Nenadoma in zelo težko se poslavljamo od naše aktivne članice, spoštovane gospe Mile Živulović.

Ne morem si kaj, da ne bi bila osebna: njena mama je obdelovala vrt ob vrtu moje stare mame, njen najstarejši brat je dobro poznal mojo mamo … Po spletu življenjskih okoliščin sva si postali prijateljsko in srčno naklonjeni sosedi, prav tako obe najini družini. S pokojnim možem sta nam bila v nesebično pomoč. Občudovala sem njeno visoko profesionalno predanost poučevanju klavirja, tudi harmonike. Vzgojila je veliko mladih, ki so prav zato vzljubili glasbo, ali pa postali celo poklicni glasbeniki. Spodbudno in tenkočutno je znala na produkcijah na klavir spremljati mlade, ki so prvič nastopali na odru in imeli tremo. Za svoje pedagoško delo je pred leti prejela Gerbičevo nagrado. Tudi v pokoju je sledila vsem glasbenim novostim. Skupaj sva obiskali koncert v CD, ki ga je strokovno razčlenila in pojasnila. Z navdušenjem mi je pripovedovala, kako je po spletu v živo pozno v noč poslušala našega pianističnega virtuoza Aleksandra Gadžijeva na Chopinovem tekmovanju v Varšavi.

Radoživa, vedra, intelektualno razgledana in radovedna je bila aktivna tudi pri Društvu Lipa, kot ustanovna članica, kot slušateljica, obenem pa kot spremljevalka plesne skupine Češminke. Letos poleti mi je rekla, da ne bo več mogla spremljati skupin, da je harmonika postala pretežka.

Zdaj jo bodo v večnost spremljali le glasovi narave, ptičje petje, piš vetra, šum dežnih kapljic. Nam, žal, ostaja le spoštljiv spomin na zelo dragocenega človeka.

Manica Perdan Ocepek

Slovo od pokojne bo v soboto, 24. decembra 2022 ob 11. uri na pokopališču v Domžalah.

Zbirno mesto, kot običajno, avtobusna postaja v Domžalah. Zbralo se nas je za polni avtobus, udobno smo se namestili na svojih sedežih in začeli klepetati s svojimi sosedi. Pozdravil nas je predsednik Lipe Domžale, g. Marjan Ravnikar, ki nam je predstavil našega vodiča g. Jureta. V uvodnih besedah je bilo čutiti, da je pred nami prijeten predbožični izletniški dan.

Pot nas je vodila po avtocesti, kjer je bil krajši postanek. Občutili smo zimsko idilo, saj je bila pokrajina malo zasnežena. V nadaljevanju vožnje proti gradu Miramar, ki leži v Tržaškem zalivu, smo poslušali izčrpno zgodovino gradnje gradu in o njegovem lastniku avstrijskem,nadvojvodu Maximilianu I. Habsburško-Lotarinškem. Tu naj bi domoval s svojo ženo, Šarloto Belgijsko. Bil je pomorščak in si je želel pogled na morje.

Zgodovina gradu Miramar ima korenine, ki segajo v leto 1885. Grad je kombinacija z renesančnim, srednjeveškim in gotskim elementom. S svojo ženo Šarloto Belgijsko je bival na gradu kratek čas. Bil je imenovan za cesarja Mehike . Čez čas se mu je pridružila tudi žena. Življenje obeh se je tragično končalo. Maksimilian I. je bil usmrčen, Šarlota Belgijska pa se je vrnila na grad le za kratek čas, do preselitve v rodno Belgijo. Grad je v nadaljevanju zgodovine služil kot rezidenca Habsburžanov. Legenda pravi, da je Šarlota Belgijska preklela celoten grad in vsakogar, ki je bival tam. Zanimivo je, da je prekletstvo res terjalo žrtve, ki so umrle usodne smrti. Prva žrtev, ki je bivala v tem gradu je nadvojvoda Franz Ferdinand Avstrijski, žrtev v razvpitem Sarajevskem atentatu…

Dovolj zgodovine… Okoli gradu je prečudovit park, ki je vreden ogleda v vsakem letnem času. V njem najdemo prečudovito geometrijsko izoblikovan vrt. Park je zasnovan v stopničasto terasen teren. Z vrha parka lahko opazuješ morje. Čas našega ogleda je potekel. Posloviti smo se morali od gradu.

Nadaljevali smo proti Trstu. Nekaj prostega časa, kavica ali hitri nakupi.

Pri Sinagogi nas je čakal g. Igor, slovenski vodnik. V začetku nagovora nas je opozoril, da morajo vsi moški nositi pokrivala, za ženske to ne velja. To ima svojstven pomen v njihovi veri. Judje so v Trstu dokazano prisotni od 13. stoletja naprej. V začetku novega veka v 17. stoletju so bili nekateri Judje na Primorskem povzdignjeni med dvorno privilegirane Jude s strani cesarske krone. Skozi zgodovino druge svetovne vojne so fašisti Jude preganjali in izločali iz družbe, niso jih pa pobijali. Spremenilo se je po kapitulaciji Italije, ko je Nemčija okupirala Italijo ter začela sistematično iskati Jude in jih aretirati in zapirati v taborišča.

O sami veri je toliko stvari, da jih je zapleteno razlagati. Bili smo zadovoljni z razlago in ogledom.

