mreže, zemljevidi. Od samega začetka pa do danes smo ljudje po dolgem in po čez pre-potovali naš planet, pa tudi v vesolje so se podali, zaradi naravnih ali »nadnaravnih« okoliščin so si sledile velike selitve narodov, odkrivanje »Amerike«… Potujemo duhovno in osebnostno, skozi vse, kar na svoji poti skozi evolucijo lastne Duše doživljamo v katerikoli dimenziji. Témo, na kateri gradimo, t.i. inventuri prehojenih póti, konotirano z Pengovovimi Odpotovanji; iz svojega preteklega življenja skušamo izpostaviti spomin na prav posebno osebno življenjsko izkušnjo popotovanja, takšno, ki nas je zazamovala, in, ki bi jo radi tisti, ki jo doživijo, delili z vsemi drugimi. To je nekaj čudovitega, odpira obzorja in bogati duha. Materializirati skušamno v pisani in slikani obliki – v likovni podobi manjšega intimnejšega formata želimo upodobiti fatazmo iz preteklosti, ter jo pospremiti oz. oplemenititi z literarno noto,« je zaključila Duša Jesih, akad. slikarka, mentorica.

Nekaj besed je spregovoril tudi Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale: »Veliko odrekanja in truda je potrebno, da se take umetnine, kot jih danes vidite na razstavi, ustvari. Vsaka oseba ima poleg slike še svoje besedilo, svojo zgodbo popotovanja, ki je celoten skupek naslova razstave. S tako zavzeto mentorico jim je to uspelo. Hvala za vse te umetnine, ki krasijo domžalsko galerijo, zahvala za to razstavo gre v prvi vrsti Galeriji Domžale, ki je dala proste prostore in seveda naši mentorici, da so v kratkem času uspeli narediti popotovanja in jih razstaviti.«  Mentorici je v zahvalo izročil šopek.

V kulturnem programu sta sodelovala Miro Novak in njegov učence Marko Kosanovič, ki sta na svoja strunska instrumenta obiskovalce popeljala na popotovanje v Italijo in Irsko.

V Galeriji Domžale razstavljajo: Dragica Šetina, Milena Zanoškar, Angela Dovžan, Irena Osolnik, Nuša Čučnik, Veronika Strašek, Nuša Lojen, Veronika Židanek, Vlasta Janžekovič, Breda Cerar , Marjeta Ložar, Brigitta Leskovar, Joži Tomšič, Antonija Pacek Tonka, Majda Šilar, Miro Novak.

Razstava bo v Galeriji Domžale na ogled do 12. junija 2023.

Video posnetek z odprtja razstave si lahko ogledate na povezavi tukaj.

Avtor: Miro Pivar; Foto in video: Miro Pivar

Razstava prelepih čipkastih izdelkov klekljaric Slamice, ki delujejo pri Društvu Lipa, Univerzi za tretje življenjsko obdobje Domžale, je začela svojo krožno pot.

Iz matične Knjižnice Domžale se je preselila v Krajevno knjižnico Tineta Orla Trzin. Trzin je simpatična, zelena, mala občina, ki slavi 750 let od prve omembe naselja s tem imenom. Znana po dobro urejeni industrijski coni, mokriščih, mlakah, po prenekaterih rastlinah, ki jim ustreza tako rastišče. Med njimi je tudi prekrasen divji tulipan, žerjavček, ki je ponosen simbol na občinski zastavi.

Ko boste po opravkih v Trzinu, obiščite knjižnico in razstavo idrijskih čipk, kjer bodo na ogled do 3. 7. 2023.

Vljudno vabljeni!

Besedilo in foto: Mirjana Kavčič

Zbor udeležencev je bil v torek, 30. 5. 2023, v zgodnjih jutranjih urah. Vsi prijavljeni smo se zbrali na avtobusni postaji v Domžalah in nadaljevali pot proti Ljubljani, kjer nas je čakal vodič g. Andrej. Najprej nas je pozdravil predsednik Društva Lipa Domžale, Marjan Ravnikar. Sledil je pozdrav g. Andreja. Pot smo nadaljevali mimo Zagreba proti Beogradu. Naravnost proti Beogradu.

Po krajših obveznih postankih in dobrodošla jutranja kavica. Med vožnjo do Beograda nas je vodič do dobra seznanil z zgodovino Srbov. V Beogradu nas je čakal lokalni vodič g. Zoran. V trenutku se je začutila prijetna energija, ki nas je spremljala do konca njegovega vodenja po mestu Beograd.

