Jožefovo na Suhorju v Brkinih

Objavljeno .

DSC 1022202059Etnologinje rade sledimo ljudem, ki ohranjajo dediščino. Tako smo se v soboto v novi zasedbi že tretjič odpravile na Suhorje, kjer Vaško društvo Suhorje vsako leto obeleži Jožefovo kot poseben vaški praznik.

Najprej smo obiskale delavnico krašenja pirhov s praskanjem. Ta običaj je bil lani izbran in dodan na seznam nesnovne kulturne dediščine. Delavnico je vodila Kristina Volk, rojena Krebelj, kakor jo je naučila njena mama. Najlepše je krasiti izpihana gosja jajca, ki imajo manj občutljivo lupino, tako da se ne strejo tako hitro kot kurja. Okrasili pa so že tudi nekaj nojevih, ki so posebej velika.

Kristina Volk, gospodinja pri Ulčerjevih (hišno ime pride od »ulica«, saj je tam mimo šla pot proti Trstu), in njena hči Tinka, sorodnici moje družine, sta skupaj z drugimi vaščani duši in srce vseh dogodkov, ki so skozi vse leto zelo zaznamovani s tradicijo. Gostoljubje je njihova odlika, zato smo bile Marjana, Ana in jaz po delavnici povabljene tudi na kosilo v domačo hišo. Tradicionalna jed tega dne je ovčja juha, postregli pa so nas tudi z domačima kislim zeljem in klobaso, pa mlečnim kruhom. Kristina je spekla kar nekaj potic, tudi druge vaščanke so jih in prispevale veliko peciva.

Ob dveh so začeli v središču vasi s kulturnim programom in vaščani so zapeli najprej pesem Jožeta Volka Suhorskega (1842 – 1922), učitelja, narodnega buditelja, in občudovalca vsega slovanskega, ki poje o Vremski dolini. Uglasbil jo je Danijel Černe, Terrafolk, Mystica. Tudi on je nastopil kot kitarist skupaj s sinom Anom, ki je poklicni glasbenik flavtist, občasno tudi violinist, študira pa v Berlinu. Igrala sta avtorsko skladbo o vetru na Krasu in eno, ki je obujala irsko – škotske ritme in zvoke. Slišali smo nekaj Volkovih pesmi, ki so jih recitirali domačini. Pesmice o pomladi in mamici so prepevali najmlajši. Eden izmed njih pa je z znanimi ljudskimi vižami korajžno raztegnil harmoniko kot to naredijo veliki. Nastopajočim domačinom so v goste prišle pevke s Prema, ki so z novo dirigentko, profesionalno glasbenico, zelo napredovale. Naslednica pesnika Volka je zapisala že veliko pesmi, tokrat nam je narečno recitirala eno o ženi in možu. Ljubiteljska gledališčnika iz Vrem pa sta uprizorila duhovit skeč o hujšanju za zdravje, ki na tihem rado zavije v gostilno, da se do sitega naje in napije … Prireditev je zgledno povezovala domačinka, zdravnica, ki bo vsak čas končala specializacijo pediatrije in namerava ostati in se zaposliti blizu doma …

Na koncu je navzoče pozdravila tudi Marija Merljak, promotorka suhorske kulinarike in njihove dediščine, ki je podarila nojevo jajce – nekaj, kar bodo lahko krasili v prihodnje.

V vaškem domu je še cel teden na ogled razstava izdelkov pridnih rok vaščank. Vabljeni!

Sicer pa sem o tem prazniku pisala in dodala tematske povezave za našo spletno stran Društva Lipa že v letu 2019.

Zapisala Manica Perdan Ocepek, animatorka etnologije

https://www.radio94.si/v-registru-nesnovne-dediscine-tudi-suhorski-pirhi/

IMG 0369202063

DSC 1027202060

DSC 1075202070

IMG 0368202064

IMG 0371202068

IMG 0376202062

IMG 0377202061

IMG 0378202071

IMG 0380202058

IMG 0384202074

IMG 0385202073

IMG 0388202072

IMG 0396202065

IMG 0397202075

IMG 0399202066

IMG 0410202069

Napovednik: Koncert ob materinskem dnevu

Objavljeno .

letak

 

 

Društvo Lipa - Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale in Osnovna šola Dragomelj lepo vabita v četrtek, 23. marca 2023, ob 18. uri na koncert ob materinskem dnevu, ki bo potekal v večnamenskem prostoru Osnovne šole Dragomelj.

 

 

 

 

 

Na koncertu bodo nastopili:

  • učenci Osnovne šole Dragomelj,
  • plesalci Plesne šole Miki,
  • citrarska skupina NOTICE,
  • citrarke, kitaristi in članice literarnega krožka
  • Društva Lipa — U3ŽO Domžale.

V prostorih Osnovne šole Dragomelj bo v času koncerta razstava ročnih del in punčk UNICEF Društva Lipa.

Vljudno vabljeni. Vstop prost

vabilo koncert ob materinskem dnevu

Vabilo na 5. srečanje debatnega kluba

Objavljeno .

SEO1236 thumbPeto srečanje debatnega kluba bo v sredo, 15. marca 2023, ob 12. uri v prostorih Lipe.

Ali sploh živimo? Ali se življenja zavedamo?

Večino dneva nam naše misli uhajajo v preteklost ali v prihodnost. Delamo načrte, smo v skrbeh...