Nadaljevali smo v smeri ogleda Narodnega doma v Trstu, ki je bil osrednja kulturna ustanova tržaških Slovencev. Zgrajen je bil po načrtih Maksa Fabianija. V njem so delovale številne slovenske organizacije,med njimi Sokol in Edinost. Bil je pomemben simbol slovenske navzočnosti v Trstu. Narodni dom so leta 1920 požgali fašisti. Stavba je bila ob 100. obletnici požiga v celoti vrnjena slovenski narodni skupnosti. Napotili smo se do Borznega trga, na njem stoji čudovita palača, ki je delo našega znanega arhitekta Maksa Fabianija. Na tem trgu stoji poslopje tržaške borze, ki je prav tako vredna ogleda.

Ob poti smo si lahko ogledali izkopanine rimskega gledališča. Ura nas je že priganjala. Božični čar mesta je na Velikem trgu, kjer je središče mesta. Trg obdaja kar nekaj markantnih stavb. Mestna palača na vrhu in stolp z uro, v katerem naznanjata čas Mihec in Jakec, Vladna palača…

Še malo zgodovine in pot do avtobusa. Po obsežnem sprehodu smo se namestili na avtobus in preučevali dnevni izkupiček ogleda.

Čakala nas je večerja oz. pozno kosilo v gostišču »Pri Mirku« v Sinji Gorici. Juha in zajeten krožnik dobrot.

Tako se je končalo naše božično enodnevno potovanje.

Zapisala: Majda Šraj; Foto: Majda Šraj

.

V Peterokotnem stolpu na Ljubljanskem gradu je v četrtek, 15. decembra 2022, potekalo odprtje Dobrodelne razstave Unicefovih Punčk iz cunj. Punčko iz cunj poznajo vse kulture sveta. Marsikateremu je v otroštvu delala družbo, v Unicefovem projektu pa predstavlja otroka iz države v razvoju, ki potrebuje našo pomoč.

Pri tem projektu že sedemnajst let sodelujemo tudi Unicefove prostovoljke pri Društvu Lipa Domžale. V tem obdobju smo ustvarile več kot 5000 domžalskih Špelc in Jankov.

S projektom Punčka iz cunj je UNICEF Slovenija omogočil cepljenje že skoraj 21.000 otrokom v državah v razvoju.

Lipovke smo ponosne, da smo sestavni del tega projekta. Z donacijo 20 evrov, kolikor stane cepljenje enega otroka proti šestim nalezljivim boleznim v državah v razvoju, prejmete čudovito punčko, rešite otroško življenje, razveselite izdelovalko in koga osrečite.

V prostorih Društva Lipa Domžale, na Ljubljanski c. 58, imamo prostovoljke ob petkih, med 9. in 11. uro delavnico, kjer so vam punčke na voljo.

Vabljeni k posvojitvi!

Prispevek pripravila: Mirjana Kavčič; Foto: Metka Paternoster

Miklavž se je poslovil in upajmo, zapodil vse parklje tja, kamor spadajo. Zdaj lahko pride Božiček, pa Dedek Mraz … Sicer pa je deček nekoč vzkliknil: »Miklavž ima pa atove copate!« In čarovnija je izginila.

Etnologinje smo skromne, ne potrebujemo čarovnij in razkošnih daril: želimo si le druženje, praznovanje in nekaj prijaznih, toplih besed. Zato smo se zbrale pri Narobetu. Najprej smo v naši sredi spet pozdravile Francko, ki se od jeseni z nami ne druži več v učilnici, saj je nedavno praznovala kar devetdeset let in ji ni lahko iz Kamnika priti v Domžale. Njej je bilo namenjeno slavje ob jubileju z najboljšimi voščili za dobro zdravje, Francka pa nas je počastila s čudovito torto in penino. Našega praznovanja se je udeležila tudi Vida, ki vselej sledi, kaj počnemo, pa čeprav tudi ona ne sedi več z nami v učilnici. Tudi Jana je velikokrat v mislih z nami in ko bo še bolj krepkega zdravja, se nam bo spet pridružila. Poslala nam je prijazna voščila in nas počastila z aperitivom. Vesele smo bile, da se nam je ob slavju pridružila tudi naša nova mentorica Tina Krašovic.

Animatorka Manica je sošolkam podarila fotografije prejšnjih druženj, za voščilo pa pesem Jenny Joseph Opozorilo, katere prva verza se glasita:

Ko bom stara, bom nosila vijoličasto

in rdeč klobuk, narobne barve in oblike …

Profesorica Majda je prebrala nekaj Razmišljanj dekliške vzgoje, povzetih po časopisu Jutro, št. 254, 30.10. 1937, med njimi tole:

»Katera rada od fantov sprejema darila, se bo osmodila«

Vsaka je dodala še kamenček k obdarovanju: keramični obesek za jelko, domači čaj, domače piškote, domačo marmelado, knjižico hišnih imen…Potem pa smo iz Sandine vreče ustvarjalnosti prejeli darila in skupno voščilo v verzih, ki ga želimo deliti z vsemi člani Društva Lipa:

Lepa beseda!

Lepa beseda je lahko dolga in kratka,

ljubka, vesela, spodbudna in sladka.

s srčnim namenom je podarjena,

v dobrem, sočutnem srcu je prebujena.

Včasih povedana je po tihem, na uho,

da v duši komu postane toplo,

včasih napisana, ker gre težje z jezika,

a šteje namen, ne oblika.

Lepa beseda lahko je najlepše darilo,

med ljudmi bi morala biti glavno vodilo,

saj dobra beseda spremeni vse na bolje,

vliva pogum, upanje in mnogo več volje.

Lepa beseda poveže ljudi,

Splete med srci nevidne vezi.

Zato večkrat kaj lepega komu povej

in svet s prijaznostjo vrti naprej!

(Sanda Volk)

Zapisala: Manica Perdan Ocepek, animatorka etnologije