Panoramska vožnja po mestu je minila z opisovanjem življenja v mestu in pomembnih zgodovinskih stavb. Približevali smo se Beograjski trdnjavi, ki stoji v sotočju Donave in Save v središču srbskega glavnega mesta Beograd. Zgodovinski simbol, celotno območje je urejeno kot park. Znan kot Kalemegdan po turško iz besede kale-trdnjava in megdan-bojno polje. Kompleks je razdeljen na dva dela: zgornja trdnjava in spodnja trdnjava obzidja. Na območju trdnjave stoji več spomenikov in drugih spominskih objektov. Omeniti moramo Meštrovičev kip Zmagovalec, beograjski simbol. Vodič je omenil, da je tudi beograjska trdnjava skozi zgodovino pogosto menjala vladarje. Najstarejša naselitev pozna kamena doba, rimska trdnjava porušena od Avarov. Lastništvo med Bizancem in Ogrsko. V 15. stoletju postane prestolnica. Nekaj časa pod Osmani, ki so naselili muslimansko prebivalstvo. Leta 1868 so se Osmani dokončno umaknili in prepustili ozemlje novoustanovljeni srbski državi. Od tu v mestno središče ogled: Trg republike z parlamentom, mestna hiša, Terazije, Študentski trg, Varoš kapija, Narodno gledališče, dvor kneginje Ljubice.

Čakala sta nas še dva ogleda, pravoslavna cerkev sv. Save in hiša cvetja na Dedinjah. Hram sv. Save so postavili na prostoru, kjer so leta 1595 zažgali njegove posmrtne ostanke. Sveti Sava je bil prvi nadškof Srbske pravoslavne cerkve in njen najpomembnejši svetnik. Rojen kot Rastko Nemanjić, sin srbskega vladarja. Oče je bil ustanovitelj srednjeveške srbske države.

Cerkev še danes ni povsem dograjena. Zanimivo, da je pri gradnji sodelovalo slovensko podjetje Marmor Hotavlje. Resna gradnja se je začela po letu 1985. Hram sv. Sava je grajen v srbsko-bizantinskem slogu in ima štiri zvonike. Obsega okoli 3.500 kvadratov. Uvršča se med največje pravoslavne cerkve na svetu. Cerkev je v celoti v dekoraciji mozaika v zlatem tonu, ikonografija. Izdelovalci dekoracije so tim srbskih in ruskih slikarjev. Cerkev krasi prekrasna kupola in lestenec, ki se spušča na sredino cerkve. Pod glavnim prostorom cerkve se nahaja kripta, ki se razprostira v vsej svoji veličini. Služi za različne prireditve. Poseben del kripte je namenjen srbskemu patriarhu.

 Na trgu pod cerkvijo se nahaja tudi Narodna knjižnica in spomenik Karađorđeviču.

Avtobus nas je zapeljal na Dedinje, kjer je Titov grob, imenujejo ga tudi mavzolej, nekdanjega predsednika Socialistične republike Jugoslavije z imenom Josip Broz (7.5.1892 - 4.5.1980). Zraven Titove grobnice so pokopali nekdanjo ženo Jovanko Broz.

Prejeli smo vstopnice in vstopili v lepo urejen park, polen zelenja in cvetja, s številnimi kipi. Med njimi izstopa kip maršala Tita. Kip je izdelal kipar Anton Avgustinčić. Njegovo delo je kip Tita v Velenju. Spominjamo se ga kako smo čakali, da se je pripeljal s črno limuzino in mu mahali z malimi zastavicami. Karizmatična osebnost, poznan v celem svetu.

V tem obdobju vladavine so imele svojo vlogo Titove štafetne palice, 25. Maja so štafetno palico izročili Titu na gimnastično-plesni prireditvi v Beogradu. To prireditev smo spremljali še ob črno belem ekranu na TV. Ogledali smo si muzej v katerem so razstavljeni predmeti: darila, ki jih je prejel v času svojega predsedovanja, štafetne palice, kipi. Zanimivo.

Še malo klepeta z lokalnim vodičem in čas, da se poslovimo in nadaljujemo vožnjo v smeri Novi Sad. Tja smo prispeli v večernih urah. Utrujeni, da.

Nov dan v mestecu Novi Sad, ogled z lokalno vodičko ga. Jeleno, seveda tudi naš vodič. Zbrali smo se na Trgu svobode, kjer je prečudovita katoliška cerkev sv. Marije, Mestna hiša v bližini je srbska ortodoksna cerkev, novosadsko sinagogo. Grška šola Na sredini trga stoji kip Svetozarju Miletiču.