Biti živ in živeti pomeni, biti to kar si, tukaj in zdaj. Če ste dosledni in ste večino časa to kar ste vi sami, potem živite. Veliko ljudi na to reče, da so vedno oni sami. Toda ali je to res? Mogoče smo zgolj marionete, ki reagiramo na glasove v sebi. Poslušati te glasove pomeni, živeti v preteklosti, saj večino časa ti glasovi govorijo o preteklosti ali pa nas ustrahujejo zaradi tega, kaj se nam bo lahko zgodilo v prihodnosti.

Mnogi ljudje niso oni sami, ampak so nekako kontrolirani.

Velikokrat se nam zgodi, da delamo eno, mislimo na drugo in na koncu niti ne vemo kako smo tja prišli, ali nam je hrana teknila. Ponavadi se med obedom toliko pogovarjamo, da niti ne opazimo, da je krožnik prazen. Ko se pogovarjamo v družbi prijateljev, z enim ušesom poslušamo in ob tem v sebi že meljemo kaj bomo odgovorili, in tako nam polzi resnični čas, ko smo lahko prisotni.

Nekega dne je Buda sedel v krogu svojih učencev, ko je k njim stopil star mož in rekel: ''Koliko star bi rad postal? Želi si milijon let in dodeljena ti bodo!''

Buda je brez oklevanja odgovoril: ''Osem let.''

Ko je starec izginil, so učenci razočarano odgovarjali: ''Učitelj, zakaj si nisi želel milijon let? Predstavljaj si, koliko dobrega bi še sto generacijam lahko storil!''

Na to je stari mož smehljaje odgovoril: ''Če bi živel še milijon let, bi ljudi bolj zanimalo to, kako bi si podaljšali svoje življenje, kot da bi iskali resnico.''

Kako resnično. Kajti maloštevilni uporabijo svoj čas in energijo zato, da izboljšajo kakovost svojega življenja. Človek lahko umre, ne da bi živel. Mnogi mislijo, da živijo, ker dihajo, jejo, govorijo, se zabavajo in tekajo okrog. Seveda niso mrtvi. Toda ali živijo? Niti ne živijo, niti niso resnično mrtvi. (iz knjige Hoditi po vodi, Anthony de Mello)

Marija Dodič

 

Abstraktna imena so ženskega (slovničnega) spola

Objavljeno .

Dan žena 2023199185kot so svoboda, pravica, demokracija enakost, solidarnost…(Slapšak, S. Panoptikum, RTV SLO, 2. 3. 2023).

Kako torej lahko ob 8. marcu govorimo o teh abstraktnih pojmih? Mogoče tako, da jih do vrha napolnimo z močno, povedno vsebino, ki se ne dotika samo žensk, ampak vseh ljudi.

Svoboda ni samoumevna, kar so dobro vedele vse interniranke v taboriščih, ki so se med drugo svetovno vojno tam znašle zaradi svobodoljubja, domoljubja in upora.

Svoboda govora je čislana kot vrednota in hkrati čedalje bolj zlorabljena. V medijih, še posebej v anonimnih objavah na spletu, so skupaj z njo pozabljene vrednote: resnica, spoštovanje, argument…Pozabljamo, da ima naša svoboda svojo mejo, in sicer tam, kjer se sreča s svobodo drugega.

Pravica je to, da lahko volimo in smo voljeni/e, kar velja za ženske na slovenskem ozemlju šele od leta 1945 dalje.

Pravica do šolanja, torej do izobrazbe, bogati družino, otroke in rodove, ki prihajajo. Učiti se je veselje in vseživljenjska izkušnja. Ukrajinski otroci so postali begunci v drugih državah in nimajo pravega pouka v maternem jeziku. Afganistanska dekleta ne smejo več v šolo, Iranke so zanetile upor proti avtoritarnosti režima…

Pri nas imamo še iz časa Jugoslavije ženske pravico do ginekologa na primarni ravni, naši otroci pa do pediatra, česar niso takrat imeli niti na Danskem. Zato nobena bolnišnica pred nekaj leti ni zavrnila begunke, ki so jo vrgli iz kombija, odpeljali dalje, ona pa je ob cesti povila deklico… Na področju preventive imamo program Evropa dona, ki je presejalni test raka dojk.

Demokracija je edina organiziranost družbe, ki omogoča vsaj formalno udeležbo vsakogar. Nekatere občine pri nas so že poskusile s participativno demokracijo: krajani prispevajo ideje in projekte, ki jih uresničujejo z določenim deležem občinskega proračuna.

Enakost je res težko dosegati, ko je v povprečju držav Evropske skupnosti ženska še vedno za 17% manj plačana kot moški. Enakost postane spotika, ko ženska zasede vodilno mesto v družbi. Sprašujejo se, kaj tam počne, ali je dovolj sposobna, če je »prav oblečena«… Če se poda v akademske vode, ji očitajo »intelektualno pretencioznost« (Shcnabl, A., Panoptikum, RTV SLO, 2. 3. 2023). Slavenka Drakulić govori o tem, da žensko še vedno najprej dojemajo glede na zunanjost, ko pa se postara, pa postane v družbi nekako »nevidna, dostikrat pa tudi revna«. Zato nam ostane edino solidarnost.

Solidarnost generacija slušateljic in slušateljev Društva Lipa, Domžale živi že od mladih nog. To je del naše vzgoje za skupnost, za katero upamo, da se bo prenesla v naslednje rodove. Ni nam treba razlagati, kako si pomagati med seboj, kako pomagati otrokom, družini in prostovoljno pomagati tudi drugim potrebnim. Tega razdajanja je bilo vsa pretekla leta zelo veliko. Solidarni smo tudi med seboj, prijateljsko si pomagamo, ko je treba. Naj ostane tako!

Iskrene čestitke ob osmem marcu!

Zapisala Manica Perdan Ocepek