Literarni krožek Društva Lipa gostil pisatelja, pesnika, scenarista, urednika, prevajalca, fotografa Dušana Šarotarja
16. november 2022 je bil deževen dan, ki pa ga je osvetlil in otoplil eden naših najboljših slovenskih jezikovnih stilistov, pisatelj Dušan Šarotar, ki je bil ta dan gost Literarnega krožka Društva Lipa.
Dušan Šarotar se je rodil v Murski Soboti. Študiral je sociologijo kulture na FDV ter filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je urednik v založbi Beletrina, je avtor scenarijev o Matetu Dolencu, Stanetu Jarmu, Gregorju Strniši, Danetu Zajcu in Milanu Deklevi. Ko je bil Maribor prestolnica evropske kulture, se je predstavil s samostojno fotografsko razstavo z naslovom Duše. Piše tudi za otroke. Njegova proza in pesmi so bile uvrščene v več domačih in tujih antologij ter prevedene v številne jezike.
Napisal je romane: Potapljanje na dah, Biljard v Dobrayu, Panorama, Zvezdna karta, kratke zgodbe: Mrtvi kot, Nostalgija, Ostani z mano, duša moja ter eseje Ne morje ne zemlja. Izdal je tudi več pesniških zbirk: Občutek za veter v soavtorstvu s Ferijem Lainščkom, Krajina v molu, Hiša mojega sina. Je prejemnik številnih nagrad. Njegov roman Panorama sodi po mnenju bralcev med 100 najboljših romanov vzhodne in srednje Evrope.
V njegovih delih prevladujejo motivi spominjanja, osamljenosti, narave, ljubezni, duše, prekmurskih judov, holokavsta.
Je izreden premišljevalec življenja in stilist. V enem od intervjujev je tako razmišljal o jeziku:
«Jezik, tam sem jaz doma. Jezikovno ustvarjanje je temeljna človekova dejavnost. Jezik je svetloba, ki osvetljuje naše skrite notranje svetove. Smo takšni, kakršen je naš jezik. Z besedami lahko gradimo razkošne svetove, oživljamo in povzdigujemo minulost, hkrati pa z istim jezikom lahko rušimo, razdiramo in prizadenemo bolečine in trpljenje. Strah me je ljudi, ki govorijo besede, nimajo pa jezika.«
Članice krožka so prebrale nekaj odlomkov iz njegovih del in pisatelju komentirale svoje branje njegovih del. Pisatelj je bil očaran nad odzivom poslušalk in bralk. Govoril je o metaforiki svojih del. Predstavil je tudi svoj osrednji cikel romanov, kjer opisuje zgodbo svojega dedka Franca Schwarza, njegove žene Rozalije Hahn ter njunega otroka Evgena. Njihova zgodba je zelo tragična, saj preko zgodbe oriše tudi zgodbo prekmurskih judov, ki so jih Nemci 26. aprila 1944 deportirali v Auschwitz, kjer so končali v plinskih pečeh. Njihovo sinagogo so spremenili med vojno v skladišče, po vojni pa jo porušili in zgradili na njenem mestu socialistični blok. Večjo srečo je imel Šarotarjev dedek Franc, ki je bil mobiliziran v madžarsko vojsko in je vojno preživel. Roman Biljard v Dobrayu ga prikazuje 7. aprila 1945, ko se vrne domov. On je sicer preživel, izgubil pa je ženo, otroka, premoženje, imovino, ime. Začeti je moral na novo, a mu je uspelo. Kmalu se je poročil in rodile so se mu tri hčerke. Pisatelj Dušan Šarotar je sin prve hčerke in tako Frančev vnuk iz drugega zakona. Čeprav mu dedek ni pripovedoval svoje življenjske zgodbe zaradi velike travme,ki jo je doživel, se je pisatelj poglobil v prebiranje časopisov iz časa pred drugo svetovno vojno in po njej, poizvedoval pri svojih sorodnikih, si ogledoval fotografije prednikov in pomembnih prekmurskih mož in žena ter počasi sestavil družinsko zgodbo ter zgodbo nesrečnih prekmurskih judov. Tej temi se je posvetil v romanu Biljard v Dobrayu, Zvezdna karta ter Ostani z mano duša moja. Namerava pa napisati še roman o Lazarju Rothu, zadnjem judovskem rabinu v Murski Soboti in s tem zaključiti to temo.
Šarotar je prvi, ki je začel pisati o prekmurskem holokavstu, temi, ki je bila večini Slovencev nepoznana. Tako je postavil spomenik svojim prednikom ter vsem prekmurskim judom, Slovencem pa osvetlil zgodovinski spomin.
Zanimiv je tudi roman Panorama, kjer opisuje na Joycev način Irsko, kjer je pisatelj, ki potuje po tej deželi ter se srečuje z raznimi ljudmi, ki so prišli na Irsko kot begunci, migranti. Skupno vsem pa je iskanje svojega doma.
Ta roman in Potapljanje na dah sta moderna romana, kjer ni več v ospredju logičnost, zaporednost, ampak asociativnost. Take romane je težje brati. Pisatelj je dejal, da romanov, kot so jih pisali v 19. stol., ni več moč pisati, saj se je življenje spremenilo, s tem pa tudi dojemanje stvarnosti in časovnosti.
Srečanje je pripravila Jana Ozimek. V pogovoru s pisateljem pa so aktivno z branjem, komentarji ter vprašanji sodelovale vse članice literarnega krožka.
Pisatelju, ki nas je navdušil s svojo globino duše in izbranimi besedami, smo se zahvalili z avtorskimi knjigami članic literarnega krožka z upanjem, da bo knjige prebral in morda posredno tudi komentiral.
Zapisala Jana Ozimek