Novi Sad leži v osrednjem delu avtonomne pokrajine Vojvodine na severu Srbije na meji pokrajin Bačke in Srema. Novi Sad je zaradi svoje priročne lege veljal za pomembno trgovsko regijsko stičišče in središče srbske kulture, nekateri ga imajo za srbske Atene. Je drugo največje mesto v Srbiji in glavno mesto Avtonomne pokrajine Vojvodine je kulturno, industrijsko finančno izobraževalno in upravno središče Vojvodine. V njem je sedež Matice srbske najstarejše kulturne ustanove srbskega naroda v Avstro-Ogrski in Univerze v Novem Sadu, druga največja srbska univerza. Znan je po živahni festivalski sceni skozi celotno leto.

Med revolucijo leta 1848 je bilo pošteno uničeno po tem letu so ga obnovili. Resnično prisrčno je zgodovinsko mestno jedro. Nadaljevali smo po coni za pešce in občudovali čudovito arhitekturo stavb, ki jo dopolnjuje obilno zelenje in parki. Omeniti je potrebno, da imajo najlepšo rečno plažo »Štrand«.

Prečkali smo reko Donavo. Na desnem bregu se na 40 metrski vulkanski plošči bohoti mogočna Petrovaradinska trdnjava iz leta 1780. Je ena največjih v Evropi, pod njo se vije kar 16 kilometrov katakomb. V tej trdnjavi je mestni muzej. Posebna znamenitost obzidja je urni stolp, ki je nekoč kazal čas čolnarjem in stražarjem. Po končanih ogledih smo imeli čas zase.

Zvečer smo se odpravili na večerjo. Restavracija je na »kraj sela« tako se tudi imenuje. Lično urejena. Večer je bil nekaj posebnega, med nami je bila oseba, ki je praznovala okroglo, to naj ostane (?). Ob spremljanju »Sviračev«, ki so peli in igrali starogradske pesmi. Razrezali smo torto, njej na čast. Ob glasbi smo tudi zaplesali. Hotel in nočitev.

Po zajtrku smo si ogledali tržnico in še hitri nakupi. Avtobus nas je čakal, da nas odpelje proti Sremskim Karlovcem, kjer smo si ogledali kulturno zgodovinsko središče, ki ima najstarejšo gimnazijo v Srbiji. V preteklih letih je bilo mesto kulturno središče Srbije. Peš smo odšli v najstarejšo vinsko klet v Vojvodini »Vinarija Dulka«. Pričakala nas je lastnica in nas prijazno popeljala po njihovih prostorih. Zgodovina vinarjenja seže v leto 1920. Poslopje za turistične namene obnavljajo od leta 2006. Njihovi vinogradi se razprostirajo na najlepših gričih okoli Karlovca. Poizkušali smo njihova najboljša vina, postreženi smo bili z prigrizkom.

Čas beži, odrinili smo proti Fruški gori. Spremljala nas je prekrasna panorama. Zasajena polja, nasadi lešnikov, vinogradi. Najvišji vrh je Crveni čot (539m). V teh gozdovih je največ lipe. Gozdovi so polni divjadi. V dolini pa dobri pogoji za trto. Na tem področju je največ vinskih kleti.. Obiskali smo znamenito » etno selo Maradik«. Sprejela nas je lastnica, prijazna, lahko rečemo vsestransko nadarjena gospodarica.

Popeljani smo bili v prijeten domač prostor, kjer so nas čakali pogrinjki. Postreženi smo bili z paprikašem v njihovi prečudoviti posodi. Posladek, ki je sledil so bili odlično narejeni krofi z njihovo domačo marmelado. Zraven je bilo postreženo domače vino. Zelo dobro.

Povabljeni smo bili na ogled domačije, ki je stara okoli 150 let. Neverjetno funkcionalno razporejeni prostori, ki so opremljeni z originalnimi eksponati starimi od 50 do 200 let.

Še zadnji postanek, Fruška gora v regiji Srem v Vojvodini.16 Srbskih pravoslavnih samostanov, ki so razporejeni po celi planini. Največjega v Krušedolu smo si ogledali. To je zapuščina srednjeveške dinastije Branković. Posvečen je sv. Mariji.

Naš vodič nam je podal kratek opis povratka. Zaključili smo potovanje po čudovitem delu Srbije, malo utrujeni a še vedno pod vtisom prekrasnih doživetji, ki smo jih nabrali v tem delu Srbije. Naša dobra volja se je nadaljevala v avtobusu. Bili smo prijetna družba. Zahvala gre našemu šoferju Janezu, ki nas je varno vozil po nekaterih zastrašujoče ozkih cestah.

Dobro organizirano kratko potovanje. Končano je naše šolsko leto za nekaj časa se bomo razšli, kratke počitnice a kmalu bo jesen in zopet novo šolsko leto. Naj bo prijetno vsem na počitnicah.

Avtorica: Majda Šraj; Foto: Društvo Lipa Domžale