Zbirno mesto, kot običajno, avtobusna postaja v Domžalah. Zbralo se nas je za polni avtobus, udobno smo se namestili na svojih sedežih in začeli klepetati s svojimi sosedi. Pozdravil nas je predsednik Lipe Domžale, g. Marjan Ravnikar, ki nam je predstavil našega vodiča g. Jureta. V uvodnih besedah je bilo čutiti, da je pred nami prijeten predbožični izletniški dan.
Pot nas je vodila po avtocesti, kjer je bil krajši postanek. Občutili smo zimsko idilo, saj je bila pokrajina malo zasnežena. V nadaljevanju vožnje proti gradu Miramar, ki leži v Tržaškem zalivu, smo poslušali izčrpno zgodovino gradnje gradu in o njegovem lastniku avstrijskem,nadvojvodu Maximilianu I. Habsburško-Lotarinškem. Tu naj bi domoval s svojo ženo, Šarloto Belgijsko. Bil je pomorščak in si je želel pogled na morje.
Zgodovina gradu Miramar ima korenine, ki segajo v leto 1885. Grad je kombinacija z renesančnim, srednjeveškim in gotskim elementom. S svojo ženo Šarloto Belgijsko je bival na gradu kratek čas. Bil je imenovan za cesarja Mehike . Čez čas se mu je pridružila tudi žena. Življenje obeh se je tragično končalo. Maksimilian I. je bil usmrčen, Šarlota Belgijska pa se je vrnila na grad le za kratek čas, do preselitve v rodno Belgijo. Grad je v nadaljevanju zgodovine služil kot rezidenca Habsburžanov. Legenda pravi, da je Šarlota Belgijska preklela celoten grad in vsakogar, ki je bival tam. Zanimivo je, da je prekletstvo res terjalo žrtve, ki so umrle usodne smrti. Prva žrtev, ki je bivala v tem gradu je nadvojvoda Franz Ferdinand Avstrijski, žrtev v razvpitem Sarajevskem atentatu…
Dovolj zgodovine… Okoli gradu je prečudovit park, ki je vreden ogleda v vsakem letnem času. V njem najdemo prečudovito geometrijsko izoblikovan vrt. Park je zasnovan v stopničasto terasen teren. Z vrha parka lahko opazuješ morje. Čas našega ogleda je potekel. Posloviti smo se morali od gradu.
Nadaljevali smo proti Trstu. Nekaj prostega časa, kavica ali hitri nakupi.
Pri Sinagogi nas je čakal g. Igor, slovenski vodnik. V začetku nagovora nas je opozoril, da morajo vsi moški nositi pokrivala, za ženske to ne velja. To ima svojstven pomen v njihovi veri. Judje so v Trstu dokazano prisotni od 13. stoletja naprej. V začetku novega veka v 17. stoletju so bili nekateri Judje na Primorskem povzdignjeni med dvorno privilegirane Jude s strani cesarske krone. Skozi zgodovino druge svetovne vojne so fašisti Jude preganjali in izločali iz družbe, niso jih pa pobijali. Spremenilo se je po kapitulaciji Italije, ko je Nemčija okupirala Italijo ter začela sistematično iskati Jude in jih aretirati in zapirati v taborišča.
O sami veri je toliko stvari, da jih je zapleteno razlagati. Bili smo zadovoljni z razlago in ogledom.
Nadaljevali smo v smeri ogleda Narodnega doma v Trstu, ki je bil osrednja kulturna ustanova tržaških Slovencev. Zgrajen je bil po načrtih Maksa Fabianija. V njem so delovale številne slovenske organizacije,med njimi Sokol in Edinost. Bil je pomemben simbol slovenske navzočnosti v Trstu. Narodni dom so leta 1920 požgali fašisti. Stavba je bila ob 100. obletnici požiga v celoti vrnjena slovenski narodni skupnosti. Napotili smo se do Borznega trga, na njem stoji čudovita palača, ki je delo našega znanega arhitekta Maksa Fabianija. Na tem trgu stoji poslopje tržaške borze, ki je prav tako vredna ogleda.
Ob poti smo si lahko ogledali izkopanine rimskega gledališča. Ura nas je že priganjala. Božični čar mesta je na Velikem trgu, kjer je središče mesta. Trg obdaja kar nekaj markantnih stavb. Mestna palača na vrhu in stolp z uro, v katerem naznanjata čas Mihec in Jakec, Vladna palača…
Še malo zgodovine in pot do avtobusa. Po obsežnem sprehodu smo se namestili na avtobus in preučevali dnevni izkupiček ogleda.
Čakala nas je večerja oz. pozno kosilo v gostišču »Pri Mirku« v Sinji Gorici. Juha in zajeten krožnik dobrot.
Tako se je končalo naše božično enodnevno potovanje.
Zapisala: Majda Šraj; Foto: Majda Šraj
.
